Avtor: Ana Vujović, datum: 2.4.2015

Beseda zagovorništvo v Sloveniji od začetka njenega  razvoja in uveljavitve naprej opredeljujemo kot dejavnost, ki vključuje eno osebo, več oseb ali skupino ljudi – uporabnikov socialnovarstvenih storitev in njihove predstavnike (zagovornike). Njihov namen je zavzemanje pri vplivnih drugih za uresničevanje potreb in želja uporabnikov, za njihovo opolnomočenje ter za doseganje njihovih skupnih ciljev. Bistvo zagovorništva je, da omogočimo ljudem, da se aktivno vključujejo v reševanje svojih problemov v smeri, ki ji želijo slediti. Obseg zagovornikovega delovanja lahko zajema splošne teme človekovih pravic in dostojanstva, reševanje nesporazumov ali krepitev glasu uporabnikov v dnevnih stikih ter v vsakdanjem življenju v različnih ustanovah. Poleg neposredne pomoči se ukvarja zagovornik tudi z družbenimi dejavnostmi širšega pomena z namenom izboljšanja splošnega položaja določene skupine prebivalstva.

Izraz zagovornik se je v našem prostoru že uveljavil v praksi na nekaterih področjih v obliki pilotnih projektov, npr. pri zagovorništvu otrok. Zakonsko se je uveljavil s sprejetjem zakonodaje na področju pacientovih pravic ter na področju preprečevanja nasilja v družini. Potreba po njem pa se jasno izraža na področju zagovorništva starejših in invalidov, kjer skušajo potrebo po zagovorniku reševati s številnimi razvojnimi programi. Naša zakonodaja torej ne pokriva vseh vidikov zagotavljanja zagovorniške pomoči za vse skupine oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje koristi in interese. Mednje sodi tudi zagovorništvo za starejše onemogle osebe, čeprav le-to postaja pri nas vse bolj aktualno.

V anglosaškem sistemu se za zagovorništvo starejših uporablja termin advocacy for older people. Beseda advocacy izhaja iz latinske besede advocatus, ki izvirno pomeni nekoga, ki je poleg obravnavanih oseb poklican k obravnavi. V rimskem pravu so s tem izrazom označevali nekoga, ki ga je tribunal oziroma obtoženec priklical z namenom, da brani obtoženca. Najverjetneje se je zaradi vpliva rimskega prava v vseh jezikih evropskih kontinentalnih držav, ki so prevzele rimsko pravno tradicijo, vključno s slovenskim, uveljavila uporaba izpeljanke latinskega izraza advokat kot izraz za odvetnika in se torej v slovenskem pravnem redu uporablja za osebo, ki obtoženca zagovarja pred sodiščem kot odvetnik in je pri tej rabi poudarjena funkcija, ki jo ta oseba opravlja. Za razliko od slovenskega izraza advokat angleški izraz advocacy ni rezerviran samo za poklic odvetnika (za odvetnika, ki ima pravno izobrazbo, uporabljajo Angleži različne izraze: solicitor, barrister ipd.), temveč ga Angleži uporabljajo v širšem kontekstu in zajema tudi druge vrste zagovarjanja pravic in interesov posameznikov kot skupin.

Termin zagovorništva pri nas od njegove uveljavitve dalje v praksi obsega širši spekter dejanj od odvetništva in odgovarja prvotnemu pomenu ter se je zato po mnenju nekaterih strokovnjakov  s področja socialnega dela popolnoma uveljavil. Iz tega stališča izhaja, da angleškega termina advocacy pomensko ne gre enačiti s slovenskim terminom odvetništva, čeprav smo latinsko besede advocatus v slovenščino prevedli kot odvetnik – uporaba besede zagovornik je namreč širša. Čeprav se termin zagovornik pogosto uporablja v slovenskem pravu kot sopomenka pojmu odvetnik, po mnenju socialne stroke teh dveh pojmov ne gre enačiti, saj zagovornik po tem stališču ni nujno le odvetnik, čeprav je vsak odvetnik obenem tudi zagovornik.

Od  ureditve sistema skrbništva za odrasle osebe je v veliki meri odvisno, kako se v različnih državah zagotavlja zagovorništvo za tiste starejše osebe, ki niso sposobne poskrbeti za lastne interese, koristi in pravice. V slovenskem pravu tako lahko sodišče polnoletnim osebam, ki same niso sposobne skrbeti zase, delno ali popolnoma odvzame opravilno sposobnost in postavi to osebo pod skrbništvo. Skrbnik, ki se ji določi, pa postane zakoniti zastopnik te osebe ter oblikuje in izjavlja voljo v njenem imenu za opravo pravnih dejanj. Ločiti je treba med pojmi zastopništva in skrbništva: zastopništvo je pojem, ki ima širši pomen od skrbništva in pomeni vsakogar, ki zastopa osebo, ki nima polne poslovne sposobnosti (ne le polnoletnih oseb).

Socialna in pravna stroka stojita na stališču, da bi morda treba preurediti področje zagotavljanja pomoči za šibkejše. Mogoče bi kazalo razmisliti o odpravi odvzema poslovne sposobnosti za polnoletne osebe, kot tudi o omejitvi sistema skrbništva za odrasle osebe. Naša pravna teorija, podobno kot druga stroka, predlaga, da se v slovensko pravo hkrati z navedenimi spremembami vpelje nova možnost za uveljavljanje pravic starejših onemoglih oseb na različnih področjih z uvedbo osebe, čigar naloga bo opolnomočenje starejših ljudi. Njegova vloga naj se smiselno zajema vsebino pojma zagovorništvo, imenuje pa naj se pooblaščenec. Pravna teorija namreč opozarja, da lahko uporaba besede zagovornik s pomenom, ki ga opisuje to geslo, prinaša zmedo pri razlikovanju med zagovornikom, ki nastopa v sodnih postopkih, in zagovornikom oziroma pooblaščencem, ki zagovarja pravice uporabnika v bolnišnicah in zavodih in na drugih področjih. Kot zgled ureditve pravna teorija navaja pooblaščenca za »uveljavljanje posameznikovih pravic na področju medicine« ali t. i. zdravstvenega pooblaščenca, ki ga je uzakonil Zakon o pacientovih pravicah.