Avtor: Jože Ramovš, datum: 27.1.2010

9. aprila 2009 je bila na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti odmevna predstavitev monografije akademika prof. dr. Zdravka Mlinarja o življenjskem okolju v globalni informacijski dobi. Knjiga ni nova referenca v avtorjevi izjemno obširni bibliografiji, ampak zrel sadež njegovega življenjskega dela. Podnaslov knjige je Prostorsko-časovna organizacija bivanja – raziskovanja na Koprskem in v svetu, 1. del. Posveča se človekovemu ožjemu in širšemu bivalnemu okolju (stanovanje, hiša, bivališče …). Avtorjeva znanstvena avtoriteta jamči nadaljevanje dela v 2. knjigi, za katero pravi v Predgovoru (str. XV), da bo imela poudarek na premikih od bivalnega k integralnemu, od fizičnega k virtualnemu, od pasivnega k ustvarjalnemu in od lokalnega h globalnemu« (ne da bi to razumeli kot alternative).

Ko sem novo monografijo vzel v roke, sem se vprašal, koliko mi bo – antropologu, ki se ukvarja z medgeneracijskim sožitjem in gerontologijo – to obsežno delo blizu. Že prvi pregled mi je to enciklopedično in znanstveno prodorno knjigo približal in me prepričal, da je temeljnega pomena za sodobno gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

Preglejmo najprej vsebino knjige.

Predgovor in uvod – skupaj s podrobno razčlenjenim kazalom – dajo bralcu dobro orientacijo po vsebini knjige, njenih namenih in koreninah, iz katerih je nastala. Če človek predela to troje, verjetno knjige ne bo odložil na polico. Poglejmo še znanstveni aparat na koncu knjige, ki je zelo izčrpen: šestdeset strani prilog (str. 373-431), skoraj štirideset strani literature in virov (nad tisoč del), seznam avtorjev slik, stvarno kazalo, angleški povzetek in kratek avtorjev življenjepis.

Vsebinska uvertura knjige je 2. poglavje z naslovom Razvojne preobrazbe in trendi sprememb. Začne se z vprašanjem, ali je danes »konec razvojnih procesov ter predvidljivih sprememb – s tem pa konec vsakršne regularnosti in predvidljivosti ter s tem posredno tudi konec načrtovanja« (str. 10), kot menijo nekatere postmoderne teorije. Avtorjevo stališče je klasično prepričanje človeških kultur, da je ugotavljanje zakonitosti možno in potrebno, načrtovanje urejanja prostora pa je ob današnjih tektonskih družbenih spremembah preživetvena nujnost za sedanji in prihodnje rodove človeštva na omejenem prostoru zemlje in njenih virov. Avtor strne ta spoznanja v osemnajstih točkah temeljnih razsežnosti razvojne preobrazbe na sedmih straneh. Te strani bi bile lahko priročnik za vsakogar, ki danes dela z ljudmi in za ljudi in hoče to delati odgovorno do posameznega človeka, do trajnostnega družbenega razvoja in do narave. Na naslednjih petdesetih straneh se zvrstijo spoznanja o globalizaciji in informatizaciji, o tokovih ljudi, dobrin in informacij, o trendih prostorske organizacije bivanja, o individualizaciji in konstantnem zmanjševanju članov v gospodinjstvih, o staranju prebivalstva, tendenci k deinstitucionalizaciji kolektivnih oblik bivanja, o prostorih vsakdanjega bivanja in njihovi spreminjajoči se vlogi – če omenimo le nekatere od naslovnih vsebin tega poglavja.

Tretje poglavje ima naslov Prostorska organizacija bivanja v mestu in občini Koper. V njem so na štiridesetih straneh strnjeno povzeta spoznanja dolgoletnega raziskovanja na Koprskem, ki so bila objavljena v številnih publikacijah avtorja in njegovih kolegov. Vendar tukaj ne gre niti za ponavljanje niti za povzetek, ampak so raziskovalna spoznanja s Koprskega stvarna raziskovalna osnova pri avtorjevem iskanju globljih zakonitosti o sodobni organizaciji bivanja ljudi. Mediteranska lega Kopra in njegova odprtost v širši celinski prostor Slovenije in Evrope, njegova pestra kulturna zgodovina in veliki družbeni premiki v polpretekli dobi ter njegova vloga v današnji Sloveniji so avtorju dobrodošel primer sprememb v prostorskem dogajanju in vir spoznanj o tem.

