Avtor: Tjaša Mlakar, Ana Vujović, datum: 1.6.2015

Do pred kratkim je bilo področje trpinčenja starejših dokaj neobdelano. V zadnjih nekaj desetletjih se je začelo odzivati javno zdravstvo in kazensko pravo; zdravstveni, socialni in pravosodni sektor so pokazali povečano zanimanje za preprečevanje trpinčenja starejših.

            Na področju zlorabe starejših so zato do sedaj z namenom spodbujanja k reševanju problematike grdega ravnanja s starejšimi Svet Evrope, Združeni narodi in Evropska komisija sprejeli več inštrumentov.

            Najnovejše je Priporočilo Sveta Evrope (CM/Rec (2014) 2), ki je nezavezujoč inštrument na področju promocije človekovih pravic starejših oseb. Priporoča vrsto ukrepov, ki naj jih države članice sprejmejo v boju proti diskriminaciji na podlagi starosti in zagotavljanja pravic in svoboščin starejših, kar vključuje tudi preprečevanje trpinčenja starejših. To priporočilo dopolnjuje druge zavezujoče akte Evropskega Sveta, vključno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Evropsko socialno listino.

            Pomembna je tudi Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov (CRPD), ki temelji na obveznosti članic, da zagotovijo enakopravno uživanje vseh človekovih pravic tudi za osebe z invalidnostjo. Konvencija je še posebej pomembna za starejše ljudi, saj so številni med njimi invalidni zaradi starosti. Najbolj bistvena vprašanja, ki se nanašajo na pravice starejših ljudi s posebnimi potrebami in jih določa konvencija so: avtonomija starejših in njihova poslovna sposobnost (vključno s pravico in dostopnostjo do podpore pri uveljavljanju svojih pravic), pravica do prebivanja v kraju po lastni izbiri, pravica prejemati ustrezno podporo. Konvencija opozarja, da bi morale države pri preprečevanju in odpravi zlorabe ljudi s posebnimi potrebami enakovredno obravnavati tiste, ki so pridobili ovire tekom življenja, ter druge in se zavzema za preprečevanje in zmanjševanje trpinčenja starejših.

            Tudi Evropska komisija je razvila številne pobude za neposredno ali posredno reševanje problematike trpinčenja starejših v Evropi. Listina o temeljnih pravicah Evropske unije (zavezuje EU po sprejetju Lizbonske pogodbe leta 2009) prepoveduje diskriminacijo na podlagi starosti ter opredeljuje pravice starejših ljudi. Evropska komisija je odgovorna za izvajanje ključne zakonodaje Evropske unije na tem področju, kot je npr. Direktiva o žrtvah (ki jo morajo države članice implementirati do novembra 2015) in Direktiva o pravicah potrošnikov. Poleg tega pa financira velike mreže protidiskriminacijskih ukrepov kot tudi posebne programe z namenom boja proti nasilju starejših. V okviru svojih dejavnosti na področju dolgotrajne oskrbe Evropska komisija nudi podporo nacionalnim vladam, da razvijejo visoko kakovostne sisteme dolgotrajne oskrbe, ki spodbujajo dostojanstveno in aktivno staranje, rehabilitacijo in uporabo tehnologij za spodbujanje staranja v kraju ter s tem posredno vplivajo na zmanjšanje pojava trpinčenja med starimi. Komisija je v letu 2012 vzpostavila sistem financiranja za pilotne projekte, ki iščejo preventivne načine, da se prepreči trpinčenja, ki vključujejo starejše ljudi. Leta 2014 je bilo izdano tudi skupno poročilo Odbora za socialno varstvo Evropske komisije na temo Ustrezne socialne zaščite za potrebe dolgotrajne oskrbe, ki izrecno poziva k razvoju in več dejavnosti na področju zaščite človekovih pravic pri oskrbi, kar vključuje tudi zmanjševanje trpinčenja starejših pri oskrbovanju.

