Avtor: Jože Ramovš, datum: 28.6.2013

V gerontologiji je starost tretje in zadnje glavno življenjsko obdobje, ki sledi srednjim letom življenja, ta pa mladosti. Prehod iz srednjih let v starost v industrijski družbi najbolje nakazuje upokojitev, ki je danes večinoma med 60. in 65. letom starosti, z daljšanjem življenja in staranjem družbe pa se pomika navzgor.

Starost je kot obdobje življenja podobno raznolika kot sta mladost ali srednja leta življenja, zato jo členimo v tri podobdobja: zgodnja starost je do 75. leta, sledi srednja do 85. leta in visoka po 85. letu. Človekove zmožnosti in potrebe v zgodnji in pozni starosti so lahko tako različne, kakor so v mladosti različne pri dojenčku in mladostniku.

Delitev človekovega življenja v obdobja je potrebna, da razumemo značilne potrebe, zmožnosti in naloge v določenem starostnem obdobju. Zelo narobe pa je, če pri tem spregledamo dejstvo, da je življenje ena sama nedeljiva celota. Pri posamezniku lahko vsako naslednje obdobje življenja razumemo šele iz vseh prejšnjih. Zato je danes pri oskrbi starih ljudi eden od temeljnih pojmov osebna zgodovina, njeno poznavanje in upoštevanje pa pogoj za sodobno humano oskrbovanje.

Potrebno je razlikovati kronološko, biološko in doživljajsko starost; biološko imenujemo tudi funkcionalna, doživljajsko pa psihološka starost. Kronološko starost določa rojstni datum; označuje torej leta, ki so pri določenem človeku pretekla od njegovega rojstva do današnjega dne. Biološko starost določa vitalnost organizma v primerjavi z ostalimi ljudmi iste kronološke starosti. Od nje so odvisne funkcionalne zmožnosti organov – koliko lahko človek svojim letom primerno opravlja vsakdanje dejavnosti. Ocenjujemo jo s pomočjo nekaterih merljivih telesnih kazalcev, kot so vrednosti krvnega tlaka, mišična moč, gibljivost telesa, slušni prag in prag vidnega zaznavanja, stopnja telesne zmogljivosti ipd. Doživljajska starost pa govori o tem, koliko se človek počuti starega in kako svojo kronološko in biološko starost doživlja in sprejema.

Z vidika aktivnega staranja in menedžmenta starosti je pomembno vedeti, koliko lahko vplivamo na svojo starost. Na kronološko starost nimamo nikakršnega vpliva. Biološko ali funcionalno lahko občutno nižamo z zdravim življenjem in redno krepitvijo telesnega, duševnega, socialnega in duhovnega zdravja, zaradi bolezni, zanemarjanja skrbi za svoje zdravje ali škodljivega načina življenja (npr. omamljanje) pa ima človek že pri nižji kronološki starosti znake višje starosti – je ostarel. Doživljajska starost pa je pri človeku, ki je v življenju skrbno obdeloval in gojil »vrt svoje zavesti« povsem odvisna od njega, zato je lahko devetdesetletnik – celo bolan – mladosten v svojem doživljanju in sožitju z drugimi. Mladosten star človek je zelo prijeten za sožitje in ga je tudi v onemoglosti veliko lažje oskrbovati.

Za kakovostno staranje je važno človekovo stališče do starosti – kako jo sprejema. Starost je drugačno obdobje življenja kot sta mladost in srednja leta, star človek ima deloma drugačne potrebe in drugačne zmožnosti kot v mladosti in srednjih letih. Odločilno pa je stališče, da starost ni v ničemer manj smiselno obdobje kot vse ostalo človekovo življenje. To osebno stališče je osnova človekovih prizadevanj za aktivno in zdravo staranje ter za humano oskrbo onemoglih starih ljudi, v družbi pa osnova javne skrbi za eno in drugo. Pojavljanje kroničnih nenalezljivih bolezni in onemoglost za samostojno opravljanje vsakdanjih življenjskih opravil sta redni del starosti, če človek ne umre prej. Kolikor je mogoče, ju je treba preprečevati z zdravim življenjem, kolikor ne, pa sprejeti in najti njun smisel. V polpreteklem obdobju razvoja evropske kulture je takšno stališče do človekove starosti prišlo nekoliko v ozadje pozornosti, stopnjeval se je odpor do starosti. To posameznikom otežuje sprejemanje svoje starosti, družbi pa smiselno vključevanje starih ljudi in njihovih zmožnosti. Ta negativni družbeni pojav imenujemo staromrzništvo (ageizem). Zaradi njega se javno komuniciranje izogiba tudi izraza starost in njemu podobnih. Te jezikovno povsem nevtralne besede nadomešča z drugimi, ki so manj ustrezne, nepravilne ali celo slabšalne, kar je sicer protislovno; tako se npr. pogosto sliši namesto star človek primerjalnik starejši (starejši je starejši od starega) ali ostarel, ki je slabšalnega pomena.

Na družbeni ravni poznamo demografsko starost, ko je v določeni krajevni, narodni, državni, poklicni ali drugi skupnosti nesorazmerno velik delež starih ljudi v primerjavi z deležem mlade in srednje generacije.