Avtor: Božidar Voljč, datum: 26.6.2012

Po pozdravnih govorih predstavnikov Evropske komisije, finskega ministrstva za zdravstvo in socialno skrbstvo in župana Joenssuja je stekel program, ki je trajal od 10. do 17. ure. Povzetke, ki so pomembni za naše razmere, predstavljam v nadaljevanju kot smiselni prispevek, ne da bi navajal avtorje, ker je polovica stališč ali navedkov tudi iz razprav, okrogle mize in štirih popoldanskih delavnic. Povezal sem jih v prikaz trenutnih evropskih razmer in razprav o zdravju starih in dolgotrajni oskrbi.

Starost je na ravni posameznika stvar osebnega stališča in občutkov. Duševno se staramo drugače kot telesno, vsak se počuti mlajšega. Raziskava v različnih državah EU je pokazala, da se po mnenju državljanov starost prične s 64. letom, konec mladosti pa je pri 42 letih. So pa razlike med državami. Na Cipru menijo, da je mladost do 50. leta, Nizozemci pa mislijo, da se starost prične s 70. letom.

Eno od osnovnih vprašanj današnje starosti je, kako preživljati dolgoživih 30 let, ki smo jih pridobili v primerjavi z našimi starimi starši? To je družbeni potencial, pridobljen s splošnim napredkom, ki ga ni mogoče gledati le s stališča dolgotrajne oskrbe in pokojnin. Pomembno je, kako sprejemamo starost, kako nanjo gledamo. Kot na nekaj drugega ali je del nas vseh? Življenje je daljše, zdravje je boljše, vendar je več tudi kroničnih bolezni in stanj. Zdrava starost ni problem, ne potrebuje posebnega varstva, zato je potrebno skrbeti, da je bo čim več. Največja poraba sredstev je med zelo starimi, pred tem pa ne. Zato bi se morali več ukvarjati z zdravjem zdravih, ne pa z zdravjem bolnih. Staranje prinaša novo tržišče potreb in storitev, novih političnih rešitev. Družba naj vključuje vse, namesto da nekatere (stare, nezaposlene in nezaposlene mlade) izključuje. Poklicno življenje je treba urediti tudi na drugačne načine. Treba je spremljati najboljše oblike staranja, skupinske ali posamične. Predvsem pa je treba to think out of box, spremeniti mišljenje, kar pa naj se začne pri nas samih. Vse, kar delamo za stare, delamo zase. Ne obžaluj, če si star, vsak nima te priložnosti!

Namen aktivnega in zdravega staranja je živeti takó kolikor je mogoče dolgo. Če se pojavi potreba, je dobro vedeti, kakšno uslugo kdo potrebuje, kdo rabi zdravstvene, kdo pa socialne storitve. Vsebina preventive ni enaka v vseh življenjskih obdobjih. V srednjih letih je treba paziti na težo, biti v dobri telesni kondiciji, nadzorovati tlak, maščobe in sladkor, ne kaditi in zmerno piti. Z leti vse ostane isto, dodati pa je treba nadzor nad osteoporozo, z ustreznimi vajami skrbeti za ravnotežje in razgibanost, uživati beljakovinsko bolj bogato hrano, uriti spomin, poznati nevarnost padcev in načine njihovega preprečevanja, racionalno jemati zdravila, ohranjati socialne stike itd. Največ grehov nad zdravjem se naredi v mladi in srednji dobi, kar je slaba popotnica za starost. Pomembno je tudi aktivno in zdravo življenje z boleznijo, ki ga je potrebno načrtovati za vsakogar posebej, ob njegovem sodelovanju s stroko. Zanimivo je vprašanje, kje se začne bolezen, ki je verižno dogajanje, v katerem se vzroki in posledice nalagajo druga na drugo in seštevajo. Je to tudi tisto, kar starejše naredi pasivne, jih prizadeva in izolira? Socialna izključenost, osama, žalost, duševno in telesno pešanje so vrata, skozi katera se prav tako vstopa v bolezen. Starost ni rada sama, zato imajo ponekod skupine za osamljene. Socialna aktivnost jemlje boleznim čas in moč, zato naj upokojenci ne bi imeli več časa za bolezni.

Evropska komisija meni, da bi bilo demografska vprašanja, ki so posledica rastoče dolgoživosti na eni in manjšega števila rojstev na drugi strani, moč reševati z večjo ekonomsko učinkovitostjo, podaljšano delovno dobo, ki naj bi povečala število zaposlenih, povečano potrebo po delu, učinkovitejšim poljedelstvom in obrtjo in povečanim številom delovnih mest za bele ovratnike. Najboljša politika je tista, ki bi aktivirala potenciale starih in mladih. Potrebne so spremembe na vseh področjih, najti je treba nove vzdržne rešitve. Na področju zdravstva in sociale ni interdisciplinarnega pristopa, državljane, ki od vseh najbolje vedo, kaj potrebujejo, se premalo sprašuje.

