Avtor: Mateja Zabukovec, datum: 21.6.2013

Letos smo šli v Zasavje, kjer delujejo nam sorodna medgeneracijska društva, ki so skupaj z našim del Zveze medgeneracijskih društev za kakovostno starost Slovenije. Pomembno je, da se člani društev med seboj srečujemo, obiskujemo in spoznavamo delo drug drugega.

Naš prvi postanek na poti je bil v Hrastniku. Ogledali smo si Steklarno Hrastnik Special, ki je namenjena tudi obiskovalcem za ogled. Gre za enega uspešnejših slovenskih podjetij, ki zaposluje 700 ljudi in je prejelo tudi certifikat »družini prijazno podjetje«, usmerjeno pa je v izdelavo steklarskih izdelkov višjega cenovnega razreda. Njihova posebnost je velik poudarek na razvoju in uvajanju sodobnih tehnologij v proizvodnjo, na vlaganju v kadre, na varovanju okolja ter etičnem poslovanju. Gospod Andrej Funkl nam je najprej predstavil kratko zgodovino podjetja v prostorih, kjer je razstavljenih mnogo njihovih izdelkov. Običajnih steklenih embalaž praktično ne izdelujejo, vse odlikuje posebna oblika. Izdelke izdelajo glede na načrte naročnikov ali pa jih za naročnike oblikujejo njihovi oblikovalci. Delajo za zelo znane naročnike, kot so npr. Donald Trump, Robert Cavalli, Bacardi in mnogi drugi. Po predstavitvi zgodovine je sledil ogled proizvodnje steklenic. V enem letu jih izdelajo 70 milijonov, vsaka pa je ročno pregledana. Zanimiv je tudi podatek, da je življenjska doba steklarske peči devet let. V tem času deluje neprestano, štiriindvajset ur na dan, nato pa sledi enomesečna prekinitev, ko peč pregledajo, podrejo in na novo sezidajo, kar je potrebno. Nato peč spet začne služiti svojemu namenu za naslednjih devet let. Delo v proizvodnji je zaradi hrupa in vročine težko, skrb za zaposlene in njihove družine ter uspešna pot podjetja pa je na nas kot obiskovalcih pustila izjemno pozitiven pečat. Po ogledu ali pred njim smo lahko kupili izdelke v njihovi industrijski prodajalni.

Pot nas je vodila v Mlinše, ki ležijo na skrajnem severozahodnem delu občine Zagorje ob Savi. V okviru Medgeneracijskega društva Srečno Zagorje deluje več medgeneracijskih skupin. Na Mlinšah se srečuje skupina Mlinček, ki je zelo dejavno vpeta v krajevno dogajanje in življenje. Veliko časa namenjajo razvoju kulturnih dejavnosti v kraju, pri čemer jim je v veliko pomoč lepa, pred kratkim popolnoma obnovljena kulturna dvorana, ki večkrat odpre svoja vrata tudi medgeneracijskemu društvu. Tokrat je imelo celotno Medgeneracijsko društvo Srečno Zagorje srečanje ob zaključku šolskega leta. Skupine in prostovoljci se načeloma ponovno srečajo zopet septembra. Na zaključku smo se jim pridružili tudi člani ljubljanskega društva, saj je bila to ena boljših priložnosti za srečanje. Na začetku srečanja so nam otroci podružnične osnovne šole Mlinše zaigrali zabavno igrico Sneguljčica malo drugače. Sledila je predstavitev posameznih članic društva, ki so nam prebrale svoje lastne pesmi. Nato pa so sledili še nagovori: Helene Odlazek, predsednice Medgeneracijskega društva Srečno Zagorje, Jožeta Ramovša, predstojnika Inštituta Antona Trstenjaka, mag. Ksenije Ramovš, direktorice Inštituta Antona Trstenjaka, Mateje Zabukovec, predsednice Medgeneracijskega društva za kakovostno starost Ljubljana in Tineta Kralja, predsednika Kulturnega društva Mlinše. Po zaključku programa smo se člani obeh društev še pogovorili, nato pa smo se počasi poslovili in odpravili na kosilo: člani zagorskega društva v bližnjo gostilno na Mlinšah, člani ljubljanskega društva pa proti Podkumu. Na poti se nam je v Mlinšah pridružila tudi članica zagorskega društva, gospa Ani Klančnik, in nas spremljala vse do konca ekskurzije. Že med potjo proti gostišču nam je jedrnato predstavila zgodovino in poglavitne značilnosti občine Zagorje ob Savi in nam mimogrede tudi kaj zanimivega pokazala. Bila je odličen vodič.

