Avtor: Jože Ramovš, datum: 26.6.2012

Sredi revije je prikaz obsežne ameriške raziskave o življenjskih nasvetih starih ljudi na osnovi njihovih izkušenj. Avtor (Pillemer Karl A.) je njihove nasvete razporedil v šest področij: za srečen zakon, za uspešno poklicno pot, za starševstvo, za kakovostno staranje, za življenje brez obžalovanj ter za usmeritev v srečo. Iz življenjskih zgodb starih ljudi je za vsako od teh področij izluščil pet priporočil. Ob tem prikazu iz sodobne svetovne gerontološke literature se sprašujemo, kakšno vrednost imajo danes nasveti za življenje, ki so izluščeni iz življenjskih izkušenj starejših ljudi. Prvič v zgodovini se je namreč prenos znanja med generacijami obrnil: sodobno elektronsko-komunikacijsko tehnologijo, ki poganja današnji razvoj, obvladajo mladi ljudje veliko bolje kot starejši, v njej so mlajši učitelji starejšim. Tudi izkušnje starejših glede osebnostne rasti in sožitja niso briljantne za posnemanje. Sedanji starejša in srednja generacija sta vlagali večino svojih sil v razvoj znanja in tehnike za lažje materialno preživetje in večje udobje. V tem sta dosegli čudovit uspeh, ki se kaže v boljšem zdravju, daljšem življenju in miru, saj mlajši od 65 let niso doživeli svetovne vojne, medtem ko so stari in prastari starši v prvi polovici 20. stoletja doživeli v četrt stoletja kar dve. Ob današnji okoljski, energetski, ekonomski in demografski krizi pa je jasno, da je bila razvojna usmerjenost preteklih desetletij enostranska. Če je materialni napredek ena noga na razvojni poti posameznika in družbe, je druga noga celostni razvoj človeške osebnosti in medčloveškega sožitja; čim bolj je razvita ena noga in zakrnela druga, tem bolj človek šepa. Mladi danes samoumevno prevzemajo od starejših materialno udobje, ne kaže pa jim prevzemati enostranske usmerjenosti. Glede osebnostnih in socialnih vrednot je treba upoštevati, da se prenašajo iz roda v rod bolj s posnemanjem zgleda kot z besedami. Raziskovalni članek o srečnosti starejših v eni od prejšnjih številk je enoumno pokazal, kako močna je potreba starejših po prenosu svojih izkušenj in spoznanj mlajšim. Kakšna je torej v tej luči možnost, da življenjski nasveti, izkušnje in spoznanja starejših najdejo plodna tla pri mlajših? Pogoj je, da posredujejo o svojem osebnostnem razvoju in sožitju pristne izkušnje; če niso pristne, so ceneno moraliziranje. Življenjska izkušnja postane pristna, ko v starejšem človeku kritično dozori. To se zgodi, ko sam z veseljem sprejme tisti del svojih izkušenj, ki so se z leti njemu in okolici potrdile kot vredne, ter opravi popravni izpit pri samem sebi glede tistih svojih stališč in ravnanj, ki jih ne potrjujejo dolga leta njegovega življenja niti okolica niti ne čas, ko njega več ne bo.

V zadnjem delu revije so tokrat kar štiri poročila iz pomembnih gerontološko-medgeneracijskih znanstvenih srečanj. Tovrstna poročila smo brali tudi v vsaki od zadnjih številk: iz gerontološkega kongresa v Avstraliji, iz kongresa o starosti prijaznih mestih na Irskem, iz evropskega gerontološko-geriatričnega kongresa v Bologni … Čedalje več kvalitetnih strokovnih srečanj o staranju in sožitju med generacijami je dober znak, da svet zavestno sprejema probleme starajoče se družbe kot izziv za razvoj. Kje je pri tem Slovenija? Domače raziskave in evropska poročila ugotavljajo, da naša politika na področju sistemske skrbi za kakovostno staranje in dolgotrajno oskrbo onemoglih zaostaja za Evropo – nova spoznanja so ji ugodna spodbuda za ukrepanje. Z druge strani pa smo po svetu deležni priznanj, da so naše znanje in dobre izkušnje na evropski in svetovni ravni. Na nedavni globalni konferenci o staranju v Pragi je Inštitut Antona Trstenjaka za gerotologijo in medgeneracijsko sožitje – kot slovenska nacionalna znanstvena in razvojna ustanova – nastopal s štirimi opaznimi in lepo sprejetimi referati. Prav je, da se veselimo, ko svetovni javnosti predstavljamo slovenska gerontološka in medgeneracijska spoznanja ter se nanje z zanimanjem odzovejo vidni predstavniki tega področja iz najbolj razvitih držav in znanstvenih ustanov. To je zdrava hrana za strokovno spoštovanje sebe. Je tudi moralna spodbuda za znanstveno in razvojno delo v sedanjih ekonomsko hudih razmerah.