Na področju dolgotrajne oskrbe so cilji: podaljšati življenje na domu, zmanjšati hospitalizacije, zmanjšati institucionalno oskrbo, povečati znanje o gerontologiji in geriatriji. Osnovna naloga dolgotrajne oskrbe je obdržati stare čim dlje doma in tudi 97 % oskrbovancev si kljub vsem težavam želi ostati v domači oskrbi. Oskrbovalce in oskrbovance se premalo sprašuje, kaj si želijo, kaj jih boli ali moti in kako naj bi bila oskrba starosti bolj prijazna.

Širiti je treba zavest, da zdrava starost ne potrebuje oskrbe. Po večini si ljudje pomagajo sami, razmerje med neformalno družinsko in formalno institucionalno oskrbo je izrazito v prid prve. V 80 % je na plečih žensk, mater, hčerk, žena, ki so tudi zaposlene in imajo malo ali nič svojega življenja. Rezerva za dolgotrajno oskrbo so moški, ki s pričakovano življenjsko dobo dohitevajo ženske. V primerjavi z obremenitvami z otroci, so ostareli starši večje breme. Problem, ki ga bo povzročila naraščajoča dolgoživost, utegnejo postati primeri, ki se že pojavljajo, da je doma treba skrbeti za dva starša in štiri stare starše. Tu so tudi vse številnejši singletons, samovalci* – neporočeni in brez otrok, ki na starost računajo na institucionalno oskrbo, ker ne bodo imeli možnosti, da bi kdo od domačih skrbel zanje. Tudi dejstvo, da danes rojevajo vse starejše ženske, bo imelo za posledico, da bodo njihovi otroci z njihovo starostjo obremenjeni še prej kot danes.

Oskrba ni nekaj pretežno zdravstvenega, saj v bolnišnicah sploh ni sprejemljiva. Potrebno bi jo bilo reorganizirati. Največje spremembe pa so potrebne prav na področju družinske oskrbe. Da bi to lažje dosegli, bi potrebovali evropsko zvezo za družine, ki oskrbujejo stare sorodnike. Tudi v družinski oskrbi so potrebne dodatne storitve ali usluge. Kdo jih opravi? Dobra volja je premalo, potrebno je tudi znanje. Lahko bi kvalificirali nezaposlene. Če odklonijo, naj ostanejo brez podpore. Kako je mogoče, da imamo ob tolikšnih potrebah po oskrbi toliko nezaposlenih?

Z več poudarka družinski oskrbi je mogoče zmanjšati institucionalno oskrbo in določiti pogoje, kdaj je sploh primerna. Med njimi so močno izražena starostna krhkost, demenca, zanemarjenost, zmedenost, zelo visoka starost, visoko tveganje za padce, potreba po posebni zdravstveni in socialni oskrbi. Če hočemo z manj doseči več, je treba podpirati celostno sodelovanje med domačo in institucionalno oskrbo z združitvijo zdravstvenih in socialnih storitev. Obe področji bi morali biti aktivni tudi v preventivi, ki naj bi se izvajala v javno-zasebnem partnerstvu. To naj bi v storitvah in kakovosti združevalo javno in družinsko solidarnost. Da bi to dosegli, bodo morala biti evropska strukturna in socialna sredstva lažje dosegljiva.

Ali je posebno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo edina možna finančna rešitev? Dobro bi bilo vedeti, od kod denar prihaja in kam gre? Ali poznamo dobre prakse in rešitve od drugod? Ali res najbolje izrabljamo to, kar imamo?

Delo v skupinah je bilo namenjeno vprašanju, kaj bi bilo potrebno storiti za večjo kakovost oskrbe in kaj ogroža enakopravnost. V nadaljevanju sledijo pomembnejši zaključki, priporočila in misli po skupinah.

1. skupina

• Države naj bi pri urejanju demografskih vprašanj in oskrbe starejših upoštevale načela EU.
• Več poudarka je potrebno dati preventivi.
• Reševanje demografskih vprašanj naj se poveže z mrežo starosti prijaznih okolij.
• Regije so problemom bližje od države, zato naj bi se jim dalo več poudarka.
• Z ustrezno evropsko zakonodajo naj bi se omogočilo, da se ob nasilju lahko vstopa tudi v stanovanja.

1. skupina

• Znanje ne doseže vedno ciljnih uporabnikov.
• Tudi stari naj bi še imeli možnost poklicne prekvalifikacije.
• Pri izobraževanju je potrebno dati več poudarka gerontologiji.
• Evropa potrebuje Evropski inštitut za staranje (Amerika ga ima, EU prepisuje).
• V EU je kaotično stanje.

