Avtor: Jože Ramovš, datum: 19.9.2014

Pogoje za konstruktivno rešitev demografske krize je urejanje okolja po meri vseh generacij. Svetovna in evropska skupnost sta sprožili premišljeno pripravljen program starosti prijaznih mest in občin. Njegov namen je pomagati krajevnim skupnostim, da bi uporabili stiske, ki se nakazujejo ob začetku demografske krize, kot energijo za svoj razvoj. Vsaka stiska je namreč energija. Je naboj moči, ki nujno povzroči spremembe: pozitivni razvojni skok, če znamo energijo krize usmeriti tako, da poganja reševanje, ali pa razdiralno opustošenje, če krizo prepustimo njenemu negativnemu toku.

Kaj je starosti prijazno okolje? To je naprej prilagajanje javnega prostora po meri starih ljudi: javnih stavb, trgov, cest in pločnikov, zelenih in rekreacijskih površin, delovnega okolja, prevoza, prometa, informiranja in komuniciranja, družabnega življenja, kulture in vzgoje, zaposlitev, zdravstveno-socialnih storitev … Z informiranjem in spodbudami preide ta razvoj iz javnega na zasebno področje: ljudje prilagajajo svoja stanovanja, da bodo dostop v stanovanje, predsoba, kuhinja, dnevna soba, zlasti pa kopalnica in stranišče imeli čim manj nevarnosti za padce in bodo čim ugodnejši za vsakdanje življenje starega človeka. Utrjuje se zavest, da je nujno vseživljenjsko učenje in vseživljenjsko delo, zlasti pa zavest, da se moramo vse generacije zavestno učiti medsebojnega komuniciranja in sodelovanja.

Ko krajevna skupnost preuredi materialno okolje in socialno sožitje po meri starega človeka, postane marsikaj ugodnejše za vse njene prebivalce. Presenetljivo dobre izkušnje ima npr. nemško mesto Bielefeld, ki dve desetletji sistematično dela v smeri starosti prijaznega okolja in starosti prijazne skupnosti. Stranski učinek tega je bil priseljevanje mladih družin, dobre možnosti za zaposlitev in zadovoljstvo vseh generacij. Potrjuje se jim teza: kar naredimo prijaznejše za stare ljudi, je prijaznejše za vse, zlasti za družine z otroki. Kakovost življenja in sožitja družin z otroki pa je kazalec usode te skupnost v prihodnje. Zavesten razvoj v smeri starosti prijaznega materialnega okolja, storitev in sožitja v skupnosti je torej prednostna usmeritev lokalne skupnosti, v kateri politična, upravna, strokovna in nevladna vodstva delajo za to, da čez deset let ob veliko večjem številu starih ljudi vsem prebivalcem kraja življenje lepše.

Kakšna pa je vloga znanosti in strok pri urejanju razvoju prijaznega materialnega in socialnega okolja? Njihova naloga je ustvarjanje znanja in metod – to je dobrih orodij za razvoj starosti prijaznih skupnosti. Brez orodja, ni obrti, pravi pregovor. Nove rešitve za ustreznejše kopalnice, klančine, manj stopnic, učinkovitejša organizacija zdravstva … In prav tako metode za socialno učenje lepšega sožitja in boljšega sodelovanja v družini, delovni sredini, soseski. Pa metode za oblikovanje lastne osebnosti človeka, ki spoštuje sebe, druge, delo, naravo. Tu ima evropsko šolstvo od vrtcev do univerz za stare ljudi največje neizkoriščene zlate rudnike – take kot jih je imelo v 19. stoletju pri opismenjevanju prebivalstva.

Pričujoča številka naše revije prinaša nekaj dobrih izkušenj pri snovanju starosti prijaznega okolja: idejno rešitev krajevnega medgeneracijskega središča v izpraznjeni stari šoli v Višnji Gori ali v povezavi z majhno bolnico v Šentvidu pri Stični, predstavljena je raziskava stališč, potreb in zmožnosti polnoletnih prebivalcev občine Ivančna Gorica glede njihovega staranja in sožitja, raziskava o pomenu zelenih površin v mestu in okolici Ljubljane … Ko gledamo naše občine in mesta z očmi, uprtimi v starosti prijazen razvoj, najdemo marsikatero dobro rešitev. Bolje je gledati s temi očmi, kot samo s kritičnimi; pogled na dobre rešitve motivira za razvojno delovanje.