Naša revija vztrajno prinaša spoznanja in izkušnje o tem, da je oblikovanje kakovostnega sistema za dolgotrajno oskrbo (kronično) bolnih, starostno onemoglih in invalidnih ljudi danes ena od najbolj perečih nalog države. Prikazovali smo podatke in spoznanja o tem s socialnega, zdravstvenega, ekonomskega, antropološkega, stanovanjsko-infrastrukturnega in drugih področij, politične dokumente, ki usmerjajo v iskanje rešitev, zlasti pa smo se prizadevali za prikazovanje primerov dobrih izkušenj v tujini in pri nas. To je naš strokovni prispevek, da bi tudi Slovenija prišla do sodobnega sistema za dolgotrajno oskrbo in da bi bil le-ta kakovosten.

Za starejše osebe, ki so zaradi različnih vzrokov onemogle in zato ne morejo same poskrbeti za svoje pravice in koristi, se mora zagotoviti skrb na drugačne načine. V slovenskem pravu za starejše onemogle osebe obstaja le rešitev postavitve pod skrbništvo, pri čemer se osebi tudi obvezno odvzame poslovna sposobnost. Upoštevajoč praktične izkušnje na področju skrbi pridemo do ugotovitev, da je zagotavljanje skrbi samo z odvzemom poslovne sposobnosti precej rigidno in neživljenjsko, saj ni prilagojeno posameznikovim specifičnim potrebam in interesom. V svetovnih in evropskih sistemih se zato zagovorništvo skupaj s skrbniškimi sistemi že dolgo časa uveljavlja kot nepogrešljiv način za zagotavljanje varstva interesov starejših onemoglih – tudi pri nas postaja podoben sistem v praksi ali že v zakonodaji zelo aktualen za druge skupine ranljivih oseb. Zastavlja se vprašanje, na kakšen način je glede na slovenske potrebe, zakonodajne okvire in dobre izkušnje iz tujine najbolje urediti problematiko zagovorništva za starejše.

Obdobje starosti je čas, ki prinese mnogo zelo lepih izkušenj in tudi določene težje vidike. Bolezni, motnje in ostale težje izkušnje najpogosteje zdravimo z zdravili, pri čemer pogosto spregledamo možnost zdravljenja s smehom. Poznamo smejalno terapijo in terapijo s humorjem. V samem poteku terapije se med seboj razlikujeta, njun učinek pa je zelo podoben. Dosedanje raziskave pričajo o vrsti pozitivnih učinkov, ki jih ima lahko smeh na starejše. Rezultati raziskav kažejo na to, da smeh vpliva na porast pozitivnih vedenj pri ljudeh z demenco, na redkejše zaznavanje bolečine pri starejših, na redkejše doživljanje osamljenosti ter na porast doživljanja sreče in zadovoljstva pri starejših. V raziskavi, ki je potekala v Mariboru, so ugotovili tudi pozitiven vpliv smeha na zniževanje krvnega sladkorja. Problem omenjenih raziskav je, da so precej majhne v številu udeležencev. Leta 2012 so izvedli obsežnejšo raziskavo, v kateri je sodelovalo 433 ljudi v domovih za starejše. Prišli so do zaključka, da smeh pozitivno vpliva na zmanjševanje znakov depresije. Med dementnimi udeleženci so ugotovili tudi manjšo vznemirjenost in znaznavanje višje kakovosti življenja. Ker sta smejalna terapija in terapija s humorjem fizično nezahtevni, ekonomsko ugodni in takorekoč brez stranskih učinkov, bi lahko bili učinkovit dopolnili ali alternativni način zdravljenja starejših.

Skoraj vsak dan lahko zasledimo podatek o novem tehnološkem ali znanstvenem dosežku, najsi bo na področju elektrotehnike, komunikacij, računalniške tehnologije, odkrivanja vesolja, novih materialov ali pa na področju medicine, biologije, psihologije. Večina večjih slovenskih in svetovnih medijev ima posebne razdelke ali strani namenjene znanosti, tehnologiji in zdravju. Na internetnih forumih in v raznovrstnih strokovnih revijah lahko vsak dan beremo o novih poskusih, idejah in odkritjih. Zdaj o celičnih odkritjih, ki obetajo premik v zdravljenju Alzheimerjeve bolezni, zdaj o merilcih, ki vgrajeni v telo omogočajo daljinsko nadziranje krvnega sladkorja, krvnega tlaka ali drugih vrednosti, zdaj zopet o tem, kako človek, ki prej zaradi izgube noge v prometni nesreči ni mogel niti hoditi, lahko teče s pomočjo umetne robotske okončine. In večina teh novic je navdušujočih! Ko beremo, kako vse prej in natančneje odkrivajo bolezni ter razvijajo vse boljša zdravila zanje, smo veseli. Srečni smo za vse tiste, ki so pravočasno in bolje zdravljeni, hkrati pa si po tihem mislimo, da je dobro, da sedaj razvijajo to, saj nikoli ne vemo, če ne bomo za čim podobnim zboleli tudi sami ali kdo izmed naših bližnjih. »Še dobro, da poznamo vedno več stvari,« rečemo in v marsičem imamo prav.

