Avtor: Jože Ramovš, datum: 30.9.2013

Po podatkih poročila Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je analiziral osem ključnih področij. Tri analize na vzorcu dvanajstih domov, ki so v lasti in upravi države, posveča razmerju med številom zaposlenih in stopnjo zahtevnosti oskrbe njihovih stanovalcev: naprej osnovne in socialne oskrbe, nato zdravstvene nege in tretjo razmerju med številom vseh zaposlenih in zahtevnostjo oskrbe. Rezultat kaže porazno sliko sistema, v katerem lastnik že tri desetletja ne skrbi za razvoj, preglednost dela in finančno varnost; analiza kaže, da se vsak dom znajde po svoje: nekateri s tem, da imajo bistveno manj kadra za enako zahtevno oskrbo. Analizo cene oskrbnega dne v primerjavi z zahtevnostjo oskrbe je naredil na vzorcu šestih javnih in šestih koncesijskih domov. Potrdil je znano dejstvo, da je stanje nepošteno in protiustavno, saj državljan Slovenije v okviru javne mreže domov plača zelo različno ceno za enako storitev: »Povprečna višina oskrbnega dne oz. prihodka od oskrbnega pri teh šestih koncesionarjih je 39,65 EUR, pri javnih domovih pa 21,90 EUR. Razlika pri enem stanovalcu na dan je 17,75 EUR, oziroma 81 %« (str. 12). Analiza investicijskega vlaganja kaže nevzdržno situacijo, ko država kot lastnik in vladni resor kot upravljavec javnih domov nista sistemsko poskrbela za vzdrževanje in investicijski razvoj svojih domov. Analiza doplačil občin pri oskrbnini stanovalcev od leta 2000 do 2012 kaže padec za polovico; zrcalno temu je seveda porasel delež plačila uporabnikov in njihovih svojcev. Sledita še analiza kvadrature bivalnega prostora in izobraževanja kadrov; stroški za izobraževanje na zaposlenega so od leta 2008, ko so znašali okrog 220 EUR, do leta 2012 padli na 154 EUR. Te podatke iz članka smo navedli, da bi podkrepili nujnost sistemske ureditve nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe. Njegova prva naloga je obrat iz prevladujoče institucionalne oskrbe v domovih na javno pomoč pri oskrbi na domu; ta obrat je naredila že vsa Evropa. Vzporedno s tem obratom je nujen razvoj domov za stare ljudi: pregleden in varen sistem financiranja, uvajanje sodobnih konceptov, smiselna kadrovska, prostorska in druga merila za njihovo delovanje – taka, ki so v skladu z današnjimi potrebami in uresničljiva, stalno usposabljanje kadrov, spremljanje in nadzor kakovosti oskrbe … Slovenski domovi za stare ljudi so na razpotju: v razpad ali krizni preobrat po zgledu sosedov in drugih v Evropi. Drugo je mogoče samo v okviru sodobnega nacionalnega sistema celovite dolgotrajne oskrbe, ki ga Slovenija čaka od svoje vlade in parlamenta že drugo desetletje. Ena od usodnih napak, ki botruje nemoči slovenske politike, da bi uredila to področje, je nepovezanost zdravstvenega in socialnega resorja. Do osamosvojitve sta bila to dva oddelka v istem ministrskem resorju. Tedaj je dr. Accetto uspel, da smo iz skrajno zanemarjenih hiralnic v starih gradovih prišli do sodobnega sistema domov za stare ljudi; v osemdesetih letih so naši domovi sodili v svetovni vrh. V prvih letih po osamosvojitvi je ministrstvo za zdravje izločilo resor za socialno varstvo in od tedaj v primerjavi z evropskim razvojem nazadujeta sistem socialne oskrbe in sistem patronažne zdravstvene nege na domu. Pogoj za nov razvoj je, da sta ta dva sistema povezana v enovito singergično delovanje. To je verjetno največja težava. V krizi, ko je malo javnega denarja, vsi sistemi težijo k zapiranju vase. Pri tem niso izjema niti državni domovi za stare ljudi, še manj tisti koncesijski, kjer jih omogoča tržni kapital, niti socialna stroka, niti zdravstvena nega, niti ministrstvo za socialno varstvo niti ministrstvo za zdravje, niti župani in občinske uprave, ki doplačujejo oskrbnino v domovih, niti svojci, ki zadnje čase kakega onemoglega svojca že vzamejo nazaj v domačo oskrbo. Samopomoč v stiski za preživetje kot prvi socialni imunski vzgib vsega živega pa ne vodi le v prerivanje »pri koritu«, ampak ima tudi drugo možnost: s korenito pametno rešitvijo – Watzlawick ji pravi rešitev 2. reda – lahko obrne trend propadanja v napredovanje. Stiska, ki jo sproži kriza, je ena največjih človeških energij – za uničevanje ali za razvoj.