Avtor: Jože Ramovš, datum: 20.12.2012

Ustavil bi se ob vsebini prvega članka, ki govori o navdušenju. Prikazuje podatke o tej temi iz velike raziskave o potrebah, zmožnostih in stališčih prebivalcev Slovenije, ki so stari 50 let in več. Navdušenje ni običajna tema v gerontološki in medgeneracijski znanosti. Ko pa preberemo ta članek, nam postane povezava med navdušenjem in zdravim staranjem ter lepim medgeneracijskim sožitjem ne samo logična, ampak tudi zelo pomembna.

Sodobna nevroznanstvena spoznanja govorijo, kako pomembni so navdušenje, radovednost, veselje in drugo pozitivno doživljanje za oblikovanje možganov. Otrok je dvajsetkrat dnevno navdušen nad nečim ali nekom, mnogi ljudje v tretjem življenjskem obdobju pa niti enkrat na dvajset dni, ta ali oni morda niti na dvajset let ne. Tudi zato se otrok tako z lahkoto uči in je prijeten za druge. Danes je znano, da se lahko možgani vse življenje razvijajo, da se lahko vse življenje oblikujejo nove povezave med možganskimi celicami, da lahko rastejo tudi nove možganske celice vse življenje, da sami odločilno oblikujemo svoje možgane s tem, kako sebe, druge in stvari doživljamo. Pod vplivom navdušenja in vedrega doživljanja se dogaja ugoden in zdrav razvoj možganov, ki vzvratno krepi vedro in prijetno doživljanje ter ravnanje. Ali je za človekovo aktivno in zdravo staranje kaj važnejše kakor to, da je veder, učljiv, radoživ in mladostnega duha? Je za bližnje kaj prijetneje, kot če je njihov oče, mati, stara mati, dedek … dobre volje in pozitivno usmerjen?! Rek, ki je nastal iz pogoste izkušnje, pravi: Starost je žalost. Toda vsakdo pozna tudi kakega vedrega in prijetnega starega človeka z mladostnim duhom. Možno je biti prijeten starček, ne pride pa to samo od sebe. In ni odvisno predvsem od razmer ali značaja, kot radi rečemo v izgovor, če smo sitni ali je zoprn kdo od tistih, ki jih imamo radi. Pozitivno doživljanje sebe, drugih ljudi in razmer v starosti je seveda odvisno od tega, kako se je človek naučil usmerjati svoje doživljanje od otroštva naprej: svetlo – to je v tisti vidik stvarnosti in drugih ljudi, ki je lep, dober in prijeten, ali temno – v tisti vidik, ki je grd, slab in neprijeten. Kdor je vse življenje zavestno usmerjal pozornost predvsem v lepo in dobro, ima v starosti verjetno razvito zmožnost za navdušenje, radovednost, veselje in upanje. Kdor pa prispe v tretje življenjsko obdobje brez te sposobnosti, ima še možnost, da se zavestno vadi usmerjati svojo pozornost na lepo, dobro, prijetno, zanimivo, navdušujoče … na vsakem človeku in v sleherni situaciji. Vsak človek in vsaka situacija ima dovolj slabega in grdega, da lahko zaposli naše možgane in jih specializira za kritično nerganje, in prav tako dovolj dobrega in lepega za hrano našim možganom, da se specializirajo za mladostno vedrino v starosti. S staranjem nujno prijahajo »upočasnitve« (Pavček) in izgube, gotovo pa človeku ostaja do konca lastna osebnost, to je njegov lastni način, kako doživlja sebe, druge ljudi in razmere. Če jo razvija, se mu krepi osebna duhovna usmerjenost v upanje. Gerontologija se mora posvečati tudi tem vprašanjem, da bo uspešna veda o osebnostnih pogojih za aktivno in zdravo staranje ter za lepo sožitje z mlajšima generacijama.

Božično-novoletni in vsi drugi prazniki so priložnost za uvid: lepe praznike si moram narediti sam v svojem srcu in pameti. Ob raziskovalnem članku o navdušenju in starosti želi revija Kakovostna starost vsakomur vesele praznike, nato leto uspešnega učenja v pozitivnem doživljanju sebe, drugih ljudi in razmer.