V 4. poglavju (Tipologija zasebnosti in prostorska organizacija bivalnega okolja) so razdelana spoznanja o uveljavljanju in ogroženosti zasebnosti v bivalnem okolju, o vizualni, zvočni, informacijsko-komunikacijski zasebnosti, o zasebnosti glede obiskov, glede na emisije (onesnaževanje) ter o zasebnosti kot varnosti. Sledeč notranji logiki avtor obdela v 5. poglavju vprašanja o individualnem in skupnem v bivalnem okolju: prostore, identiteto in (ne)red.

Sorazmerno obsežno 6. poglavje je posvečeno strukturi prebivalcev in grajenemu okolju: otrokom, mladim in njihovemu osamosvajanju, študentom, ženskam, starim in novim oblikam bivanja starejših, bolnim ljudem – tu ima poglavje značilni naslov »Dom v bolnišnici in bolnišnica na domu« (str. 183-189). Avtor nadalje obdela bivalno okolje »ljudi s posebnimi potrebami«, arhitekturo z vidika gibalno oviranih ljudi, stanovanjske razmere z vidika socialno ogroženih ljudi – posebej tudi zasvojenih, brezdomcev in drugih tovrstnih skupin.

Časovna razsežnost bivanja (7. poglavje) je novo temeljno vprašanje knjige, govori o razmerju med starim in novim v življenjskem okolju ljudi. Na kakovost bivanja ljudi pomembno vpliva preteklost, ki je oblikovala materialni prostor, snovno kulturno dediščino in kulturno ozračje (z vsem, kar ljudem olajšuje življenje in sožitje, in z vsem, kar eno in drugo otežuje). Nič manj pa ne vplivajo sedanji kratkoročni interesi posameznikov in vplivnih skupin, različne nepredvidene spremembe in drugo. Logično nadaljevanje te obravnave sledi v najdaljšem, 8. poglavju O bivanju in mobilnosti v prostoru in času (str. 249-359). Ob množičnih dnevnih selitvah v službo, turizmu, prevozništvu, dokaj pogostih življenjskih preselitvah ljudi na velike daljave in drugih selitvah je upravičeno avtorjevo vprašanje: Ali je na vidiku konec stalnega bivališča? Mlinar skozi vso knjigo ugotavlja, kako pomembno je za današnjega človeka individualno in zasebno. O tem ima izjemno množino lastnih raziskovalnih spoznanj na Koprskem in drugod, prav tako pa svetovnih spoznanj in izkušenj. Pri prostorski in časovni mobilnosti se ta vprašanja zgostijo v najbolj zapleten gordijski vozel, zato je razumljivo, da se kompleksnosti teh vprašanj avtor loteva tukaj z vso znanstveno občutljivostjo, ki je drzna v iskanju in previdna v postavljanju trdnih zaključkov.

Zadnje vsebinsko, to je 9. poglavje (str. 361-371) z naslovom Od bivalnega k integralnemu in ustvarjalnemu življenjskemu okolju daje širše zaključke obravnav v tej knjigi, obenem pa ustvarja vsebinsko povezavo v njeno nadaljevanje v drugi avtorjevi knjigi pričujoče monografije o življenjskem okolju v globalni in informacijski dobi.

Po tem pregledu obsežne knjige bomo skušali izluščiti nekaj misli, ki so pomembne za našo današnjo gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

Akademik Mlinar je pionir prostorske sociologije v Sloveniji. Ta knjiga je vrh njegovih številnih publikacij na tem področju. Iz nje odsevata dve temeljni značilnosti njegovega dolgoletnega raziskovanja in študija.