            Delež ljudi, starejših od 65 let, se hitro povečuje po vsem svetu in trpinčenje starejših kot javnozdravstveni in družbeni problem narašča. Ker je trpinčenje starejših vse bolj pereč problem na lestvici družbenih problemov in je ukrepanje na tem področju, kot sledi iz nadaljevanja, globalno relativno slabo, je Regionalna pisarna Svetovne zdravstvene organizacije v Evropi izdala Poročilo o trpinčenju starejših.

Namen poročila SZO
Namen tega poročila je:

• opisati demografske spremembe in jih povezati z obsegom problema trpinčenja starejših na območju Evrope,
• identificirati dejavnike tveganja in preučiti vlogo socialnih determinant zdravja,
• opisati najnovejše dokaze o učinkovitosti intervencij za preprečevanje trpinčenja starejših,
• identificirati izkušnje pri implementiranju ocenjenih programov za preprečevanje trpinčenja starejših v Evropi in drugod,
• opredeliti strategije in ključne ukrepe politike ter zdravstvenega sistema z medsektorskim pristopom za zmanjšanje bremena na področju trpinčenja starejših.

Definicija trpinčenja

            SZO definira trpinčenje starejših kot trpinčenje ljudi, starih 60 let in več. Opredeljeno je kot enkratno ali ponavljajoče se dejanje ali pomanjkanje ustreznega ukrepanja, ki se pojavlja v kakršnemkoli razmerju, v katerem je pričakovati zaupanje in ki povzroča škodo ali stisko starejših. Trpinčenje starejših se lahko dogaja na različne načine, kot so telesna, duševna, čustvena in spolna zlorabe. To lahko vključuje tudi ekonomsko ali finančno zlorabo, pri kateri drugi ljudje neustrezno uporabljajo finančne ali druge vire starejših. Trpinčenje starejših se lahko manifestira tudi kot zanemarjanje. Starejši ljudje so lahko zlorabljeni v domačem okolju, zlorabijo jih osebe, kot so družinski člani, zakonci, prijatelji, skrbniki ali domači negovalci. Tudi strokovnjaki ali obiskovalci lahko izvajajo trpinčenje starejših v institucionaliziranih okoljih, kot so dnevna nega, domovi in bolnišnice. Trpinčenje starejših po definiciji vključuje tudi nasilje intimnega partnerja, bodisi fizično, spolno, duševno ali finančno. Vključuje lahko tudi uporabo fizičnih omejitev in zlorabo zdravil kot način nadzora, kar pa je težje ugotovljivo.

Razširjenost trpinčenja starejših

            Čeprav obseg problema trpinčenja starejših ni bil celovito opredeljen, ocene, ki jih navaja poročilo SZO, kažejo, da ga v Evropi v enem letu doživlja vsaj 4 milijone starejših ljudi.

            Po podatkih, ki jih navaja poročilo SZO, letno več kot 8500 ljudi, starejših od 60 let, umre zaradi nasilja v Evropski uniji.

            Za to lahko poiščemo vzrok tudi v velikih neenakostih v zdravju, saj se kar 9 od 10 poškodb s smrtnim izidom pripreti med starejšimi, ki so v revnih in srednje bogatih državah – napadi na starejše ljudi s hujšim izidom so bolj pogosti v družbenih skupinah, ki so bolj socialno-ekonomsko prikrajšane.

            Približno 2500 smrti starejših letno se lahko pripiše trpinčenju starejših s strani družinskih članov, kot je ocenjeno (to je 30 % vseh umorov starejših). Po navedbah SZO so bili ti podatki pridobljeni zgolj z uporabo raziskav prebivalstva v zadnjih nekaj desetletjih, saj so podatki o smrtnih in poškodbah brez smrtnega izida precej nepopolni in se nahajajo v različnih bazah: bodisi zdravstvenih, pravosodnih ali socialnovarstvenih. Nadzor nad uporabo rutinskih informacij bi po mnenju SZO moral biti izboljšan z uporabo standardiziranih postopkov in definicij v vseh sektorjih in v vseh državah.

