Avtor: Božidar Voljč, datum: 26.6.2012

Na konferenci je bilo približno 200 delegatov iz 20 evropskih držav, iz Slovenije generalna direktorja UKC in Splošne bolnišnice Celje, gospoda Simon Vrhunec in Marjan Ferjanc s sodelavci.

Prvi dan konference, v ponedeljek 11. junija, so se sestali guvernerji HOPE iz različnih držav. Sestanek je bil zaprtega tipa. Konferenca je pričela z delom v torek, 12. junija. Odprl jo je predsednik HOPE, hkrati tudi predsednik Nemškega združenja bolnišnic, gospod Georg Baum. V svojem kratkem nagovoru je povedal, da je več kakor polovica vseh bolnikov v nemških bolnišnicah starih več kot 65 let in opozoril na vse večje pomanjkanje bolnišničnega kadra, kar utegne postati eden največjih problemov pri zagotavljanju kakovostne in pregledne bolnišnične oskrbe.

Nemški minister za zdravstvo, gospod Daniel Bahr, je izpostavil še vedno prevladujoč negativen odnos medijev in javnosti do demografskih sprememb. Prav te spremembe na vseh ravneh zahtevajo večjo podporo zdravja. Evropa ima tu prednost pred ostalim svetom, kar je potrebno ohraniti in krepiti evropsko dimenzijo mišljenja ter znanja skupaj z etičnimi vrednotami. To je tudi naloga zdravstva, ki je motor razvoja in eno najpomembnejših področij za ohranjanje blagostanja in njegov nadaljnji razvoj.

Nemčija se zaveda pomena demografskih sprememb in z njimi povezane zdravstvene varnosti svojih državljanov. Nemško zdravstveno zavarovanje je med najbolj popolnimi in vključuje zobozdravstvo, kar ni običaj v večini držav. Zdravstvo pa se sooča tudi s težavami, med katerimi je feminizacija poklica. Dve tretjini študentov medicine predstavljajo študentke, videti je, da postaja medicina za moške manj zanimiva, čemur so lahko vzrok tudi posebni pogoji dela v zdravstvu. Priliv mladih kadrov ne zadošča, brez mladih pa ni inovacij.

60 - 70 % stroškov v nemških bolnišnicah predstavljajo plače (v UKC 60 %;  podatek generalnega direktorjaVrhunca). Glede na kadrovsko stanje je potrebna večja integracija zdravstvenih poklicev in boljša delitev dela. Bolnikom je potrebno zagotoviti varnost na vseh področjih zdravstva, od osebnega zdravnika do vrhunskih terciarnih ustanov.

Pri oskrbi starih bolnikov je potrebno na vseh stopnjah - od domače do institucionalne oskrbe - dopolnjevati veščine oskrbovalcev z dodatnimi znanji v skladu z nacionalnimi potrebami.

Nemčija podpira meddržavna sodelovanja in izmenjavo dobrih praks, še posebej na obmejnih področjih.

Evropski komisar za zdravstvo, gospod Salvador Dali, je razgrnil nekaj strateških usmeritev Evropske komisije; podporo razvoju obstoječih in novih zdravstvenih poklicev, inovativnemu partnerstvu evropskih ustanov in nevladnih organizacij v prizadevanju za aktivno in zdravo življenje, aktivnemu staranju s kroničnimi boleznimi, iskanju modernih odgovorov na aktualna vprašanja, programom za zaposlene v zdravstvu in opredeljevanju potreb bolnikov.

Američan Tom Dolan, predsednik mednarodnega združenja bolnišnic, je povedal, da Združene države 25 % vseh sredstev za zdravstvo potrošijo za zdravljenje kroničnih nenalezljivih bolezni, drugih 25 % pa za multimorbidne starejše bolnike. Izpostavil je potrebo po ustvarjanju družbe zdravja, ker je le tako mogoče ustrezno reagirati na vse bolj prisotne posledice staranja prebivalstva.

Izstopal je prispevek gospe prof. dr. Rite Süssmuth, znane nemške krščansko - demokratske politične osebnosti, dolgoletne ožje sodelavke kanclerja Kohla, nekdanje zvezne ministrice za družino, starejše, mladino in ženske, pa tudi predsednice nemškega Bundestaga. S 75 leti je še vedno aktivna na univerzi, je članica evropskih odborov za humanitarna vprašanja in avtorica številnih publikacij in knjig; prav te dni se je pričela prodaja njene zadnje knjige. Svoj prispevek je namenila izzivom in potencialom podaljšanega življenja. Daljše življenje po njenem mnenju ni luksuz, ampak nujna posledica tega, kar smo ustvarjali in kar imamo. Stari ljudje niso samo pacienti, so tudi zdravi, imajo kompetence, naj bodo aktivni v družbi in sodelujejo z mladimi.

