Tudi v tej številki ostajamo zvesti pereči slovenski problematiki: razvoju sistema za dolgotrajno oskrbo onemoglih starih ljudi. Prvi članek je posvečen analizi domov za stare ljudi; avtor Franc Imperl je na tem področju evropsko razgledan in poznavalec naših razmer v praksi.

Sistem izvajanja institucionalne oskrbe starostnikov v Sloveniji je eden bolj ali manj ponesrečenih primerov prehoda od državnega na civilnopravno upravljanje in indiciranje razvoja področja. Z Zakonom o socialnem varstvu sprožena pluralizacija izvajanja institucionalne oskrbe se je odvijala ob sistemsko nedodelanih vzvodih, obstoječi javni domovi za starejše pa so obtičali na organizacijskem, ekonomskem in vsebinskem področju v zamegljenem prostoru premalo fleksibilnega in kadrovsko ekipiranega upravljavca, tj. pristojnega ministrstva kot ustanovitelja javnih domov. Prispevek je osredotočen predvsem na javne domove za starejše. Na osnovi statističnih podatkov Skupnosti socialnih zavodov Slovenije so analizirani podatki povezani z zahtevnostjo socialne oskrbe in zdravstvene nege na eni ter številom zaposlenih za ta področja na drugi strani. Izdelani sta primerjavi zahtevnosti stanovalcev na področju oskrbe z višino oskrbnega dne in razlike med javnimi domovi in koncesionarji. Primerjana je višina investicijskega vlaganja na stanovalca v javnih domovih in pri koncesionarjih. V celotni strukturi oskrbnine je analiziran delež občin in uporabnika ter svojcev, sledi primerjava kvadrature bivanjskega prostora na uporabnika glede na uradne normative in prakso v zahodnoevropskih državah. Na vseh teh področjih so ugotovljene anomalije, ki govorijo o resnih sistemskih težavah izvajanja institucionalne oskrbe v javnih domovih. Študija se zaključi z dilemo razpotja nadaljnjega razvoja javnih domov v Sloveniji, ali naj nadaljujejo pot sistemskega razkroja in neenotne razvojne usmeritve ali pa bodo našli poslovno uspešnejšo organizacijsko formo, pravičnejšo in transparentno logiko financiranja, sodobne razvojne strategije, dobro strokovno vodenje ter medsebojno povezovanje v smislu sinergij, tako ekonomskih kot strokovnih.

Prostovoljsko druženje ljudi v skupinski ali individualni obliki je sodobna oblika zadovoljevanja temeljne potrebe po osebnem medčloveškem odnosu. V starosti je ta potreba še posebej živa. Ker ima Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje več kot dve desetletji dobrih izkušenj z uvajanjem medgeneracijskega prostovoljstva za kakovostno staranje in sožitje med generacijami, smo v raziskavi Potrebe, zmožnosti in stališča starejših prebivalcev Slovenije spraševali tudi po tem, koliko so pripravljeni prostovoljsko obiskovati starejše ljudi in koliko si želijo, da bi jih v starosti obiskoval prostovoljec. Tovrstni podatki omogočajo razvijati boljše programe za usposabljanje in organiziranje prostovoljcev. Kratka analiza podatkov nakazuje velik človeški in družbeni potencial: dve tretjini raziskane populacije je pripravljeno obiskovati starejše ljudi, tri četrtine si želi, da bi jih v starosti obiskoval prostovoljec. Nadaljnja obdelava tega področja bo pokazala podrobnejši profil starejšega prostovoljca.

Kulturno udejstvovanje je glavni steber zgodovinske identitete slovenskega naroda in v tretjem življenjskem obdobju so dobre možnosti za tovrstno udejstvovanje. In ker je bilo nekoč za Slovence  pomembno tudi izhajanje slovenskih časopisov, smo v naši raziskavi Potrebe, zmožnosti in stališča prebivalstva Slovenije, ki je staro 50 let in več, zastavili tudi sklop vprašanj s tega področja. V tem poglavju smo kratko prikazali rezultate o branju časopisov, revij in knjig, pri čemer izstopa veliko število časopisov, ki jih ljudje berejo, ter dejstvo, da 40 % starejših redno bere knjige; branje narašča sorazmerno z izobrazbo in višino dohodka ter pada s starostjo. Nadalje smo prikazali poslušanje radia, ki ga dnevno posluša več kot 70 % starejših, povprečno več kot 4 ure, ter gledanje televizije, ki jo dnevno gleda nad 90 % starejših, povprečno po 2 uri. Gledališče, koncerte, razstave, kino, zabave in druge prireditve jih obiskuje 46 % – vse te sorazmerno enako pogosto, 18 % bi si te dejavnosti želelo obiskovati, pa ne morejo, 33 % pa jih ne čuti potrebe.

