Avtor: Jože Ramovš, datum: 22.12.2014

Prvi je slaba postsocialistična tranzicija zdravstva in sociale. V letih po slovenski osamosvojitvi so druge evropske vlade s trudom povezovale zdravstvo in socialo, ker je ta povezava pogoj za kakovosten in finančno vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe. Naša tedanja vlada ju je – prej povezani na zdravstvenem ministrstvu – ločila. Sedanja kriza zdravstvenega sistema kaže, kako slaba je bila sistemska tranzicija zdravstvenega sistema tudi v drugih pogledih. Tranzicija socialnega varstva pa je obtičala v prvem desetletju samostojne države, ker pri čakanju na pokrajinsko ureditev dejanskih kompetenc za socialno oskrbo krajanov ni prenesla na lokalno skupnost, vlada pa ni šla v pilotno uvajanje novih modelov za sodobno oskrbo (za kar se je v strategijah vztrajno zavezovala).

Drugi razlog za zaostajanje slovenske dolgotrajne oskrbe za evropsko je sistemska nemoč države pri upravljanju domov za stare ljudi. Vlada s svojo državno upravo ne more biti dober upravljavec ustanov, ki neposredno odgovarjajo na potrebe ljudi v krajevni skupnosti. Vrtec za malčke, osnovna šola, osnovno zdravstvo in oskrba starih krajanov je domena občine oz. krajevne skupnosti. Pri tem ima tudi država svojo odločilno vlogo, toda ne upravljanje, ampak oblikovanje obveznih minimalnih meril za kakovost delovanja, kontrolo nad delovanjem in pošten sistem sofinanciranja, da se ohranja enakost državljanov pri dostopu do osnovnih socialnih dobrin. Ko pa trenutna politika in vladne upravne službe ustanoviteljsko upravljajo domove za stare, postavljajo njihove direktorje in »skrbijo« za razvoj, le-ta lahko samo nazaduje. Ali lahko politika postavlja direktorje drugače kot po svoji politični pripadnosti? V naravi anonimnih in slabo plačanih upravnih uradnikov je predvsem skrb za lastno formalno zaščito. Ko zgrešen sistem postavlja državne uradnike v položaj, da morajo strokovno največ »vedeti« o oskrbi, jo voditi in zanjo odgovarjati, ti morajo delati za svojo formalno zaščitenost. Zato se bohoti sistem birokratskih »dokazil« o pravilnosti, programi pa posledično postajajo čedalje bolj togi, zaostajajo za časom in so čedalje slabši tako za uporabnike kot izvajalce. To pa je diametralno nasprotna smer od akutne potrebe po ustvarjalnem in humanem razvoju ustanov in programov za oskrbo krhkih in šibkih ljudi v starostni onemoglosti. Zato današnji slovenski sitem za dolgotrajno oskrbo deluje v dveh tretjinah, brez javne in strokovne podpore na anonimnem oskrbovalnem naporu svojcev, pri eni tretjini v javnih in zasebnih oskrbovalnih ustanovah pa predvsem na človeški kakovosti številnih zaposlenih – od direktorjev do negovalk, ki se v svoji nadpovprečno razviti solidarnosti humano žrtvujejo za onemogle ljudi.

Tretji razlog je slaba pluralizacija sociale. Slovenska politika je po letu 2000 šla v javno-zasebno partnerstvo pri ustanavljanju in vodenju domov za stare ljudi in oskrbe na domu. Pri tem je poleg ponesrečene uporabe mehanizma koncesije naredila usodno napako s tem, da je dala v isti koš »zasebni« profitni kapital in civilne neprofitne organizacije. Profitni kapital ne more razvojno delati na področju oskrbe; če npr. zdaj že propadlo gradbeno podjetje ni zmoglo uspešno voditi svoje gradbeniške dejavnosti, kako naj vodi domove za oskrbo starih ljudi. Ali ni ironija, če zasebni profitni kapital v svoj dom za stare ljudi vabi k sodelovanju prostovoljce?! Evropske države, ki imajo pri oskrbi dolgo in uspešno tradicijo, vedo, da sta samo dva uspešna nosilca domov za stare ljudi: krajevna skupnost in neprofitne humanitarne organizacije.

Pronicljive analize o vsem tem so v člankih pričujoče številke revije. Uvodnega je napisal Franci Imperl, eden najboljših poznavalcev slovenskih domov za stare ljudi in oskrbe onemoglih po Evropi. Tudi prikazi iz svetovne in domače gerontološke literature dodajajo marsikatero pomembno spoznanje, da bi nam nastajajoči slovenski zakon o dolgotrajni oskrbi omogočil pospešeno dohitevanje evropskih sosedov.