Avtor: Tina Lipar, datum: 20.12.2012

Spremembe v vedenjskih vzorcih, ki s strani družbe niso zaželene, se pogosto nadzorujejo s pomočjo psihotropnih zdravil, ki pa pri ljudeh, ki jih uživajo, pogosto povzročajo škodljive stranske učinke. Poleg medikamentoznega zdravljenja poznamo tudi številne nefarmakološke ukrepe, ki lahko ublažijo vedenjske spremembe pri dementnemu človeku. Za posebej učinkovito se je izkazalo urejanje zunanjega okolja na način, ki je staremu človeku poznan. Stvari vedno postavljamo na isto mesto, če se je dementni človek preselil v dom za ostarele, potem se potrudimo novo okolje čimbolj približati staremu. Njegovo sobo npr. opremimo z domačim pohištvom, dovolimo mu obdržati njegove lastne stvari.

Tudi glasbena terapija, kjer dementnemu bolniku predvajamo njemu znano glasbo, ima pozitivne učinke na vedenje dementnih oseb in zmanjšuje anksioznost. Poleg tega daje znana glasba občutek domačnosti ter spodbuja k spominjanju lepih in prijetnih trenutkov. Uporaba glasbe kot dejavnika, ki ga v okolju dementnega človeka lahko spreminjamo, je bila proučevana že v številnih študijah. Izkazala se je kot učinkovito orodje za blaženje vedenjskih sprememb dementnih ljudi, poleg tega je relativno poceni, njena izvedba pa je dokaj preprosta in vsem dostopna.

Terapija s pomočjo glasbe je definirana kot kontrolirana uporaba glasbe in njenih vplivov na človeka z namenom izboljšanja fizične, psihične in čustvene integracije posameznika v procesu zdravljenja bolezni ali nezmožnosti. Znano je, da ima glasba pozitiven učinke na zmanjševanje anksioznosti, izboljšuje razpoloženje in vpliva na sproščeno počutje ter pripomore k zmanjševanju bolečine in blaži vedenjske spremembe pri ljudeh z demenco. Uporaba glasbene terapije pri ljudeh z demenco pa naj bi tudi dobrodejno vplivala na kvaliteto življenja in bila varovalni dejavnik pred depresijo.

Glasbeno terapijo izvajajo posebej usposobljeni glasbeni terapevti. Ker pa le-teh v številnih okoljih primanjkuje, lahko določene vrste terapije izvajajo tudi ostali zdravstveni delavci, kot npr. medicinske sestre in delovni terapevti, če se dodatno izpopolnjujejo na tem področju. Ob tem pa se je pred načrtovanjem teh terapij v določeni ustanovi potrebno seznaniti s stališči in pričakovanji, ki jih ima zdravstveno osebje glede terapije z glasbo.

Gre za presečno študijo. Podatke so pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika, s katerim so spraševali po stališčih in pričakovanjih glede uporabe glasbene terapije, po njihovih izkušnjah z izvajanjem glasbene terapije in po dejavnikih, ki vplivajo na uporabo te vrste terapije. V raziskavo so bili vključeni zdravstveni tehniki in medicinske sestre na Tajskem, ki so vsaj 3 mesece delali z dementnimi ljudmi. Od začetnega vzorca 285 zdravstvenih delavcev jih je na vprašalnik odgovorilo 214.

Velika večina anketirancev je imela pozitivna stališča glede vpliva glasbene terapije na starejše ljudi z demenco, 70,6 % se jih je namreč strinjalo s tem, da bi glasbeno terapijo uvrstili med njihove delovne naloge. Polovica med njimi je bila prepričanih, da glasba, ki bi bila prisotna, ne bi vplivala na kakovost njihovega dela. Po drugi strani pa polovica anketirancev meni, da so za glasbeno terapijo sicer slišali, nimajo pa dovolj znanja za izvajanje le-te. Kljub temu, da je 74,8 % anketirancev mnenja, da poslušanje glasbe pacientom koristi, je to metodo na pacientih poizkusilo le 30 % ljudi.

Razlogi, zakaj ne uporabljajo terapije z glasbo pri svojih pacientih, so naslednji.

• 72,9 % anketirancev meni, da nima zadostnega znanja in veščin.
• 67,3 % vidi težavo v pomanjkanju izobraževanj za izvajanje glasbene terapije.
• 56,1 % meni, da nima časa za izvajanje teh terapij.
• 55,1 % pogreša ustrezna sredstva znotraj ustanov.
• 42,5 % ima pomanjkljivo zaupanje glede lastne sposobnosti za izvajanje terapije.
• 21 % se jih ne želi izobraževati na tem področju.

V prikazani študiji so ugotovili, da ima večina zdravstvenega osebja pozitivna stališča glede uporabe glasbene terapije pri pacientih z demenco. To se sklada z ugotovitvami predhodnih študij, ki so podobno ugotavljale pri zdravstvenemu osebju, ki dela s prezgodaj rojenimi dojenčki v enotah neonatalne intenzivne terapije. Raziskovalci opozarjajo, da so prikazane študije lahko preveč posplošene, zaradi majhnega vzorca, pa tudi zaradi same sestave vzorca (možno je namreč, da so se v študijo vključili pretežno tisti zdravstveni delavci, ki imajo pozitivna stališča glede terapije z glasbo). Zato priporočajo, da raziskovalci v nadaljnjih študijah o pozitivnih učinkih glasbe na dementne ljudi pozornost namenijo tudi vprašanjem stališč, znanja in želj zdravstvenih delavcev glede te vrste terapije. Predlagajo tudi, da se poučevanje terapije z glasbo vključi že v sam proces izobraževanja medicinskih sester, postane pa naj tudi oblika dela z dementnimi ljudmi v domovih za ostarele. Seveda je potrebno v tem primeru zagotoviti zadosten kader, kajti v sedanji obilici dela oskrbovalci pogosto nimajo časa za dodatne aktivnosti z dementnimi ljudmi. Avtorji članka menijo, da je terapijo z glasbo možno vključiti v dnevno rutino ljudi z demenco v domovih za ostarele, kar bi izboljšalo kakovost oskrbe in s tem tudi kvaliteto življenja dementnih ljudi.