Precej strmo se je vila naša pot do gostišča Čop v Podkumu. Kosilo v njem je bil izjemno zanimiv dogodek. Že ob prihodu so nas pričakale pripravljene predjedi, ki imajo za vse, ki ne prihajamo iz zasavskega konca, nenavadna, a zanimiva imena: knapovski funšterc, zasvska jetrnica ali kuanc, kruh z mastjo in česnom ter čebulo ter konjak. Juha je bila vsem dobro poznana prežganka z vaseršpocli; vsak jo je dobil v svojem lončku z leseno žlico. Za glavno jed so nam postregli svinjsko stegno s šparglji in luštrekom, dolenjske kepice v paradižnikovi omaki, grenadirmarš in mešano solato. Po kavici je sledila še sladica, ki je v tem času zelo priljubljena, in sicer ocvrti bezeg v družbi sveže jagode. Obed je potekal v kozolčku, ki je okrašen s številnimi starimi kmečkimi predmeti. Največja odlika tega kosila pa je bila poleg domače izjemno okusne zasavske hrane predstavitev le-te. Gospod Lojze Čop, ki gostišče vodi skupaj s svojo mamo Marijo, nam je posamezne jedi najavil in predstavil, medtem, ko so nam jih stregli. To je dodana vrednost, ki bi se jo lahko poslužili še kje in celoten obed zelo obogatili. Poleg številnih priznanj in obiskov številnih znanih osebnosti so prijaznost, zanimiva predstavitev in vztrajanje pri kakovostni domači hrani gotovo odlike in vrline gostišča Čop v Podkumu. Uslužno so nam pomagali tudi pri organizaciji obiska Medvedove domačije, ki je bila naslednja v načrtu naše ekskurzije. Ker namreč avtobus na to domačijo ne more, so na pomoč poklicali gasilce, da so nekatere udeležence peljali s kombijem.

Domačija Medved v Podkumu je s svojimi poslopji vključena v Register kulturne dediščine Republike Slovenije. Že več let jo poznajo ljubitelji vrtov. Za posestvo je namreč značilen vrt, katerega arhitekturna oblika se zadnjih sto let domala ni spremenila in so ga leta 1995 na svetovni razstavi vrtov v Lizboni razglasili za najlepši slovenski kmečki vrt. Meseca maja se v vrtu razcvetijo potonike in maki, v bujnem cvetenju pa je ena najvišjih belih glicinij. Domačija hrani pisne dokumente iz konca 17. stoletja in naprej, stare predmete in knjige. Za domačijo je značilen tudi macesnov gaj, kjer so drevesa zasajena v obliki sončnih žarkov, v sredini pa je zasajena lipa, kot simbol slovenstva. Za ureditev Medvedove domačije s pomočjo evropskih sredstev skrbi gospod dr. Rudi Zupan s svojo družino. Prizadeva si, da bi na kmetiji ohranjali etnografsko in stavbno dediščino, hkrati pa uvajali in zagotavljali tudi turistično ponudbo, različne tečaje in podobno. Gospod Zupan nam je predstavil zgodovino Medvedove domačije, za katero skrbi s polno mero entuziazma, nato pa nekatere prostore v hiši, skupaj z vsemi starimi in ohranjenimi predmeti, ki so jih nekoč uporabljali na tej kmetiji. Šli smo še na kratek sprehod do macesnovega gaja, ki mora biti v sončnem vremenu zares čudovit.

Sledila je še pot domov v Ljubljano. Edino, kar nam ta dan ni bilo naklonjeno, je bilo slabo, deževno vreme. Vendar pa to ni skalilo dobre volje med nami, zanimanja za videno in večkrat slišane želje, da bi se v te kraje ponovno vrnili bodisi skupaj ali v lastni izvedbi. Vsem, ki so nam pri ekskurziji kakorkoli pomagali, smo za pomoč zelo hvaležni.