V politiki se je veliko naučila o zdravju, ko je bila soočena s podcenjevanjem preventive. Le kaj nam bo preventiva, so jo spraševali, ko sta se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pojavila HIV in AIDS. Danes ona sprašuje, kako bi bilo brez preventivnih ukrepov, ki so bili takrat sprejeti. Politika naj bi bila ustvarjalno področje, pa ni; ustvarjalnost je v ljudeh. Moč Nemčije je bila vedno v angažmaju, v vlogi ljudi. Danes smo soočeni s številnimi vprašanji in pred rešitvijo vsakega problema je treba imeti rešitev. Pri iskanju rešitev naj sodeluje čim več ljudi, lahko vsi, ne le tisti, ki so zagledani v svoje znanje in izkušnje. Vedno je bilo pomembno stvari videti drugače. V današnjem premreženem svetu se vedno manj ve, kdo je za kaj odgovoren, in je dobro imeti instinkt za kompetence. V socialni hierarhiji potrebujemo drugačen ton, novo melodijo, spremenjeno govorico, ljudi ne smemo predalčkati. Sociologija, antropologija, filozofija niso postranska, ampak glavna področja, s katerimi iščemo odgovore na vprašanja, kako bomo demografske probleme reševali z ljudmi.

Svetovni problem v zdravstvu predstavljajo pomanjkanje kadra in njegove migracije. Pogoji dela so vse bolj zahtevni, prostega časa je malo, ljudje so izgoreli, ne zmorejo več. Manj je pripravljenosti za pogovor z bolniki, ki v stiski težko najdejo sogovornika. Zato želi opozoriti na izjemen pomen govorečega zdravstva in govoreče medicine. Bolniki niso objekti, so ljudje, so bitja, ki poleg zdravljenja potrebujejo še interakcijo. V zdravstvu sta poleg kognitivne potrebni še socialna in emocionalna inteligenca. Sodelovanje med različnimi zdravstvenimi kadri naj ne bo le statusno, ampak usmerjeno v cilj, v bolnika. Mladi zdravniki danes veliko vedo, vendar so povsem nepripravljeni na umiranje, in sprašuje se, kako da fakultete tega ne vedo. Drugo osebje je bolj izkušeno na tem področju in uči zdravnike. Hospici so bili nekdaj vrata pekla, danes so vir odnosov med ljudmi in novih spoznanj.

V starajočem se svetu je pomembno vedeti, kje in kako bomo preživeli leta, ki so še pred nami. Starim ljudem ne ustrežemo najbolje s potovanji, treba jim je omogočiti aktivnost do zadnjega koraka. V kraju, kjer je bilo 80 % prebivalcev starih, so se odločili, da bodo kraj proglasili za klimatsko zdravilišče in da bodo prevzeli skrb za otroke vseh mladih, da bodo lahko v miru in sproščeno delali. In mladi so prišli; vedno gredo tja, kjer pazijo na njihove otroke. Ne tako daleč nazaj so morali nemški raziskovalci po upokojitvi povsem opustiti raziskave, zato so šli drugam in bogatili druga okolja. Danes lahko delajo, dokler morejo in hočejo. Oba primera kažeta, da se uči tudi družba in da se Nemčija zaveda vprašanj, s katerimi je soočena, da se zna učiti in se uči tudi od drugih.

Direktor Evropskega observatorija za zdravstvene sisteme, Josep Figueras, je govoril o staranju in mitih, realnostih in rešitvah, ki so s tem v zvezi izziv za bolnišnice v Evropi.

Po mnenju številnih strokovnjakov predstavlja staranje časovno bombo, ki bo v evropskih državah prej ali slej pripeljala do finančnega zloma. Staranje in dolgoživost naj bi bila finančna napaka v družbenem razvoju. Nekdo na Češkem je izračunal, da država s smrtjo vsakega kadilca v starosti 50 let prihrani 1227 dolarjev. Epidemija kroničnih nenalezljivih bolezni predstavlja 77 % vseh bolezenskih težav in 86 % vzrokov vseh smrti. V Nemčiji 70 % vseh hospitalizacij odpade na bolnike, ki so stari več kot 70 let. Umirajo predvsem stari ljudje, ki so ob tem zaradi številčnosti diskriminirani. Je vse to edina realna podoba starajočih se družb?

