Avtor: Ksenija Saražin Klemenčič, datum: 20.12.2012

Nekaj držav članic je v luči preoblikovanja svojih pokojninskih sistemov v pokojninsko zakonodajo vključilo pričakovano trajanje življenja ob upokojitvi s 'faktorjem vzdržnosti' in drugimi 'redukcijskimi koeficienti'. To pomeni zmanjševanje pokojninskih pravic upokojenca po eni strani ter vzdržnost javnega pokojninskega sistema po drugi strani. Pričakuje se, da bodo ljudje imeli več pokojninskih pravic in boljšo pokojnino s podaljševanjem upokojitvene starosti, če jim bodo razmere na trgu omogočale, da bodo delali dlje. Tabela 1 prikazuje države, ki so v svojih pokojninskih sistemih predvidele faktor vzdržnosti ter prilagajanje upokojitvene starosti pričakovanemu trajanju življenja.

Tabela 1. Faktor vzdržnosti pokojninskega sistema in povezava s pričakovanim trajanjem življenja

* Glede na sklep parlamenta

** Ni vključena v pokojninske projekcije

Določanje višine pokojnine v nekaterih državah Evropske Unije

V Nemčiji se višina pokojnine določa z vrednostjo pokojninske točke, ki se usklajuje letno glede na rast plač in se nadalje usklajuje (večinoma navzdol) s faktorjem prispevka in faktorjem vzdržnosti, in sicer: faktor prispevka upošteva gibanje prispevne stopnje za obvezno in prostovoljno pokojninsko zavarovanje; faktor vzdržnosti pa upošteva razmerje med številom vplačevalcev v pokojninski sklad in številom upokojencev.

 Na Finskem se od leta 2010 pokojnine usklajuje s koeficientom pričakovanega trajanja življenja, ki predstavlja razliko med pričakovanim trajanjem življenja v starosti 62 let v letu upokojitve ter izhodiščnim letom 2009.

Španija namerava od leta 2027 naprej višino pokojnine ob upokojitvi usklajevati s pričakovanim trajanjem življenja vsakih pet let (v starosti 67 let), medtem ko pa podaljševanje upokojitvene starosti glede na pričakovano trajanje življenja ni vključeno v njihove projekcije.

V Italiji se na osnovi pokojninske sheme z nominalno določenimi prispevki (NDC) višina pokojnine določa z zmnožkom vrednosti vseživljenjskega prispevka, usklajenega z nominalno rastjo bruto domačega proizvoda (petletno geometrijsko povprečje), in transformacijskega koeficienta, tj. izračuna, ki temelji na verjetnosti smrti, verjetnosti, da po zavarovancu ostane vdovec ali vdova, ter povprečnega števila let prejemanja pokojnine preživelega. Višina pokojnine je premo sorazmerna s prispevno stopnjo in upokojitveno starostjo. Sedaj so na voljo transformacijski koeficienti za starostno obdobje 57–65 let, leta 2013 pa se bo zgornja meja upokojitvene starosti pomaknila na 70 let, medtem ko bo za nižjo (ob invalidski upokojitvi) ali višjo upokojitveno starost veljal najnižji oziroma najvišji transformacijski koeficient. Ta koeficient se posodablja vsake tri leta (od leta 2021 pa vsaki dve leti). Prispevki in pogoji za zgodnje ali starostno upokojevanje ter starostni dodatki se indeksirajo z dolžino pričakovanega trajanja življenja v starosti 65 let, ki jih zadnja tri leta izračunava nacionalni statistični urad. Indeksacija pričakovanega trajanja življenja naj bi se začela v letu 2013, nadaljnje indeksacije so predvidene vsake tri leta, od leta 2021 pa vsaki dve leti.

Francija: višina pokojnine v glavnem zasebnem sektorju (CNAVTS[1]) je delno odvisna od koeficienta sorazmernosti 'Min (1,D/T)', kjer je D obdobje plačevanja prispevkov, T pa je referenčna dolžina. Pokojnina se sorazmerno zniža, če je D < T. Za posameznika, ki je rojen leta 1950 (in je bil leta 2010 star 60 let), znaša referenčna dolžina 40,5 leta, ki se podaljšuje v skladu s pričakovanim trajanjem življenja. Po srednjeročnih in dolgoročnih projekcijah bo treba za polno pokojnino plačevati prispevke 41,5 leta.

Latvija, Poljska, Švedska in Norveška: v teh državah temelji pokojninska shema na nominalno določenih prispevkih (NDC) na aktuarski osnovi. Ob upokojitvi se višina pokojnine izračunava tako, da se deli vrednost posameznikovega računa s koeficientom, ki upošteva pričakovano trajanje življenja na dan upokojitve. Podaljševanje pričakovanega trajanja življenja znižuje višino pokojnine, zato lahko posameznik ta negativni vpliv ublaži tako, da odloži svojo upokojitev. Švedski pokojninski sistem ne glede na demografske in ekonomske spremembe financira svoje obveznosti s fiksno prispevno stopnjo in fiksnimi pravili izračunavanja pokojnin. To omogoča mehanizem samodejne izravnave, ki se vzpostavi, kadar so kratkoročne obveznosti sistema večje od izračunanih. V tem primeru se indeksacija zniža, dokler se ponovno ne vzpostavi finančna stabilnost sistema.

Portugalska s faktorjem vzdržnosti pokojninskega sistema usklajuje pokojnine glede na spreminjanje pričakovanega trajanja življenja v starosti 65 let v letu 2006 ter s kazalnikom, ki ga uporablja nacionalni statistični urad v letu pred upokojitvijo. To razmerje velja za nove starostne pokojnine od leta 2008 in se letno posodablja.

Na Češkem se posameznikom, rojenim po letu 1936, podaljšuje zakonsko določena upokojitvena starost, ki se določi glede na rojstni datum. Po izenačitvi upokojitvene starosti po spolu se bo v primerjavi s prejšnjo generacijo zakonsko določena upokojitvena starost podaljšala za dva meseca.

Na Danskem začne veljati sprememba zakonsko določene upokojitvene starosti glede na daljše pričakovano trajanje življenja po 10 letih od sprejema v parlamentu. Projekcije temeljijo na predpostavki, da bo parlament potrdil podaljšanje upokojitveni starosti.[2] V zakonodaji je zapisana posebna formula izračuna pokojninske starosti na osnovi povprečnega pričakovanega trajanja življenja 60-letnika. Spremembe upokojitvene starosti, ki temeljijo na zadnjem ugotovljenem pričakovanem trajanju življenja, se izračunavajo vsakih pet let.

Od leta 2021 naj bi se v Grčiji najnižja ter obvezna upokojitvena starost usklajevala vsake tri leta s spremembami v pričakovanem trajanju življenja. Ob prvi spremembi naj bi se upoštevalo obdobje 2010–2020.

Nizozemska bo leta 2020 podaljšala upokojitveno starost za državno starostno pokojnino (AOW) s 65 na 66 let in se bo usklajevala s pričakovanim trajanjem življenja. Enaka starost bo veljala tudi za poklicne pokojnine, ki se bodo izračunavale po enaki formuli kot za prvi pokojninski steber.[3]