Avtor: Božidar Voljč, datum: 26.10.2012

Osnovna vsebina seminarja je bilo vprašanje, kako v času drastičnih varčevalnih ukrepov, ki jih sprejema večina evropskih držav, vzdrževati socialno varnost starejših, njihovo socialno vključenost in aktivno sodelovanje v družbenih dogajanjih. Osnova starosti prijazne Evrope naj bi bili pravičnost in solidarnost, obstoječa kriza pa ogroža dosedanji socialni model povezanosti in razdeljevanja sredstev. Ukrepi večine držav poudarjajo predvsem pomen javnih financ na škodo socialnih področij. Programom za zmanjšanje revščine in aktivnostim na področju socialne oskrbe se sredstva drastično zmanjšujejo, kar ogroža 150 milijonov starejših Evropejcev. Tudi skupna evropska politika se ne zmeni za določila Lizbonske pogodbe in je v nasprotju s cilji o zmanjšanju revščine in povečanju zaposlenosti do leta 2020. Po mnenju AGE Platform Europe socialna zaščita ni v nasprotju z javnimi financami in ekonomsko rastjo, ampak se v zagotavljanju vzdržnega napredka vse med seboj povezuje in dopolnjuje.

Stari ljudje so najbolj ranljivi zaradi pomanjkanja sredstev. Kako bodo krčenja javnih sredstev vplivala na življenje tistih, ki so že doslej najtežje živeli? Predvsem so to stare ženske, tisti z najnižjimi pokojninami, zelo stari osamljeni, stari na ruralnih področjih, etnične manjšine, stari migranti in drugi. To so najbolj ranljive skupine, ki naj bi jih države Evropske unije v prizadevanjih za zagotavljanje ekonomske vzdržnosti bolj učinkovito zaščitile.

Čeprav so socialnim neenakopravnostim izpostavljeni tudi starejši moški, so ženske iz več razlogov bolj prizadete. Na družinski ravni imajo več dolžnosti, kar vpliva na njihove poklicne kariere oziroma delovna mesta. Zaradi diskriminatorne zakonodaje ali zaradi tega, ker doma skrbijo za kakšnega družinskega člana, se upokojujejo prej kot moški. Zato imajo nižje pokojnine, katerih kupna moč ob njihovih daljših življenjih pada iz leta v leto. V krizi, ki jo preživljamo, je življenje dražje, stroški pomoči na domu pa rastejo prav tako kot ostali stroški. Brez potrebnih kompenzacij, dostopne zdravstvene in domače oskrbe, kakor tudi upoštevanja specifičnega položaja žensk v družbi, se bo revščina med starejšimi ženskami samo širila.

Veliko starejših, ki so se upokojili s solidno pokojnino, počasi drsi v revščino, ker se njihove pokojnine ne indeksirajo z rastjo življenjskih stroškov. V visoki starosti se poleg tega pojavlja še odvisnost od zunanje pomoči, ki je vedno dražja. Zelo stari in revni se odločajo lahko le še med tem, ali bodo jedli ali ogrevali bivališča, za zdravnika, zobozdravnika in druge izdatke pa ni več denarja. Socialni ukrepi bi morali biti prilagojeni dolgemu življenju v starosti, ki je povezano z zdravstveno varnostjo, odvisnostjo, spremembami v družini, prehodom v institucionalno oskrbo itd. Vsi ti pomembni vidiki starosti najbolj prizadevajo tiste, ki bi jim morale biti namenjene posebne socialne ugodnosti. Dostojno življenje in osebno dostojanstvo bi morala biti na osnovni ravni zagotovljena vsem.

Kriza prizadeva tudi starejše še zaposlene delavce z dohodki, ki so pod pragom revščine. Z nizkimi plačami raste skupina revnih zaposlenih. Delovna zakonodaja bi morala zagotavljati zanesljivo delo, ustrezne dohodke, preprečevati ekonomsko izkoriščanje in starosti neprijazne delovne pogoje. Tudi starejšim bi morala biti dana možnost pridobivanja dodatnih znanj in veščin, s katerimi bi se izognili osebnim in gmotnim težavam in kar bi jim omogočilo neodvisno življenje.

V več državah uvajajo restriktivne ukrepe pri nadomestilih za brezposelnost; težje si jih je pridobiti, so nižja in časovno omejena. To prizadeva tiste starejše nezaposlene, ki čakajo na pravico do upokojitve, ustreznega dela pa ob istočasnem podaljševanju delovne obveznosti ne morejo najti. Tudi oni v obstoječih okoliščinah predstavljajo novo skupino revnih. Po podatkih karitativnih organizacij jih vedno več prihaja na tople obroke in druge oblike prehrane.

Novejše evropske raziskave opozarjajo na rastoči pomen izgubljanja samostojnosti med staranjem. Stroški dolgotrajne oskrbe postajajo ključno vprašanje, saj so vse bolj povezani s sposobnostjo plačila, ne pa s potrebami, ki jih starejši posameznik ima. Ne oziraje se na to, ali se jih pokriva s pokojnino ali s socialnimi ugodnostmi, bi morale vlade vsem zagotoviti zadostno oskrbo. Ustrezna rešitev tega področja je tesno povezana s podobo nadaljnje demografske evolucije.

Kriza v Evropi še ni mimo in socialne razlike so vedno večje. Bolj ko se privatni sektor vpleta vanje, težje živijo tisti med starejšimi, ki so potrebni socialne zaščite. Kako zanje in njihove družine zagotoviti zdravstveno varnost in dolgotrajno oskrbo? To naj bi bilo urejeno z obvezno socialno zaščito, v kateri naj bi oskrbovalne kapacitete omogočale kolikor mogoče samostojno življenje. Za dementne in druge s posebnimi potrebami je treba zagotoviti posebno varstvo. V času, ko ima vse več starih nizke pokojnine, pomoč družin pa slabi, je vloga vlad v zagotavljanju varnosti najbolj ogroženih večja in odgovornejša.

Evropsko Leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti 2012 je priložnost, da se v nacionalnih strategijah da več poudarka ukrepom za omejevanje revščine in socialnih neenakosti med starejšimi. Starajo naj se v dobri telesni in duševni kondiciji, da bodo lahko bolj aktiven del zaposlene populacije in da bo njihov socialni prispevek v lokalnih okoljih večji. Le v takih razmerah je lažje reševati demografske izzive. V času, ko dolgovi bankam vzdržujejo in poglabljajo krizo, je pomembno, kakšni so sistemi socialne zaščite in kolikšna je stopnja solidarnosti v posameznih generacijah in med njimi.