1. Upoštevanje in spoštovanje življenjske raznovrstnosti in konkretnega v vsakdanjem prostorskem bivanju ljudi. Mlinar pozna konkretnost in jo opisuje kot živo zgodbo ali dogajanje, pozna in upošteva konkretne psihosocialne potrebe ljudi po osebnem, intimnem prostoru in času sredi globalizirane družbe. Vso to konkretnost jemlje resno kot osnovo in kot cilj svojega znanstvenega snovanja.
2. Poznavanje in razumevanje globljih nevidnih zakonitosti v celovitem, globalnem razvojnem dogajanju. Mlinar ne popušča v svojih naporih, da bi spoznal pretekle in sodobne teoretične razlage o razvoju družbe, zlasti s prostorsko–bivalnega vidika, da bi iz svojih in tujih raziskovalnih podatkov luščil zakonitosti in globalna spoznanja, da bi povezoval globalno misel in konkretno pojavnost v razumevanju sedanjega in tako stvarno pomagal pri smiselnem načrtovanju prostorske ureditve za humano bivanje v prihodnje.

Čeprav so konkretna osnova knjige predvsem raziskovanja avtorja in njegovih kolegov na Koprskem, tem podatkom pri vsaki od številnih sintez pridruži podatke, spoznanja in posrečene sodobne rešitve od drugod po Sloveniji in iz sveta. Tako mu na primer ne uide podrobnost, ki je odločilna za sodobno gerontologijo in medgeneracijsko sožitje pri nas, da je bil namreč do nedavna indikator kakovosti bivalnega okolja število postelj v bolnišnicah, zavodih in domovih za stare ljudi ter da je šel medtem razvoj naprej v smer domocentričnosti (str. 4 in na številnih mestih skozi vso knjigo) ter podomačevanja sveta in posvetovljenja doma (str. 7). Zato je postal danes ta indikator kakovosti bivalnega okolja obraten: zmanjševanje bolniških postelj zaradi zdravljenja in zdravstvene nege na domu, zapiranje zavodov zaradi javne in strokovne pomoči družini na domu ter prestrukturiranje zavodov v manjše, družinskemu domu podobne stanovanjske skupine za mlade, za odrasle žrtve nasilja, za duševno manj razvite ipd.

Da bi slovenska gerontologija spet dohitela evropski razvoj, kakor je bila pred tridesetimi leti pod vodstvom dr. Bojana Accetta vodilna sila, mora upoštevati zgoraj navedeno spoznanje. Sodobni razvoj oskrbovalne gerontologije namreč kaže odločen odmik od polpreteklega koncepta domov za stare ljudi, ki je skušal združevati model zdraviliškega hotela in bolnišnice in je v veljavi pri nas. V razvitih delih Evrope zadnji dve desetletji te domove zamenjuje nastanitev onemoglih starih ljudi v majhnih gospodinjskih skupinah. To dogajanje poteka po načelu normalizacije bivanja onemoglih ljudi v oskrbovalni ustanovi, kar pomeni čim večjo podobnost z družinskim gospodinjstvom tako z vidika ureditve bivalnega prostora kot poteka dejavnosti in življenja skozi ves dan. Bistvenega pomena pri normalizaciji sta gospodinjstvo v skupini ter ravnotežje med zagotovljeno osebno intimnostjo in skupnim bivanjem ob individualiziranem sodelovanju pri tistih smiselnih dejavnostih, za katere vsakemu od starih ljudi preostajajo zmožnosti. Zadnja dobra izkušnja normalizacije za čim bolj humano življenje v starostni onemoglosti pa je Bielefeldski model, ki omogoča onemoglemu človeku bivanje do konca življenja doma ob 24-urni servisni oskrbi (potreba po namestitvi v ustanovah za stare ljudi upade za tri četrtine in več). Da polno oskrbovano bivanje doma ni dražje od nastanitve v ustanovi, ge zasluga bolj smiselni prostorski ureditvi. Ta obsega poleg prilagoditve stanovanja za bivanje onemoglega človeka tudi urejanje celotne soseske z vsemi službami vred. Ena bielefeldska soseska ima premer en sam kilometer, kar omogoča službenim oskrbovalcem na domu velikanski prihranek časa in denarja, ki gredo sicer za poti in vožnjo. Prav zaradi tega je ljudem oskrba na domu v bielefeldskem modelu cenovno enako dosegljiva kakor nastanitev v ustanovi. Poleg sprejemljive cene pa doseže ta model še vrsto drugih pomembnih izboljšav, ki izhajajo iz prostorske ureditve. V soseski priredijo za oskrbo starejših ljudi največ 20 odstotkov stanovanj, toda povsem razpršeno med druga stanovanja. S tem preprečijo getoizacijo starih ljudi, mlajšim in starejšim pa omogočijo naravno življenjsko povezanost. Ureditev celotnega okolja brez arhitektonskih ovir, s številnimi majhnimi zelenicami, klopcami dobivajo vsi ljudje soseske človeku prijazno bivalno okolje, ki jih že samo navaja na odgovorno ravnanje z njim. Prav tako dobijo vsi kakovostno in poceni servisno ponudbo, kar je velika pridobitev za matere z majhnimi otroki, za prezaposlene ljudi srednje generacije in vse druge. Skupna stanovanjska kavarna, ki je srce v središču vsake bielefeldske enote postane spontano prostor srečavanja vse generacij skozi ves dan in ob večerih. Tako je mesto Bielefeld, ki ima okrog 300.000 prebivalcev, postalo v nekaj letih prepoznaven v Nemčiji kot mesto prijazno starosti in vsem generacijam, še posebej mladim družinam.