            Razširjenost trpinčenja starejših v preteklem letu je bila precej visoka. Raziskave, ki so se ukvarjale s starejšimi ljudmi, ki živijo v skupnosti, kažejo, da je v preteklem letu približno 2,7 %, oziroma 4 milijone starejših ljudi doživelo trpinčenje v obliki fizičnega nasilja. Za spolne zlorabe je delež nižji, in sicer 0,7 % ali 1 milijon starejših. Pri duševnih zlorabah je delež precej višji, in sicer 19,4 %, kar predstavlja 29 milijonov starejših ljudi, finančnih zlorab pa je bilo 3,8 %, kar je 6 milijonov starejših ljudi.

            Pomembno je opredeliti vrsto trpinčenja, ki se meri. Razširjenost trpinčenja starejših se povečuje pri ljudeh s posebnimi potrebami, kognitivnimi motnjami in odvisnostmi, poročila pa kažejo, da je ta delež lahko tudi bistveno višji pri starejših invalidih, ki imajo velike potrebe po podpori. Razširjenost trpinčenja starejših se po poročilu SZO razlikuje glede na kulturo in državo, zato bi bilo dobro z uporabo več standardiziranih opredelitev, instrumentov in metod evropske raziskave narediti bolj primerljive. Ankete družinskih oskrbovalcev in strokovnih negovalcev kažejo, da je v njihovi oskrbi veliko oskrbovancev zlorabljenih, kar bi morali upoštevati pri razumevanju obsega problema trpinčenja starejših.

Dejavniki tveganja

            Pričakovana življenjska doba se povečuje v večini držav v regiji in se zato prebivalstvo hitro stara. Takšno staranje prebivalstva bo vse več starejših ljudi izpostavilo tveganju trpinčenja. Čeprav se ljudje še tako trudijo ostati zdravi, z leti lahko pogosteje pride do poslabšanja zdravja, ki vodi do invalidnosti in odvisnosti, zlasti v pozni starosti. To lahko oteži naloge družinskih oskrbovalcev in poveča potrebo po usposobljenih zdravstvenih in socialnovarstvenih delavcih. To še posebej velja za pomoč ljudem z demenco in z več sočasnimi boleznimi.

            Trpinčenje starejših lahko povzroči trajne škodljive fizične in duševne posledice na ljudeh, in če je dolgotrajno, vodi k slabši kakovosti življenja in zmanjšuje preživetje. Mnogi starejši ljudje imajo majhne prihodke, kar povečuje njihovo odvisnost od družine in socialne podpore. Starejše ženske so, po raziskavah sodeč, tudi veliko bolj podvržene tveganju za revščino kot starejši moški. Sedanja gospodarska kriza ustvarja še večji pritisk na službe, ki skrbijo za podporo žrtvam nasilja. SZO v poročilu tudi navaja, da so starejši ljudje, ki živijo v deprivilegiranih soseskah, verjetno bolj ogroženi. Gospodarska kriza v Evropi tako ustvarja dodaten pritisk na socialne in zdravstvene sisteme, ki pogosto ne zmorejo zagotoviti ustrezne oskrbe in preprečuje starejšim uveljavljati ter uživati svoje pravice. Pritisk je še posebej akuten, ko se nacionalne vlade pripravljajo na povečanje deleža starejše populacije, saj povečanje visokokakovostnih storitev in blaga, ki naj bodo dostopni starejšim, zahteva znatna sredstva, ki so lahko v takšnih razmerah omejena. Delen odgovor na ta izziv ponujajo zasebni akterji, ki skušajo vstopiti na evropski trg in zagotoviti storitve in podporo naraščajočemu starejšemu prebivalstvu. Vendar so včasih le-ti neustrezno nadzorovani, ker so postopki spremljanja kakovosti storitev, postopki za preprečevanje zlorabe in drugi protokoli nedoločeni. Poleg tega individualizacija osnovnih storitev povečuje verjetnost, da bodo te težje dostopne za mnoge starejše ljudi, ki živijo od nizkih pokojnin. Na globalni in evropski ravni se trenutno pri tej problematiki velik poudarek daje težavam, ki izhajajo iz neskladja med ustreznim izvajanjem obveznosti držav na področju človekovih pravic in naraščajočim pristopom »pravic potrošnikov do storitev oskrbe«. Nezmožnost dostopanja do storitev ali zniževanje standardov kakovosti lahko privede do neenakosti med starejšimi ali do določenih oblik zlorab starejših, zato je to vprašanje, ki bo po mnenju globalnih institucij v prihodnosti zahtevalo ustrezno pozornost.