Če najprej pogledamo na hitro naraščajoče stroške zdravstva, ugotovimo, da so predvsem povezani s tehnološkim razvojem in vse dražjimi zdravili, ne pa z boleznimi starih ljudi. Če želimo stroške zmanjšati, je ključen dober nadzor in spremljanje upravičenosti izvajanja dragih, po sebi sicer učinkovitih, posegov in predpisovanja najdražjih zdravil. Veliko posegov v bolnišnicah (kolki, zaklopke, presaditve) je briljantno izvedenih, bolnik pa vseeno umre, ker se hkrati ne zdravijo druge bolezni, ki jih ima. Bolniki ostajajo dlje v bolnišnicah, ker doma ni poskrbljeno za ustrezno oskrbo kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. To je dobro rešila Nemčija, ki je vse občine zavezala, da morajo organizirati ustrezno oskrbo, sicer morajo same, in ne zavarovanje, bolnišnici vrniti stroške za vsak dan podaljšanega bivanja. Bolnišnično zdravljenje je najdražje, logično je, da je treba zmanjšati njegovo nepotrebno izvajanje. Ekonomisti tega ne vidijo, prav tako ne vidijo oziroma ne znajo izračunati družbene vrednosti prostovoljnega dela starih. V resnici je prostovoljno delo pomemben del ekonomije, ki kot dodana vrednost krepi socialno kohezijo. Do leta 2030 naj bi se tržišče, povezano s starimi, povečalo za 81 %, kar predstavlja najbolj perspektiven del bodočih ekonomij.

Pomembno je, da zdravo staranje postane strateška usmeritev. Kdor umre pri 50 letih, odnese s seboj ogromno resursov, vsaka prezgodnja smrt je družbena škoda. Ob zdravem staranju vseh generacij izstopa pomen - dejavnik tveganja. Današnjo dolgoživost utegne ogroziti epidemija debelosti in naraščanje kognitivnih motenj, zdrava prehrana zato naj ne bi ostala le priporočilo. Tudi e-zdravje med potrebnimi usmeritvami pridobiva na pomenu, žal pa se o njem marsikje predvsem govori. Evropa je v resnici najbolj izpostavljena časovni bombi staranja, ima pa sposobnosti, da jo najbolje reši in pokaže rešitve še ostalemu svetu.

Sledila je vodena razprava, v kateri so sodelovali g. Georg Baum, predsednik nemškega združenja bolnišnic, ga. Maria Iglesia Gomez iz Evropske komisije, g. Franz Terwey, predsednik Evropske platforme socialnih zavarovanj in g. Anders Olauson, predsednik Evropske zveze bolnikov. Na kratko povzemam njihova stališča.

Baum: Bodoča oskrba v bolnišnicah bo drugačna od današnje. Potrebujemo več geriatričnih oddelkov. Pričnimo izmenjevati najboljše izkušnje različnih sistemov, podpirajmo meddržavne spodbude. Starajoči se kadri naj delajo čim dlje, hkrati pa je z atraktivnimi ponudbami treba zagotavljati dovolj velik pritok mladih strokovnjakov.

Gomez: Danes raziskovalci, industrija in porabniki živijo vsak v svojem svetu. Potrebno pa je drugačno razmišljanje, potrebne so inovacije, ki niso le tehnologija, ki so tudi socialne, ustvarjanje novih delovnih mest. Veliko obetajo starosti prijazna okolja, ker omogočajo sodelovanja, točke odličnosti, meddržavne povezave. Komisija bo finančno podpirala aktivno in zdravo staranje.

Olauson: Zdrava in aktivna starost je nekaj, kar si vsak lahko želi, a tudi današnji stari bolniki so drugačni. V bolnišnicah in izven njih je možnih še veliko izboljšav. Potrebni so odločni voditelji bolnišnic, ki bodo sposobni zmanjšati nepotrebne hospitalizacije.

Terwey: Ob kroničnih nenalezljivih boleznih se kar naprej učimo. Tudi v zvezi z njimi so potrebni povezovalni projekti.

Popoldanski del konference je bil razdeljen v dve tematski srečanji. Prvo je bilo namenjeno vprašanjem, ki so povezani s staranjem zdravstvenega kadra. O tem ne poročam, ker sem bil govorec na drugem delu, ki je bilo namenjeno naraščajoči starosti bolnikov. Na tem srečanju, ki ga je usklajeval Willy Palm z Evropskega observatorija, smo nastopili g. John Cachia z Malte, ki je predstavil stanje na starajoči se Malti, podpisani sem predstavil vpliv demografskih sprememb na potrebe bolnikov z evropske perspektive, ga. prof. Elisabeth Steinhagen-Thiessen pa je povzela značilne probleme starih bolnikov v slavni berlinski bolnišnici Charite. Svoj prispevek sem pripravil v obliki članka in s komentiranimi slajdi. Obe obliki sta na Inštitutu. Ostali prispevki so dostopni na www.hospage.eu/programme.html.