Današnje staranje prebivalstva je novo družbeno dejstvo, ki se bo odražalo na celotnem spektru prostorskega bivanja od prilagojene ureditve intimnega bivalnega prostora (kopalnica, spalnica, kuhinja …), preko delovnega okolja, prometa in vsega drugega, organizacije tržnega servisiranja vsakdanjih potreb, vse do celotne javne sfere. Pri tem je odločilnega pomena prostorska ureditev. Zato ni čudno, da velja pri Svetovni zdravstveni organizaciji zadnja leta za najbolj zaželen in uspešen gerontološki projekt Starosti prijazna mesta. Če velja ugotovitev, da ima arhitektura med umetnostmi največji vpliv na vsakdanje življenje ljudi, lahko sklepamo, da velja to tudi za prostorsko sociologijo, ki je nepogrešljiva spremljevalka arhitekta pri načrtovanju strukture in opreme osebnega, družinskega, delovnega in javnega prostorja.

Mlinar že v začetku knjige ugotavlja, da je ena od največjih ovir »deficit implementacije, to je neuresničevanje predvidenega« (str. 4), ko posamezne znanosti in stroke – in verjetno tudi politika – vedo, kaj je boljše in bolj smiselno za razvoj prostora v skupnosti, pa ga vseeno urejajo po zastarelih statičnih principih na škodo ljudi, samega prostora in celotne kulture. Koliko milijonov je zadnja leta šlo v Sloveniji za gradnje domov za stare ljudi po konceptu, ki je vsaj dve desetletji za časom vsaj v treh vidikih: kot oskrbovalni koncept, kot arhitektura in kot psevdo-trg tako imenovanega javno-zasebnega partnerstva na socialnem področju, ko ustanove namesto skupnosti gradi in upravlja kapital.

Teh nekaj misli in primerov želi poudariti mojo osnovno misel, da bo Mlinarjeva knjiga Življenjsko okolje v globalni informacijski dobi nepogrešljiv vir znanja vsakomur, ki se bo posvečal vprašanjem staranja in solidarnega sožitja med generacijami: politiku in zdravstveniku, socialcu in gradbeniku, načrtovalcu in izvajalcu, občilom, ki informirajo in oblikujejo javno mnenje, in študentu, ki se usmerja v iskanje boljših perspektiv za življenje in sožitje v prihodnje. Spoznanja so pomembna za vsakega starajočega se človeka, da ne spregleda zdrave pozornosti na ravnotežje med varno zasebnostjo in živo vključenostjo v vse skupnosti, ki so pomembne zanj, prav tako pa ne novih možnosti za svoje kakovostno staranje, ki mu jih daje sodobna informacijsko telekomunikacijska tehnologija.