1. skupina

• Računalniški pouk starih. Tehnologija se dela za mlade, za stare je preveč zapleteno. So rezultati znani, jih je kdo preveril?
• Pomanjkljivosti, s katerimi se srečujemo: ni volje v nobeno smer, pristop le od zgoraj navzdol, nepovezane in nekoordinirane storitve na vseh ravneh, rigidnost sistemov, pravila določa politika, ne ljudje.

1. skupina

• Več ljudem omogočiti umiranje doma. V zadnjem obdobju življenja agresivna terapija nima smisla. Z bolniki v terminalnem stadiju se je treba prej pogovoriti, kako naj se z njimi ravna. Običajno silijo sorodniki.
• Stroške za paliativno oskrbo naj pokriva zavarovanje.
• Asistirana smrt in evtanazija – odloči naj vsaka država sama.
• Spremljajo naj se tudi podatki o stopnjah umrljivosti bolnikov v bolnišnicah.
• Določiti, katera zdravnikova opravila, tudi vodstvena, lahko ali naj opravijo sestre.
• Kako na stare gledajo v bolnišnicah?
• Po odpustu iz bolnišnice naj bi bolnik ostal v zvezi z njo prek posebne enostavne povezave.
• Rehabilitacija naj se začne že v bolnišnici, kar skrajšuje hospitalizacijo.

Še nekaj besed o nam manj znani Kareliji. To je pokrajina, nekaj sto kilometrov severovzhodno od Helsinkov. Z 21.500 kvadratnimi kilometri je nekoliko večja od Slovenije, od severa proti jugu je dolga 200, široka pa 100 km. Del Finske je od 1917 naprej, ko je Finska postala neodvisna država. Pred tem so se tam menjavali Rusi in Švedi. Zadnjikrat je bila meja določena po drugi svetovni vojni. Pokrajina je tajga, z več kot 2000 jezeri, tudi zelo velikimi, gozd pokriva 70 % površine. V gozdovih živijo volkovi, medvedi, risi, orli, sove, jeleni in druge živali. Veliko je gob in gozdnih sadežev. Na to so ponosni. V Joensuuju imajo tudi Evropski inštitut za gozdove.

Prebivalcev je 166.000, od tega jih slaba polovica živi v prestolnici Joensuu in v nekaterih drugih manjših mestih. Joensuu, ki je od Helsinkov v zračni črti oddaljen 450 km, je leta 1848 ustanovil ruski car Nikolaj I. Danes ima 72.000 prebivalcev, je prestolnica pokrajine in univerzitetno središče. 2/3 prebivalstva so dijaki in študentje. Na tamkajšnji univerzi študira 1000 tujih študentov. Bolnišnica sodi med najboljše na Finskem, imajo dobro osnovno zdravstvo in specialistične službe. V mestu so različni muzeji, gledališče, imajo filharmonični orkester, restavracije, hotele, prirejajo različne festivale in strokovna srečanja. Veliko dajo na šport- nogomet, košarko (prvaki Finske), bejzbol, hokej- veliko je športnih in turističnih aktivnosti za vse starosti- pohodništvo, smučanje, čolnarjenje, gobarjenje, ribolov, lov itd. Poleg univerzitetnih dejavnosti in turizma živi Karelija še od gozdarstva, prehranske industrije (značilna kulinarika, ribe, gobe, sadeži, pecivo), tehnologije, rudnin (kobalt, baker, zlato), kamnitih predmetov (muzej kamnov).

Na Finskem se podeželje prazni, ostajajo le stari, mladi so z družinami v mestih. V Kareliji je to še najbolj očitno, vendar to sprejemajo kot prednost, saj pravijo, da so demografski laboratorij za ostale. Stari niso breme, ampak družbena dobrina, vključeni v vse vrste odločanja, od urbanizma do športa. Trudijo se, da bi bili čim dlje doma, tudi s pomočjo javnih ali zasebnih storitev, ki v glavnem potekajo kot javno-zasebna partnerstva. V Joensuuju imajo nekakšno točko, ustanovo ali urad, ki se ji po finsko pravi Ankkuri, kjer državljani lahko dobijo vse mogoče nasvete in storitve, najsi se nanašajo na pravna ali vzgojna področja, pa tudi na prostočasne aktivnosti, konjičke in podobno.

_________________________________________________________________________

*         Profesor dr. Tomo Korošec predlaga, da bi za besedo singleton v slovenščini imeli besedo samovalec. Glej njegov prispevek o gospodu Petru v tej številki Kakovostne starosti.