Avtor: Majda Brumec, datum: 27.1.2010

»Za mnoge je živeti v družini s težko bolnim svojcem, kot da bi doživeli potres. Njihov vsakdan in življenje se v celoti spremeni. Veliko stvari, ki so se prej zdele bistvene, izgubi pomen, nasprotno pa vprašanja, ki jim svoj čas niso posvečali dosti pozornosti, nenadoma postanejo pomembna. To ne prizadene samo pacientov, ampak vse, ki so mu blizu.«

Knjiga Ljubezen in žalost, s podnaslovom Česa se lahko naučimo od otrok, nam pomaga razumeti družinske člane hudo bolnih. Podnaslov nakazuje, da obravnava hudo bolezen in umiranje otroka v družini. Iz vsebine lahko kaj hitro razberemo, da je podnaslov pravzaprav le simboličen. Izraža otrokovo iskrenost, neposrednost, zrelost v doživljanju življenja, bolezni, pa tudi smrti in žalosti. Odrasli z željo po prizanašanju ali izrivanju težkega pogosto nismo sposobni odkritega odnosa in komunikacije. Le-te se lahko naučimo od otrok, če smo jim le pripravljeni prisluhniti, dati iskreno informacijo in začutiti, da oni razumejo mnogo več, kot mislimo. 

Simboliko podnaslova na čudovit način ponazarjajo tudi ilustracije, ki so jih za slovensko izdajo narisali učenci Osnovne šole Martina Konšaka iz Maribora pod vodstvom šolske psihologinje Nine Babič, ki jih je vzpodbudila k ustvarjanju z besedami: »Narišite, kako je, če se v družini srečata ljubezen in žalost.«

Avtor, Stein Husebø, kot zdravnik in oče na preprost, a vendar strokoven način govori o spopadanju družine z neozdravljivo boleznijo, o potrebah bolnega člana ter stiskah in potrebah družinskih članov v času prepoznavanja bolezni, zdravljenja, času paliativne oskrbe, ob smrti in v času žalovanja.

Skozi resnične zgodbe, ki jih je doživljal ob spremljanju umirajočih otrok, nakaže pot ravnanja tako za družinske člane kot tudi za strokovne delavce, ki pomagajo družini v času bolezni, umiranja in žalovanja.

Z izjemno tankočutnostjo piše o pomenu dobre komunikacije med vsemi člani družine, katere osnova so odprtost, odkritost, nivo razumevanja, izražanje čustev in darovani čas.

Družina potrebuje pomoč. Avtor jo spodbuja, da naj jo čim prej poišče.

Nagovarja osebne – družinske zdravnike, zdravstveno in negovalno osebje bolnišnic in drugih ustanov za nego in oskrbo. Le dobro sodelovanje, pripravljenost, da se učimo drug od drugega, dragocenost občutij in izkušnje bolnika in vseh družinskih članov, pripravljenost za etične izzive omogočajo dobro paliativno oskrbo in ohranjajo dostojanstvo vsem – bolniku, svojcem, zdravnikom in medicinskim sestram.

Knjigo avtor končuje z mislimi: V nešteto pogovorih s težko bolnimi in umirajočimi, s svojci in žalujočimi, z otroki, odraslimi in starimi sem doživel neskončno veliko obupa in žalosti.

»Brezupno je,« rečemo sebi in drugim v takšnih situacijah. Toda ravno v takšnih trenutkih je veliko več upanja, kot si lahko predstavljamo. Drugačno upanje. Upanje, da dobri in slabi dnevi niso bili zaman. Upanje, kakršno imajo otroci, da nas ljubezen in žalost med seboj povezujeta in nam dajeta moč, da iz sebe izvabimo na dan, kar je najboljše, najbolj človeško.

Knjiga je dragocen pripomoček vsem, ki se pri delu ali osebno srečujemo z ljudmi, ki so hudo bolni – z otroki, mladimi in starimi ljudmi. Namenjena je strokovnim delavcem in vsem, ki želijo ob njej strokovno in osebnostno rasti.

Za konec še nekaj besed o avtorju. Stein Husebø je priznan zdravnik, pisec in publicist. Njegove teme pisanja so predvsem: težko bolni in umirajoči, paliativna oskrba, zdravljenje bolečine, etika in komunikacija ob koncu življenja. Vrsto let je bil predstojnik oddelka za anestezijo in intenzivno medicino na Univerzitetni kliniki v Bergnu na Švedskem. Je soustanovitelj Evropskega združenja za paliativno oskrbo, kot gostujoči profesor predava na različnih evropskih univerzah (Bonn, Dunaj, Gradec, Celovec). V mesecu juniju 2009 je na povabilo Slovenskega društva hospic vodil enodnevni seminar z naslovom Komunikacija v paliativni oskrbi ob koncu življenja. Ob tej priložnosti je v sodelovanju s Slovenskim društvom hospic in založbo Hiša knjig, Založba KMŠ, izšla predstavljena knjiga.

Knjigo je prevedla Sonja Kuntner, spremno besedo je napisala Marija Cehner, Slovensko društvo hospic pa je predstavila njegova predsednica Tatjana Žargi.