Drugi dan konference je s kratkim nagovorom odprla podpredsednica HOPE, ga. Sara Pupato-Ferrari, sledil je ključni prispevek dneva, ki ga je pripravila ga. Anine Linder, z naslovom Reconciliation of work and care (Sprava med delom in oskrbo), namenjen vprašanjem, s katerimi se srečujejo zaposleni družinski oskrbovalci. Ob naraščajoči dolgoživosti in potrebi po oskrbi in vse večjemu številu starih nad 65 let imamo na drugi strani padajoče število zaposlenih, premalo poklicnih oskrbovalcev in manjše število otrok. 70 % vseh oskrbovancev prejema oskrbo doma, izvajajo pa jo svojci, v 2/3 primerov partnerji ali otroci, največkrat ženske. 17 % jih oskrbuje svojca ali svojce že več kot 10 let. 50 % družinskih oskrbovalcev je zaposlenih, poklic in oskrba pa oba zahtevata čas. 40 % delodajalcev ve, da njihovi zaposleni doma oskrbujejo svojce, a le 9 % delodajalcev jim pri tem pomaga, 2/3 delodajalcev ne stori ničesar. O oskrbi se na delovnem mestu ne govori, je neke vrste tabu. Tisti delodajalci, ki pomagajo, delajo to na različne načine: sodelujejo pri stroških za invalidski voziček, omogočajo polovični delovni čas, podpirajo izobraževanja oskrbovalcev, poskrbijo za možnost pogovorov, sem in tja dovolijo dnevno odsotnost in sodelujejo pri zunanji pomoči. Oskrbovalce na tečajih učijo praktičnih veščin, oskrbo depresivnih in dementnih in jih seznanjajo s potrebnimi predpisi in zakonodajo. Družinski oskrbovalci potrebujejo podporo, pri kateri lahko igrajo delodajalci pomembno vlogo. S tem se izboljšuje tudi kultura oskrbe.

Sledila so poročila skupin, ki so se v državah EU seznanile z družbenim položajem starih, njihovo socialno in zdravstveno varnostjo ter ustanovami, ki se srečujejo s starimi. Vsaka skupina je imela 10 minut časa, kar se je natančno upoštevalo. Slišali smo, kako je na Finskem, v Estoniji, na Portugalskem, Poljskem, Danskem, v Latviji, Belgiji, Švici, Sloveniji, Združenem kraljestvu, na Švedskem, v Avstriji, na Madžarskem, v Franciji, Litvi in Španiji. Sledilo je še nekaj poročil, kjer pa nisem bil več prisoten, ker sem moral na letališče. Vsa poročila bodo dostopna na strani HOSPAGE.

O Sloveniji smo slišali, da ima 26 bolnišnic in nacionalno zdravstvo, ki pokriva 90 % vseh zdravstvenih izdatkov, 10 % pa prostovoljno zavarovanje. V primerjavi z ostalimi je veliko samomorov in prometnih smrti. Formalna oskrba pokriva le 2,2 % potreb na domu, 1 ura oskrbe pa stane toliko, kolikor en dan v oskrbovalnih institucijah. Na ruralnih območjih primanjkuje zdravnikov, potencial sester pa ni dovolj izkoriščen. Dobro je organizirana preventiva padcev med starimi, ki jo izvaja Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo s svojimi posebej usposobljenimi prostovoljci. V letih svojega delovanja je Inštitut po vsej državi vzpostavil mrežo prek 2000 prostovoljcev, ki ostajajo povezani z njim in predstavljajo velik potencial tudi za posebej usmerjena preventivna področja. Poročevalca sta kot strateško usmeritev Sloveniji priporočila, da prične bolj podpirati oskrbo na domu, manj pa institucionalno, in da še naprej skrbi za programe zdravega življenja, ki sta jih nekaj tudi naštela.

Zaključek

V evropskih državah je zavest o starajočih se družbah in z njimi povezanimi spremembami ter potrebami vse bolj prisotna. Konferenca, o kateri poročam, je bila namenjena predvsem vprašanjem, s katerimi se pri svojem delu ob staranju družb srečujejo bolnišnice. Podobnih prireditev je veliko, še posebej v letošnjem letu aktivnega staranja. Drugačen čas in drugačne razmere trkajo na vrata in tudi Slovenija se temu ne bo izognila. Na vseh srečanjih so predstavniki prisotni tudi Slovenije in za nobeno področje ni mogoče reči, da nimamo dovolj pravih informacij. Vseeno pa se zdi, da razvoju s posameznimi zamudami predvsem sledimo, ne sodimo pa med tiste, ki bi drugim kazali pot. Pa bi lahko, saj je naša velikost prej razvojna prednost, kot pa ovira.