Avtor: Tina Lipar, datum: 28.6.2013

Vzroki za podhranjenost se na prvi pogled zdijo preprosti: količinsko preskromna prehrana ali prehrana, ki je vsebuje premalo življenjsko pomembnih hranil. V resnici je podhranjenost posledica kombinacije telesnih, socialnih in duševnih vzrokov. Pri starejših ljudeh so pogosto prisotne bolezni in stanja, ki vodijo do zmanjšanja apetita ali težav pri prehranjevanju in požiranju. Po drugi strani pa zaradi kroničnih bolezni starejši ljudje v prehrani omejujejo sol, maščobo, beljakovine ali sladkor, kar tudi lahko privede do nezadostnega uživanja hranil. Na prehrano posameznika lahko vplivajo tudi premoženjski status, socialna mreža in kronične bolezni kot so depresija in alkoholizem.

Podhranjenosti so posebej izpostavljeni starejši ljudje v ustanovah (bolnišnice, domovi za stare ljudi), tisti, ki živijo v domačem okolju, pa manj. V ustanovo so starejši večinoma nameščeni zaradi bolezni ali onemoglosti, ki lahko že sami po sebi vodita v izgubo apetita in podhranjenost. Tudi tuj prostor, tuji ljudje in drugačen okus hrane so lahko vzrok za zmanjšanje apetita. Nenazadnje je lahko vzrok podhranjenosti v ustanovi tudi pomanjkanje časa za hranjenje starostnika ob pomanjkanju negovalnega osebja. Da bi v teh razmerah preprečili podhranjenost, se priporočajo redni presejalni testi za ugotavljanje stanja prehranjenosti starih ljudi, kot sta MNA (Mini Nutritional Assessment) in MUST (Malnutrition Universal Screening Tool); za orientacijo pomaga tudi izračun indeksa telesne mase in redno spremljanje telesne teže.

Dolgo trajajoča podhranjenost vodi v izgubo telesne teže in telesne moči, zmanjša se imunska obramba telesa, starejši človek postane zmeden, neorientiran, poslabša se mu spominska funkcija, občuti vsakodnevno utrujenost, ki ni povezana s telesnimi napori, poveča pa se tudi tveganje za padce. Podhranjenost pri starejših ljudeh pospešuje telesno oslabelost, ki neredko vodi do potrebe po dolgotrajni oskrbi. Poleg tega starejši ljudje, pri katerih se pojavlja povečano tveganje za podhranjenost, pogosteje obiskujejo osebne zdravnike, oddelke reševalnih enot, pogosteje so hospitalizirani, zaradi podhranjenosti se podaljša čas okrevanja in s tem tudi število dni, ki jih starejši človek preživi na zdravljenju v bolnišnici.

Zavedati se je treba, da podhranjen človek nima nujno tudi prenizke teže. Pri starejših ljudeh pogosto prihaja do pomanjkanja specifičnih hranil, kljub temu, da ne opažajo zmanjševanja v telesni teži. Ena izmed slednjih je beljakovinska podhranjenost, ki se razvije zaradi premajhnega vnosa beljakovin ali pa zaradi povečanih potreb telesa po beljakovinah (npr. ob hujših poškodbah, večjih zlomih, opeklinah …). Beljakovinska podhranjenost pa je lahko tudi posledica nezadostnega energijskega vnosa, kajti v tem primeru telo beljakovine porablja kot vir energije, ne kot gradbeni element za vzdrževanje optimalnih telesnih funkcij kot sta npr. učinkovit imunski sistem in primerna mišična masa.

Tudi pri problemu podhranjenosti starejših ljudi velja rek: bolje preprečevati kot zdraviti. Starejši ljudje naj uživajo raznovrstno prehrano, ki jim naj bo količinsko in energijsko prilagojena, telesno naj bodo aktivni. Če pa opazijo znake dolgotrajne utrujenosti, pomanjkanja apetita, izgube telesne teže in se počutijo telesno šibkejši, naj se o težavah pogovorijo z osebnim zdravnikom.