Avtor: Jože Ramovš, datum: 26.10.2012

Zakaj ravnamo tako? Ali je oskrba primerna tema za letošnje EU-leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami? Odgovor na drugo vprašanje je odločni DA: oskrba in nega onemoglih in bolnih ljudi je ena od najbolj učinkovitih in množičnih »šol« za krepitev osebne in skupnostne solidarnosti. Tudi na prvo vprašanje je naš odgovor DA. Morda bi kdo ugovarjal, češ, kako je lahko staranje aktivno, če pa je človek oslabel, bolan in bolj ali manj odvisen od pomoči drugih pri opravljanju svojih vsakodnevnih dejavnosti, npr. pri pripravi hrane ali gibanju. Človek ni dejaven samo telesno, ampak tudi duševno, duhovno in socialno. Te dejavnosti niso manj vredne kot telesne, tudi lažje marsikdaj niso. Pomislimo, koliko zdrave duševne, duhovne in socialne energije smo potrebovali, da smo v svoji bolezenski odvisnosti od drugih sprejemali njihovo pomoč vedro in hvaležno. Z vso strokovno in življenjsko gotovostjo torej lahko rečemo, da sodi tema oskrbe in nege onemoglih starih ljudi v prednostno področje razprav o aktivnem staranju in solidarnosti med generacijami.

            Povod, da zadnja leta tako pogosto pišemo o oskrbi onemoglih ljudi v edini slovenski znanstveni in strokovni reviji s področja gerontologije in medgeneracijskega sožitja pa je znani zaostanek Slovenije za drugimi evropskimi državami na tem področju. Kljub političnim obljubam in poskusom državne uprave v zadnjih desetih letih nismo še oblikovali in sprejeli nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo. Seveda gre vsebinsko sodoben in celovit sistem; v njem naj bodo povezane v enovito celoto vse potrebne zdravstvene, socialne in druge oskrbovalne storitve in programi, enovito financirani, usposabljanje in delo različnih strok in izvajalcev usklajeno in povezano. Ker so evropske države uvajale ta sistem in njegovo financiranje v devetdesetih letih, z njim dve desetletji zamujamo. Medtem se bliža ostrina demografske krize, ko bo ukrepanje na tem področju veliko težje, četudi ne bi bilo finančne krize. Zato je politična in strokovna slepota, ko v predlogu novega nacionalnega programa za socialno varstvo beremo, naj bi imeli šele l. 2020 približno toliko okrbovancev na domu, kot imamo danes nastanjenih v domovih za stare ljudi. Če je že danes v evropskih državah trikrat več ljudi deležnih oskrbe na domu kot v domovih za stare ljudi (v Sloveniji je ravno obratno) in če je sosednja Hrvaška, ki je bila glede tega enaka nam, pred par letih dosegla številčno izenačenje med oskrbo na domu in v domovih za stare ljudi, potem se tudi Sloveniji spodobi, da vpreže svojo pamet. Ta bo rekla, naj po zgledu na tem področju uspešnih evropskih držav prevzamemo in prilagodimo njihove sisteme za dolgotrajno oskrbo. Gre predvsem za organizacijo, ki upošteva sodobno znanje ter dejanske potrebe in zmožnosti oskrbovancev, oskrbovancev in krajevne skupnosti. Tisti, ki govore pri tem samo o cenah in denarju, ne pomislijo, da je sistem z zastarelo organizacijo vedno najdražji. Pri nas je cena ene ure oskrbe na domu enaka enodnevni ceni bivanja v domu. Organizacijsko zastarel sistem ni zmožen razvoja, ker se draži hitreje, kot se lahko prilagaja potrebam. Če ljudje štirideset let gledajo in poslušajo samo o domovih za stare ljudi, jih velik del sploh ne ve za sodobne oblike oskrbe v skupnosti. Mnogi direktorji in zaposleni v domovih pa dobro poznajo sodobne programe, vendar so vpeti v zastarel sistem in teh znanj ne morejo uporabiti. O tem prepričljivo govori nova knjiga Kakovost oskrbe starejših – izziv za prihodnost; če kdo, potem avtor Franc Imperl pozna to področje. Tudi ta knjiga je skupaj z blizu desetimi članki o oskrbi prikazana v tej številki revije prikazana; med temi članki so tudi izvirni raziskovalni iz slovenskega terena.

            Še prijetno opozorilo na članek akademika Kajetana Gantarja o Ciceronovem pogledu na staranje, starost in medgeneracijsko sožitje. Kaj so ljudje o tem mislili in pisali pred več kot dvemi tisočletji? Z veseljem lahko povem, da Gantarjev članek najavlja izid prevoda Ciceronove knjige o starosti, ki je največje klasično sistematično delo o tem vprašanju.