Slovenska vojska je opustila izvajanje vojaške dolžnosti in prešla na profesionalno organiziranost. S tem se je pojavila na trgu dela kot ponudnik zaposlitve za mlade ljudi. Eden izmed pomembnejših argumentov za zaposlitev je poleg plače tudi zadovoljstvo že zaposlenih in upokojenih pripadnikov s statusom in skrb organizacije za zaposlene in upokojene pripadnike vojske, ki na mlade kandidate prenašajo svoje izkušnje. Vojska in Ministrstvo za obrambo zato razvijata sistem skrbi za aktivne pripadnike vojske, njihove družine in za nekdanje pripadnike vojske. Ena od oblik skrbi so klubi v vojašnicah za aktivne pripadnike vojske in Medgeneracijska informativna središča Slovenske vojske v civilnem okolju.

Tudi v starosti želimo vsi čim dlje ostati doma. Zmožnost bivanja v lastnem domu neposredno kaže na ohranjanje neodvisnosti tudi v starosti. Toda pogosto se zgodi, da zaradi različnih vzrokov, kot so zdravstvene težave, oslabelost ali smrt bližnjega, starejši človek ni več zmožen samostojnega življenja. Dobra novica pri tem pa je ta, da lahko manjše prilagoditve v stanovanju človeku omogočijo, da tudi v pozni starosti ostane v domačem okolju.

Precej časa je že, odkar mi je upokojeni prijatelj dr. Drago Salobir dal knjigo švicarskih avtorjev Petra Grossa in Karin Fagetti Glücksfall Alter. Zorni kot pisanja te gerontološke knjige je zelo drugačen od običajnega. Na platnici piše: »Kdo nas pravzaprav prepričuje, da so manj mladi ljudje problem? Da se pokojninske blagajne praznijo in se revščina širi nad družbo kot požar čez ravnino? Kdo želi vedeti, kaj v resnici čutijo ljudje z Alzheimerjevo boleznijo? Peter Gross, sredi šestdesetih, in Karin Fagetti, v začetku štiridesetih, postavljata nasproti katastrofičnemu scenariju nove miselne možnosti: eleganten slog namesto cunj, zadovoljno staranje namesto mladostne norosti, zbranost namesto razmetavanja sil, eros namesto viagre. Torej korenit zasuk zornega kota in pozitiven, priostren odgovor na 'demografsko vprašanje'. Pomembno je le: Ne čakati, kaj starost dela z nami, ampak sami živeti in nanovo izumljati – manifest za korenito spremembo zornega kota.«

Starostna meja, ki govori o vstopu v tretje življenjsko obdobje, je pogosto 65. let. V tej starosti je večina ljudi že upokojenih, velik odstotek le-teh pa je še vedno dobrega zdravja. V zadnjem času vse pogosteje slišimo, da ne narašča samo življenjska doba, ampak tudi leta zdravega življenja. To pomeni, da starejši ljudje tudi v starosti ohranjajo svoje zdravje in dobro počutje. Zato je starostno skupino med 65. in 79. letom starosti smiselno vključevati v aktivno skrb zase, v programe aktivnega staranja in v različne oblike neformalne dolgotrajne oskrbe.

VB: Povezava med težo ob rojstvu in staranjem

ZDA: Hitrost kognitivnega upada, povezanega z demenco, se z naraščajočo starostjo manjša

ZDA: Ujeti v bolnišnični postelji

ZDA: Samozanemarjanje, zavračanje pomoči

SVET: S starostjo povezano slabšanje vida

ZDA: Leta zdravega življenja

KANADA: Poročilo o staromrzništvu

SVET: Svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi

ZDA: Stresni dogodki večajo tveganje za padce pri starejših moških

SVET: Prostovoljske dejavnosti starejših ljudi

Gerontološki dogodki

Dom za stare ljudi je ustanova za nastanitev, socialno oskrbo in zdravstveno nego starejših ljudi, ki se za to odločijo zaradi starostne onemoglosti, bolezni ali drugega razloga. Poleg strokovnega izraza dom za stare ljudi je v uporabi tudi pojem institucionalna oskrba starostnikov in nazivi posameznih tovrstnih ustanov, npr. dom upokojencev, dom starejših občanov, dom počitka ipd.

Dom četrte generacije je ime za arhitekturni koncept gradnje domov za stare ljudi, ki se je razvil zlasti po letu 1990. Z njim je arhitekturna stroka prispevala odločilen razvojni premik v gradnji ustanov za dolgotrajno oskrbo onemoglih ljudi. Novost je bila koncept gradnje po zgledu načina življenja v domači stanovanjski hiši. V središče so postavili vsakdanjo gospodinjsko dejavnost kuhanja in družabnega življenja v veliki bivalni kuhinji, ki jo obdaja kakih deset individualnih enoposteljnih sob; te so intimni osebni prostor vsakega stanovalca.