            Raziskava, ki je bila narejena med ženskami v šestnajstih kulturnih območjih Azije, Afrike, Evrope in Amerike, govori o medgeneracijskih odnosih in solidarnosti v družinskih sistemih. Avtor je s svojo raziskavo prispeval k raziskovanju vpliva kulture na medgeneracijske odnose. Osredotočil se je na perspektivo mladih in srednje starih žensk do svojih bioloških staršev z vidika medgeneracijske solidarnosti in ambivalentnosti.

Članek prikazuje tematiko, ki je aktualna v današnjem času. Delež starejšega prebivalstva se vse bolj povečuje. To je stvarno dejstvo tako v Sloveniji kot drugod po svetu. Podatki, ki jih razkrivata avtorici članka in dokumenti škotske vlade (http://www.scotland.gov.uk/Publications/2010/11/24111237/13), kažejo, da se bo do leta 2033 število starejših od 60 let  na Škotskem povečalo za 50 %. Vse to sovpada z daljšanjem življenjske dobe in tudi z nižjo rodnostjo. Živeti dlje nam prinaša možnost, da še bolj skrbimo in krepimo svoje zdravje, srečo in produktivnost, po drugi strani pa povečuje možnost naraščanja slabosti, kroničnih bolezni in bolezni starejše dobe, kot so demenca, diabetes in srčne bolezni. Škotska zdravstvena in socialna politika namenja več časa in denarja starejši populaciji kot drugim. Kljub številnim težavam, ki se lahko pojavljajo v starosti (telesne, duševne), je prav, da stari ljudje poskrbijo sami tudi za svojo duhovnost. Staranje je kot potovanje in na tej poti človeka spremlja tudi duhovnost.

Z višanjem starosti prebivalstva, je vse več starejših ljudi, ki so zaradi dejavnikov, kot so družbena izoliranost, bolezni, jemanje specifičnih zdravil oziroma splošnega slabšega stanja, deloma ali popolnoma omejeni pri samostojnem varovanju svojih interesov in pravic.

Pojem neformalni oskrbovalci vključuje tri skupine ljudi, ki pomagajo starostno onemoglim, bolnim in invalidnim ljudem pri osnovnih in instrumentalnih vsakdanjih opravilih ter pri zadovoljevanju drugih njihovih potreb – to so: družinski oskrbovalci, sosedje in prostovoljci. Pojem neformalni oskrbovalec izraža nasprotje od poklicnega in službenega oskrbovalca; nikalna oblika besede kaže, da je bilo doslej večina strokovne in politične pozornosti usmerjene v formalno, to je strokovno, poklicno in institucionalno oskrbovanje.

V organizaciji Občine Kanal ob Soči se je v Novi Gorici 26. februarja odvijala mednarodna konferenca o demenci. Dogodek je bil organiziran v okviru projekta Net-age, katerega namen je krepitev trajnostnega razvoja zmogljivosti v jadranskih regijah, vključenih v projekt, ter demografski proces s poudarkom na inovativnih socialnih in zdravstvenih storitvah za aktivno staranje in samostojno življenje starejših, kar se implementira s sodelovanjem 13 partnerjev iz 6 držav, vključenih v programskem območju.

Če postavimo vprašanje, na katere dosežke s področja gerontologije in medgeneracijskega sožitja je Inštitut Antona Trstenjaka najbolj ponosen v letu 2014, lahko rečemo, da je takih dosežkov veliko, med njimi zagotovo Mreža medgeneracijskih programov za kakovostno staranje. Tej vsebini bomo v nadaljevanju namenili več pozornosti, pred tem pa bomo na kratko prikazali nekatere druge vsebine in dejavnosti, ki smo jih izvajali v preteklem letu.

Globalna mreža starosti prijaznih mest in občin pod okriljem Svetovne zdravstvene  organizacije (SZO), z nazivom WHO Global Network of Age-friendly Cities and Communities, je bila ustanovljena 2010 in združuje tista mesta, občine in organizacije po svetu, ki imajo skupno vizijo spreminjati skupnosti v kraje, ki so prijazni staranju. Kot odgovor na globalni izziv staranja prebivalstva se mreža usmerja na delovanje na lokalni ravni, spodbuja vključitev celotne populacije starejših ljudi v skupnostno življenje in promovira zdravo ter aktivno staranje. Mesta in občine se pridružujejo mreži z zavezo, da postanejo bolj starosti prijazne in da z drugimi delijo izkušnje, dosežke in spoznanja, do katerih so prišli pri tem prizadevanju. Zgolj s članstvom v globalni mreži starosti prijaznih mest in občin se ne pridobi certifikata starosti prijazne skupnosti, saj je namen mreže, da članice z aktivnim udejstvovanjem na globalni platformi skrbijo za izmenjavo informacij, medsebojno učenje in podporo. Članstvo v mreži odraža tudi zavezo mest in občin, da bodo v prihodnje poslušali potrebe starajoče se populacije, delali medsektorsko in v sodelovanju s starejšimi, kot tudi, da bodo vrednotili in nadzorovali dejavnike, od katerih je odvisna stopnja prijaznosti njihovega kraja do starejših ljudi. Sodelovanje v mreži naj torej aktivira servisno infrastrukturo in ustvari primerno fizično in socialno okolje za starosti prijazen razvoj skupnosti na vseh osmih področjih starosti prijaznih mest in občin.