Avtor: Jože Ramovš, datum: 1.6.2015

Pojmi in storitve, ki jih na tem področju poznamo, npr. dnevno varstvo, začasna oskrba in kratkotrajna (začasna) nastanitev, kažejo na storitev, namenjeno oskrbovancu. Razbremenilna pomoč pa meri predvsem na pomoč oskrbovalcu, da bi lažje in bolje opravljal oskrbovanje, da se oddahne od izčrpavajočega vsakodnevnega oskrbovanja, da se na dopustu temeljito odpočije, da lahko opravi svoje druge naloge in zadovolji svoje lastne potrebe, da se lahko mirno zdravi, ko sam zboli ipd. To izraža pojem varstvo za oddih.

            Po letu 2005 namreč v strokovno, politično in drugo zavest vse bolj prodirajo podatki, da družinski oskrbovalci tudi v razvitem svetu oskrbujejo tri četrtine in več vseh oskrbe potrebnih ljudi. Brez njihovega dela si sistema za dolgotrajno oskrbo ni mogoče zamišljati niti v najbogatejših družbah. Pa četudi bi to bilo ekonomsko in kadrovsko mogoče, bi bilo psihosocialno in antropološko usodno. Ko smo nemočni, namreč ljudje ne potrebujemo samo pomoč pri hranjenju, gibanju, čistoči …, ampak tudi, da imamo ob sebi ljudi, ki jih poznamo, imamo radi, jim zaupamo in se ob njih počutimo varne. Kakovost oskrbe je zmnožek storitve in človeškega odnosa. Enako močan razlog za ohranjanje domače oskrbe pa je na strani zdravih družinskih članov. Ti morajo razvijati in krepiti svojo solidarnost, empatijo in sorodne socialne zmožnosti, na katerih temelji človeško sožitje od začetka človeštva, razvijajo in krepijo pa se samo v praksi, ko dejansko pomagamo pomoči potrebnemu človeku.

            Družbeno-ekonomski in psihosocialni oz. antropološki razlogi torej govorijo, da družinsko oskrbo in nego onemoglih ljudi ohranjamo tudi v sodobnih razmerah. Temu nasproti pa je dejstvo, da je v današnjih razmerah domača oskrba čedalje težje izvedljiva. V gospodinjstvih je malo članov; pogosto živita skupaj dva stara človeka, veliko je samovalcev (živijo sami), če je v družini več ljudi, so mlajši večino dneva odsotni (v službah ali šolah). Mnogi se danes bojijo negovati bolnega, ker mislijo, da to lahko delajo samo strokovnjaki. Oskrbovanje in negovanje onemoglega človeka je tudi samo na sebi zelo težko delo; oskrbovalca izčrpava telesno, duševno in socialno ter vodi v nevarnost njegove izgorelosti; simptomi izgorelosti (nespečnost, depresivnost) so pri oskrbovalcih veliko pogostejši kakor pri drugih. V raziskavah družinskih oskrbovalcev, tudi slovenskih, se potreba po razbremenilni pomoči pokaže kot njihova najbolj pereča potreba ali ena najbolj perečih.

            Nemčija in druge evropske države ter ZDA imajo pri intenzivnem uvajanju razbremenilne pomoči družinskim oskrbovalcem izkušnjo, da le-ti težko posegajo po njej pravočasno, ko bi jim koristila za preprečevanje izgorelosti, ampak šele »prepozno«, ko že skoraj niso več zmožni kakovostno oskrbovati svojca. Vzrokov za to je več: nimajo časa, jim je nerodno, da bi iskali pomoč, ker to ni v navadi tradicionalnega vedenjskega vzorca, zavest samozadostnosti jim preprečuje prositi za pomoč ipd., glavni vzrok pa je neinformiranost javnosti o oskrbovanju in možnosti razbremenilne pomoči družinskim oskrbovalcem. Zaradi tega sodobni nacionalni sistemi za dolgotrajno oskrbo vzporedno z razvojem programov za razbremenilno pomoč posvečajo veliko pozornosti ozaveščanju javnosti o oskrbi in programih, ki so na voljo.

            Zadnja leta se zdravstveno-socialne stroke, nič manj pa ne politika in ekonomija, pospešeno usmerjajo v razbremenilno pomoč družinskim oskrbovalcem. Programi za razbremenilno pomoč se razvijajo v več smeri.