 Gospodinjska skupina je sodobni koncept skupnega bivanja nesorodniških ljudi, ki se je v uveljavil v sedemdesetih letih kot boljša alternativa zavodom za mlade s socialno, telesno ali duševno motnjo v razvoju; zanje se pretežno uporablja ime stanovanjska skupina. Po letu 1990 se koncept gospodinjskih skupin uveljavlja tudi za polno oskrbo onemoglih starih ljudi z nastanitvijo, in sicer skupaj s konceptom četrte generacije pri gradnji domov za stare ter z načelom normalizacije v institucionalni oskrbi starih ljudi.

Negovalna oaza je velik prostor (100 do 140 m2), v katerem živi od 6 do 8 oseb z demenco, praviloma v zadnji fazi te bolezni. Prostor je s svetlobo, barvami, vonjavami in glasbo ter stalno prisotnostjo negovalca urejen tako, da stanovalci v njem doživljajo toplo, ljubeznivo ter varno okolje, temu cilju je prilagojen tudi način oskrbe in nege.

 Začetek gibanja Starosti prijaznih mest in občin (SPMO) sega v leto 2005 na 15. svetovni gerontološko-geriatrični kongresu v Rio de Jeneiro. Takrat je dr. Alexandre Kalache, pionir aktivnega staranja in vodja programa Staranje in vseživljenjska perspektiva (1995-2007) pri Svetovni zdravstveni organizaciji, predstavil koncept Starosti prijaznih mest, ki temelji na dveh izhodiščih.

Družabništvo ob učenju računalništva je namenjeno dijakom in študentom, ki želijo del prostega časa nameniti starim ljudem in z njimi podeliti svoje računalniško znanje. Inštitut Antona Trstenjaka izvaja ta prostovoljski program v sodelovanju z gimnazijami in srednjimi šolami že šesto leto.

Od leta 2002 se kompleks Mladinski center Prlekije-Pokrajinski center nevladnih organizacij (MCP-PC NVO) nahaja na stalni lokaciji, in sicer na stičišču pomursko-podravske regije, na Spodnjem Kamenščaku, kjer imamo za svoje delovanje na razpolago obsežne zunanje in notranje površine.

Niko Dragoš je po neuradnih podatkih najstarejši živeči Slovenec. V avgustu 2013 je praznoval 106. rojstni dan. Zadnja leta prebiva v Domu upokojencev Poljane v Ljubljani. S svojo neverjetno vitalnostjo in življenjskim optimizmom, ki ju je ohranil v visoka leta, je pravi zgled preživljanja kakovostne starosti. Številni medicinski in gerontološki raziskovalci, novinarji in organizatorji kulturnih prireditev ga poznajo tudi po tem, da je vedno z veseljem in z veliko mero njemu lastne prijaznosti in galantnosti svoje bogate življenjske izkušnje nesebično delil tudi z njimi. Malo pred stotim rojstnim dnem je sodeloval v znanstveni raziskavi podjetja Pfizer. Pri sto letih je napisal spomine, ki so izšli v knjigi pod naslovom Mojih sto let, in so verjetno prvi objavljeni spomini slovenskega stoletnika. V 102. letu se je v rojstnih Gribljah v Beli krajini kot slavnostni gost - najstarejši živeči učenec - udeležil proslave ob obnovi podružnice osnovne šole. Še v letošnjem letu (2013) je bil gost na proslavi v Domu Danice Vogrinec v Mariboru. Gospod Dragoš je spregovoril o svojem življenju tudi v radijski oddaji Storž (Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja) (2011), ki je dostopna na spletu. V pričujočem intervjuju, ki je potekal spontano, večinoma brez vnaprej pripravljenih vprašanj, smo poskušali ohraniti odgovore gospoda Dragoša v izvirni strnjeni obliki ter brez skladenjskih in drugih jezikovnih olepšav, da bi tudi na ta način bralcem čim bolj približali izvirnost izražanja slovenskega stoletnika.

Blaž Podpečan je doktor arheologije. Preučuje srednjeveške in novoveške nagrobnike v slovenskem prostoru, pri čemer pojmuje nagrobnik kot odraz sočasne družbene miselnosti in osebnega čustvovanja. Ukvarja se tudi z zbiranjem ljudskega izročila ter zapisovanjem osebne zgodovine slovenskih stoletnikov; o tem pripravlja strokovno monografijo.