Avtor: Tanja Pihlar, datum: 27.1.2010

Skrb zbuja pogostnost samomorov med starimi ljudmi. Po podatkih iz leta 2006 v Sloveniji samomorilnost med moškimi narašča s starostjo, pri ženskah doseže vrh v starosti med 60-90 let, nato se začne zmanjševati. Med starejšimi moškimi je samomorilnost višja kot pri starejših ženskah.[1] Pomembno vlogo pri zmanjševanju števila samomorov ima preprečevanje. V Nemčiji je delovna skupina Stari ljudje (Arbeitsgruppe Alte Menschen) s podporo Zveznega ministrstva za družino, stare ljudi, ženske in mladino v okviru Nacionalnega programa za preprečevanje samomorov za Nemčijo izdala zelo koristno informativno brošuro, namenjeno preprečevanju samomorov med starimi ljudmi. Namenjena je različnim skupinam: vsem, ki jih tovrstna tematika ne pušča neprizadete, osebam s samomorilnimi mislimi in v življenjski krizi, svojcem in drugim osebam, ki se srečujejo s starimi ljudmi s samomorilnimi težnjami, ter nenazadnje tistim, ki se ukvarjajo s tem poklicno ali kot prostovoljci.

Avtorji ugotavljajo, da je bilo v Nemčiji doslej premalo storjenega na področju preprečevanja samomorov pri starih ljudeh. V javnosti se še vedno pogosto zdi samomor ljudi ob koncu življenjske poti sprejemljivejši od samomora mlajših, kar je posledica negativne podobe o starosti. Samomorilna dejanja starih ljudi so v veliko manjši meri klic na pomoč, pogosteje so »zadnje dejanje v življenjskem položaju, ki je videti brezizhoden« (str. 3). Namen knjižice je spodbuditi k razmisleku o smiselnem oblikovanju življenja in spoprijemu z eksistencialnimi vprašanji ob koncu življenja. Pomembno vlogo pri preprečevanju ima predvsem dobra priprava na staranje in starost.

Knjižica, ki obsega 27 strani, je zelo pregledna in je opremljena s fotografijami. Po vsebini je razdeljena na štiri tematske dele. Prvi govori o življenjskem položaju v visoki starosti in ob koncu življenja ter o opozorilnih znakih za samomorilnost. V visoki starosti je velika verjetnost za pojav bolezni in potrebe po negi, zavoljo česar je za posameznika pomembno, da se sprijazni s tem, da se bo njegova sposobnost za samostojno življenje pričela zmanjševati. Starost prinaša s seboj nove možnosti in naloge. Po upokojitvi si mora oseba na novo oblikovati svoj vsakdanjik. Pomembno je, da sprejme novo življenjsko situacijo in se prilagodi novim življenjskim razmeram: »Pri soočenju s spremenjenimi razmerami je treba izkoristiti osebne sposobnosti in možnosti, uporabiti življenjske izkušnje, ki smo jih pridobili pri prejšnjih nalogah in krizah. Sprejemanje staranja in končnosti življenja sta nalogi, s katerimi se človek spoprijema vse do visoke starosti. Razvoj v starosti pomeni, da se bo življenjska situacija še nadalje spreminjala« (str. 6).

Ob razmisleku o koncu življenja se pogosto porajajo vprašanja o smislu dosedanjega življenja in vedno bolj omejenih perspektivah za prihodnost. Nekateri stari ljudje občutijo svoj sedanji življenjski položaj in prihodnost kot breme in za obstoječe probleme ne najdejo več smiselne rešitve. To jih lahko vodi k odločitvi, da si vzamejo življenje. Na nevarnost samomora opozarja več prvih znamenj in opozorilnih znakov, kot so občutek utesnjenosti, tuhtanje, samomorilne misli, izguba zanimanja za običajne stvari in dejavnosti, umik iz družbe, neposredne ali posredne napovedi samomora (»vse je brez smisla«), odsevanje miru po samomorilnih izjavah (zatišje pred viharjem).

