Avtor: Jože Ramovš, datum: 28.6.2013

V naši reviji so spoznanja o različnih vidikih oskrbe in nege onemoglih že ves čas ena od prednostnih vsebin. Večina prispevkov je govorila o sistemu. Ta je odvisen predvsem od vladne regulative: zakonodaje, predpisov o minimalnih standardih oskrbe in nege ter od načina financiranja. Vlada in parlament določata sistem, merila, dostopnost in nadzor nad zagotovljenimi storitvami. V zadnjem uvodniku smo pisali o nalogah, ki jih ima slovenska vlada, da bi na področju sistema dolgotrajne oskrbe začeli dohitevati naš četrtstoletni zaostanek za drugimi evropskimi državami. Izkušnje evropskih sosed kažejo, da potem, ko država vzpostavi z zakonodajo sistem dolgotrajne oskrbe, ki bolje odgovarja potrebam starih ljudi, njihovih svojcev in poklicnih oskrbovalcev, to »prisili« zdravstvo, socialo, arhitekturo, vzgojo in druge relevantne stroke, da sodelujejo med seboj in začno delati nagle razvojne korake na področju inovacij pri oskrbi onemoglih in pri vzgoji ljudi zanjo.

Danes bomo usmerili pozornost na lokalno skupnost, kjer se oskrba dogaja. Konkretna občina ali krajevna skupnost ima ali nima poskrbljeno za usposabljanje družinskih oskrbovalcev, ima ali nima kakovostno oskrbo na domu, kakovosten dom za stare ljudi … Samoumevno je, da je predšolsko varstvo in vzgojo v vrtcih poskrbljeno v krajevni skupnosti. Pri oskrbi starih ljudi pa ni tako. V preteklosti je prevladala industrijska miselnost »odlaganja« onemoglih ljudi v velike domove s pretežno dvo- in večposteljnimi sobami, ki so za mnoge stanovalce v njim tujem kraju, kjer jih domači in znanci ne morejo redno obiskovati. V kraju pa so domovi pogosto nekje na »idiličnem« obrobju, namesto v središču, blizu vrtca, šole, pošte, cerkve, trga …

Današnje strokovno in etično-humano stališče je, naj bo star človek, če je le mogoče do konca življenja ali čim dlje oskrbovan na svojem domu. To okolje najbolje pozna – za vsako stvar ve, kjer se nahaja, pozna vsak prag, oviro in nevarnost. Če kje, lahko doma uporablja svoje preostale moči za čim bolj samostojno opravljanje vsakdanjih opravil. Koliko primerov je znanih, ko žena pri devetdesetih letih živi sama, si kuha in drži urejeno stanovanje, ko pa je premeščena v dom za stare ljudi, ob udobju kraljevske postrežbe povsem obmiruje in v kratkem umre. Sodobni koncept oskrbe in razvoj v Evropi kar najbolj podpira pomoč in oskrbo na domu. Seveda tako organizirano, da je ekonomsko vzdržno. To pomeni, usposabljanje svojcev, da ob istem časovnem vložku lažje in bolje oskrbujejo svojca, ter tuja – strokovna in laična – pomoč, oskrba in nega na domu, ki pa je organizirana tako, da jo kar največ opravljajo ljudje iz neposredne bližine brez dodatnih stroškov za pot. Nemčija je leta 2008 pri prvi reformi svojega odličnega sistema dolgotrajne oskrbe iz leta 1995 namenila odstotek oskrbnih javnih sredstev za prostovoljce, ki organizirano pomagajo pri oskrbi. Isti finančni vir daje enakopravno možnost, da domači koristijo del javnih sredstev za oskrbo, če oskrbujejo starega človeka. Ti sistemi upoštevajo racionalno pravilo postopnosti pri koriščenju javnih sredstev za oskrbo: najprej usposabljanje družine za lažje in boljše oskrbovanje družinskega člana, sledi tuja pomoč, oskrba in nega na domu, dnevno ali (pri demenci) nočno varstvo in šele na koncu, če starega človeka ni mogoče oskrbovati na njegovem domu, preselitev v dom za stare ljudi.

Slovenija ima največje neizkoriščene rezerve za posodobljenje sistema dolgotrajne oskrbe v tem, da se politika in uprava na občinski ravni ozavestita o sodobnih načinih in organizaciji oskrbe starih ljudi ter se prednostno posvetita temu. Če pomislimo, koliko slovenskih županov je obljubilo občanom dom za stare ljudi in to, koliko so male slovenske občine napredovale v svojem razvoju, odkar so samostojne, manjka lokalni politiki in upravi samo znanje, da bodo – ob predpostavki, da bo država sprejela sodobni sistem za dolgotrajno oskrbo – slovenski stari ljudje imeli v onemoglosti varstvo v svojem domačem kraju na način, ki je prijazen zanje, za njihove domače in za poklicne oskrbovalce.