• Usposabljanje družinskega oskrbovalca, da pridobi znanje in veščine za oskrbo in nego, za razumevanje oskrbovanca in komuniciranje z njim, za varovanje in krepitev lastnega zdravja pri oskrbovalnem delu ter za to, da zna poskrbeti za lastno sprostitev in razvedrilo. Sem sodi tudi povezovanje družinskih oskrbovalcev za medsebojno izmenjavo izkušenj in oporo.
• Razbremenitev družinskega oskrbovalca pri oskrbovanju in negovanju – temu služijo organizirana javna oskrba in nega na domu, sistemska podpora neformalnim oskrbovalcem (prostovoljcem, sosedom) za nekajurno razbremenitev in ozaveščanje prebivalstva o oskrbi, kar motivira vključevanje več družinskih članov v oskrbo svojca.
• Delno vključevanje oskrbovanca v oskrbo in nego v oskrbovalni ustanovi, tj. dnevna ali nočna oskrba ter začasna ali kratkotrajna namestitev za čas kratkotrajnega oddiha (za kak dan) ali (do štirih tednov v letu) zaradi dopusta ali bolezni.

            Razbremenilna pomoč je torej lahko strokovna (izobraževanje, demonstracija nege …) ali laična (prostovoljec, sosed). Lahko je formalni program javne službe (npr. pomoč, oskrba ali nega na domu, finančno plačilo za najem nadomestnega oskrbovalca) ali neformalna pomoč (prostovoljska, sosedska, izmenjava družinskih članov v vlogi oskrbovalca). Razbremenila pomoč je lahko kratkotrajna (oskrbovalca zamenja za nekaj ur) ali daljša – od enega dne do enega meseca. V vseh primerih pa v današnjih življenjskih razmerah njeno učinkovito delovanje in razvoj zahtevata sistemsko javno skrb in podporo.

            Po letu 2010 je razbremenilna pomoč družinskim oskrbovalcem čedalje pogosteje v ospredju državnih dokumentov in socialne zakonodaje tako v evropskih državah kakor v ZDA in drugod. Noben sodobni nacionalni sistem in zakon o dolgotrajni oskrbi ne izpustita tega pomembnega področja za dviganje kakovosti in vzdržnosti oskrbe. Pri vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe ugotavljajo vzporedno z individualnimi potrebami in ss pravicami oskrbovanca tudi individualne zmožnosti in potrebe družinskega oskrbovalca; oboje je del individualnega načrta dolgotrajne oskrbe. Družinski oskrbovalec ima po zakonu o dolgotrajni oskrbi vrsto pravic do storitev razbremenilne pomoči, med rednimi so brezplačen tečaj o oskrbovanju, zagotovitev varstva za čas njegovega dopusta, bolezni ali druge odsotnosti in možnost kratkotrajne namestitve v ustanovi. Zakoni različnih držav dajejo te pravice v različni meri, skupni tendenci pa sta njihovo večanje in vedno pestrerejši nabor programov in storitev za razbremenilno pomoč v skupnosti.

            Vzporedno z zakonodajo in s političnimi dokumenti se naglo razvijajo tudi programi in storitve za razbremenilno pomoč družinskim oskrbovalcem ter njihove vsebine in metode. Ustanove za oskrbo uvajajo vzporedno z dnevno ali nekajurno oskrbo starega človeka tudi programe za njihovega družinskega oskrbovalca – za njegovo rekreacijo, oddih, prostočasne dejavnosti ipd. Gerontološki turizem se razvija tudi za oskrbovane ljudi, da skupaj z oskrbovalcem ali sami preživijo počitnice s posebnimi programi rehabilitacije, rekreacije, izobraževanja, razvedrila, potovanj ipd. Pri nas imajo tovrstne rehabilitacijske ponudbe toplice, krščanske karitativne ustanove pa vsako leto organizirajo množično romanje bolnikov in invalidov na Brezje, v sodelovanju z drugimi državami pa poseben romarski vlak v Lurd v Franciji. Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje je razvil praktični tečaj za družinske oskrbovalce, ki ga izvaja na terenu po Sloveniji in v tujini. Z desetimi kratkimi učnimi enotami odgovarja na njihove pereče potrebe, omogoči jim izmenjavanje izkušenj ter medsebojno oporo; udeleženci ga hvaležno sprejemajo.

            Zelo dober nosilec celovite razbremenilne pomoči družinskim oskrbovalcem je lahko dom za stare ljudi, če se reorganizira v sodobno krajevno (medgeneracijsko) središče za oskrbo, zdravo staranje in krepitev medgeneracijske solidarnosti v skupnosti.

            Razbremenilna pomoč družinskim oskrbovalcem je tudi najučinkovitejši način za preprečevanje trpinčenja in zanemarjanja oskrbovanih ljudi. Tri četrtine nasilja nad starejšimi se zgodi v družinskem okolju, od tega velik del nehote zaradi preutrujenosti oskrbovalcev. Pomemben stranski učinek razbremenilne pomoči družinskim oskrbovalcem je torej preprečevanje domačega nasilja nad starejšimi, ki je problem, ki ga je sicer zelo težko ugotavljati, preprečevati in učinkovito sankcionirati.