            Diskriminacija starih ljudi je v evropskem prostoru prisotna na številnih ravneh, k čemur zelo pripomorejo tudi stereotipi o starejših. Tudi stereotipi, povezani s staranjem, lahko upravičijo različna odklonska obravnavanja starejših oseb in jih kažejo kot običajne oblike oskrbe starejših, denimo sprejemanje nasilnega vedenja, izolacija starejših, zanemarjanje starejših. Celo politike in intervencije, ki skušajo zmanjšati zlorabe starejših, lahko večkrat ohranjajo stereotipe o starejših kot o nemočnih ljudeh in »žrtvah« in ne upoštevajo temeljnih družbenih vrednot enakopravnega sodelovanje v družbi, neodvisnosti in avtonomije, ki so osrednjega pomena za politiko in izvedbo praktičnih rešitev.

            Številni biološki, družbeni, kulturni, gospodarski in okoljski dejavniki medsebojno vplivajo na tveganje, da nekdo postane žrtev ali storilec trpinčenja.

• SZO navaja študije, ki kažejo, da se tveganje za trpinčenje povečuje pri starejših z demenco in z invalidnostjo, saj imata za posledico povečano odvisnost od skrbnikov.
• Poleg tega so tisti starejši, ki živijo v istem gospodinjstvu kot storilec, pogosteje žrtve trpinčenja. Najbolj pogosto so storilci skrbniki, ki so partnerji, potomci ali drugi sorodniki, čeprav so lahko storilci tudi strokovni zdravstveni izvajalci in drugi varstveni delavci ter obiskovalci v institucijah ali na domu.
• Pri storilcih obstaja večja verjetnost, da imajo probleme z duševnim zdravjem, predvsem depresijo, ali imajo že zgodovino nasilja, trpijo za odvisnostjo, predvsem zlorabo alkohola. SZO navaja, da je treba bolje razumeti in preučiti vlogo predhodne storilčeve izpostavljenosti nasilju pri ohranjanju ciklov nasilja.
• Zloraba alkohola lahko poveča finančno odvisnost storilcev od starejše ljudi. Povečana odvisnost storilca od žrtve, bodisi finančna ali čustvena, povečuje tveganje.
• Eden od pomembnih dejavnikov je tudi kakovost odnosa med storilcem in žrtvijo pred nastopom trpinčenja.
• Socialna izolacija in slaba socialna mreža so nadaljnji dejavniki, ki spravljajo starejše ljudje v večjo nevarnost.
• Prihodki in družbena neenakost so dejavniki tveganja za nasilje, nekateri dokazi kažejo, da to velja tudi za trpinčenje starejših.
• Socialne in kulturni pojavi, kot so diskriminacija po starosti, toleranca do nasilja in spolna neenakost, lahko okrepijo pojav trpinčenja v družbi, kar bi morali bolje raziskali.
• SZO je tudi raziskala in opisala, kakšne so značilnosti institucij, v katerih je prihajalo do trpinčenja starejših: slaba usposobljenost in podpora zaposlenim, strpnost do nasilja, nezadostna podpora dejavnostim dnevnega bivanja in pomanjkanje spoštovanja in avtonomije med prebivalci.