Drugi del knjižice podrobneje obravnava motive za samomor starih ljudi. S starostjo se pojavljajo številne spremembe, od katerih ljudje mnoge doživljajo kot omejitve, izgubo ali bolezen. Po mnenju avtorjev so za njihovo premagovanje pomembni predvsem »zaupanje vase in notranja gotovost« (str. 9). Krize se pojavijo ob partnerjevi bolezni, izgubi vrstnikov, zavoljo nezmožnosti izpolnjevanja vsakodnevnih nalog, bolezenskih težav, odvisnosti od drugih in podobno. Nastalo krizo lahko posameznik občuti kot nerazrešljivo in vidi v samomoru edino rešitev. Vendar pri tem ni odločilna »težavnost zunanjega dogajanja, ampak misel, da ne moremo obvladati takšne konfliktne situacije« (str. 10). Zelo pomemben motiv so duševne bolezni, kot so depresija, demenca, anksiozne in blodnjave motnje, različne vrste zasvojenosti. Te so v starosti zelo pogoste, saj ima vsaka četrta oseba, ki je stara več kot 65 let, neko obliko duševne bolezni. Zato je pomembno, da jih prepoznamo in starim ljudem pomagamo poiskati ustrezno pomoč. Nadaljnji motiv so telesne bolezni: v starosti se vidno poveča število kroničnih nenalezljivih bolezni, kar vpliva na znižanje kakovosti življenja in zmanjšanje samostojnosti prizadetih. V starosti so še zlasti pogoste kronične bolečine, težko dihanje, omejena gibljivost in ohromitve, inkontinenca, zmanjšanje ali izguba vida in sluha, padci. To sprva vpliva na mobilnost starega človeka, pozneje lahko povzroča težave že pri najpreprostejših vsakdanjih opravilih. Takšne omejitve vzbujajo v njem bojazen, zmanjšan občutek lastne vrednosti in občutek nemoči. Naslednji motiv za samomor je izguba partnerja, kar ima pogosto za posledico osamljenost. Zato je pomembno, da človek tudi v starosti ohrani socialno mrežo. Po mnenju avtorjev je med najpomembnejšimi motivi za samomor bojazen pred izgubo samostojnosti ali njena dejanska izguba. Sem sodijo nezmožnost samostojnega opravljanja vsakdanjih opravil in oblikovanja medčloveških odnosov, nezmožnost nadzorovanja telesnih funkcij in občutek odvisnosti od drugih. Toda upoštevati je treba, da nismo nikoli absolutno neodvisni, v življenju sta za ravnotežje potrebna »določena mera skupnostne pripadnosti oz. samostojen prostor za odločanje« (str. 14). Med motivi za samomorilna dejanja navajajo avtorji tudi vprašanje o smislu življenja ter religioznost. Po njihovem mnenju se vprašanje o smislu življenja poraja v vsakem obdobju življenja in ne le v starosti; smisel izgubi tisti, ki »se preda, čaka le na druge ali v občutenju in mišljenju izgublja sedanjost« (str. 16). Religioznost in duhovnost pa lahko pomenita tako pomoč kot tudi nevarnost, če podpirata posameznikove občutke brezizhodnosti.

Tretji del knjižice je namenjen preprečevanju samomorov, pomoči v krizi in dolgotrajni terapiji. Primaren del pri preprečevanju je dobra priprava na starost, namreč »da se ne pustimo presenetiti staranju in njegovim posledicam« (str. 17). Po mnenju avtorjev si je treba še pred upokojitvijo zastaviti naloge za čas po upokojitvi. Zelo pomembno je, da sprejmemo staranje in konec življenja. To pomeni, da sprejmemo omejitve, ki jih prinaša starost, in vnaprej načrtujemo rešitve (prilagoditev bivališča novim okoliščinam; pomembno je imeti dobrega osebnega zdravnika; treba je urediti zadeve za primer smrti ipd.). K dobri pripravi na starost sodi tudi vzdrževanje komunikacije z drugimi in ohranjanje socialne mreže vse do konca življenja. V primeru bolezni ali invalidnosti je treba sprejeti odvisnost od drugih in pomoč.

Knjižica nadalje prinaša konkretna navodila za ravnanje v krizni situaciji in svetuje, kje naj poiščemo strokovno pomoč. V posebnem razdelku sta na kratko obravnavani paliativna oskrba in pomoč svojcem samomorilcev.

Zadnji del knjižice govori o pravni pomoči in pravnih pravilih za preprečevanje samomorov in za evtanazijo. V Nemčiji obstaja več pravnih možnosti za varstvo ob koncu življenja: bolnik ima možnost, da vnaprej izrazi svojo voljo o nudenju oz. odklanjanju medicinske pomoči za čas, ko ne bo več sam opravilno sposoben (nem. Patientenverfügung). Prav tako lahko pooblasti drugo osebo za urejanje svojih zadev. V sodobni družbi po mnenju avtorjev veljata kot temeljni etični načeli varovanje življenja in svoboda odločanja, ki si lahko v starosti ali proti koncu življenja nasprotujeta – za pravno ovrednotenje takšne situacije še ni enotnega etičnega stališča. Omenimo naj nekatera pravila, ki veljajo v Nemčiji: aktivna evtanazija je prepovedana in kazniva; opustitev terapije, ki ohranja pri življenju, je v določenih okoliščinah dopustna; samomor in poskus samomora nista kazniva, samomorilno dejanje se obravnava kot nezgoda. Na koncu knjižice najdemo kontaktne naslove različnih ustanov, zavodov in združenj v Nemčiji, pa tudi literaturo.

Brošura Ko starost postane breme prinaša številne zelo koristne informacije. Pohvale vredno je še zlasti dejstvo, da je opozorila na pomembnost preprečevanja samomorov pri starih ljudeh kot najbolj ogroženi skupini.