Avtor: Jože Ramovš, datum: 29.3.2013

            Četrt stoletja zaostajamo za rešitvami, ki so jih uvedle nam primerljive evropske države v razvoju sistemov za dolgotrajno oskrbo onemoglih starih ljudi. Pri reševanju akutno vidnih demografskih problemov slovenskega prebivalstva, vzgoje za medgeneracijsko solidarnost ter pri razvoju sistemov za zdržen narodni in državni razvoj zaostajamo vsaj tri desetletja. Naštejmo nekaj dejstev glede teh zaostankov.

            Število rojstev nam je po letu 1980 padlo pod raven demografskega ravnotežja, to je 2,1 otroka na žensko. Mnogi slovenski misleci so tedaj zaman opozarjali na akutno narodno nalogo, da to vprašanje sistematično rešujemo, med njimi Anton Trstenjak, ki je veliko pisal o tem, da je razvojna prednost sorazmerno majhne Slovenije kot države in naroda poskrbeti za kakovost. Slovenski pedagog Franc Pediček (pravkar je izšla o njem znanstvena monografija) je kazal in zagovarjal model celostne vzgoje za odprto prihodnost slovenskega naroda na najbolj občutljivem nacionalnem področju – v vzgojno-izobraževalnih ustanovah; to je delal v času, ko so kratkovidni strokovnjaki in politiki vzgojo metali iz slovenskega šolstva. V letih osamosvajanja slovenske države je vizijo celostne vseživljenjske vzgoje osebnosti kazal v svojih knjigah tudi Janez Svetina, ki je bil ubit v slovenski osamosvojitveni vojni.

            Ko pogledamo na naše ožje področje gerontologije, ugotovimo, da smo imeli v 80-ih letih po zaslugi Accettove celotne gerontologije sistem za domsko oskrbo starih ljudi v svetovnem vrhu, in sicer tako strokovno kot organizacijsko. V 90-ih letih je ta razvoj v Evropi naredil največje korake doslej. Težišče javne oskrbe starih ljudi je iz domov za stare ljudi preneslo na pomoč pri oskrbi in negi na domu. Preostali domovi za stare ljudi pa so prehajali iz hotelsko-bolnišničnega modela velikih domov na majhne gospodinjske enote v domačem okolju. V politiki so evropske države v teh letih oblikovale celovite nacionalne sisteme za dolgotrajno oskrbo onemoglih ljudi. Slovenija je vse te razvojne korake prespala. Njena zdravstveno-socialna politika pa je v tem času naredila usodni korak nazaj, ko je ločila resorja za zdravstvo in socialo, medtem ko so evropske države ta dva resorja povezovale. Brez njune povezanosti namreč ni mogoče uvesti učinkovitega sistema za dolgotrajno oskrbo.

            Vsi navedeni strokovni in politični problemi se s staranjem prebivalstva zaostrujejo. V Sloveniji čakajo na reševanje. Vlade prihajajo z voljo, da bi jih rešile, in odhajajo, ne da bi to storile. Čim večje je malodušje med ljudmi v krajevnih skupnostih in čim hujša je gospodarska kriza, tem težji bodo ti razvojni koraki. So pa nujno potrebni.

            Tudi v tej številki Kakovostne starosti so prikazani dobri kazalci za pot odprtega razvoja na področju demografskih problemov staranja prebivalstva, oskrbe onemoglih ljudi in vzgoje za novo solidarnost med generacijami – če uporabimo besede EU političnega dokumenta. Opozorimo bralca na tri prispevke. Ena od ugotovitev raziskovalnega članka o zadovoljstvu s svojim življenjem je tudi ta, da ljudje bolj obžalujejo opustitve potrebnih dejanj, kakor napake, ki so jih naredili. Zgoraj navedeni problemi v Sloveniji so posledice političnih in strokovnih opustitev. V rubriki Starosti prijazni kraji je predstavljena majhna obmejna občina Kostel. Program starosti prijaznih mest in občin je dober okvir, da župani in vodstva krajevnih skupnosti naredijo učinkovite korake na področju aktivnega in zdravega staranja, oskrbe onemoglih in medgeneracijske povezanosti. Brali boste tudi pogovor z dr. Vladimirjem Špidlo – velikim evropskim socialdemokratskim mislecem in uspešnim politikom Evrope na področju demografskih nalog.