Avtor: Tanja Pihlar, datum: 27.1.2010

Dr. Sabine Buchebner-Ferstl, avtorica dela Par pri prehodu v upokojitev: Kvalitativna študija na osnovi utemeljene teorije, je psihologinja, zaposlena na Avstrijskem inštitutu za raziskovanje družine na Dunaju. Težišče njenega raziskovanja so: stari ljudje, izobraževanje staršev in delitev dela. Omenjeno delo je nastalo na podlagi disertacije, ki jo je leta 2005 zagovarjala na dunajski univerzi.

Velik del ljudi, ki se upokoji, živi v partnerski skupnosti (avtorica v delu ne razlikuje izrecno med zakonsko in zunajzakonsko skupnostjo). Spremembe, ki jih prinaša upokojitev, zadevajo tudi partnerja; tako npr. oba po upokojitvi preživita več časa skupaj. V Avstriji je bila leta 2002 povprečna starost pri upokojitvi pri moških 58,4 let in pri ženskah 56,7 let. V starostni skupini oseb med 55 in 59 let, ki so na prehodu v upokojitev, je bilo 83% poročenih moških in 72% poročenih žensk. Avtoričin cilj je bil doseči celovit vpogled v to, kako pari doživljajo to prelomnico, s katerimi spremembami se soočajo, kako jih ocenjujejo in s kakšnimi strategijami jih poskušajo obvladovati. Disertacija, ki obsega 192 strani, je razdeljena na 6 poglavij, ki so razčlenjena na številne razdelke in podrazdelke.

V prvem poglavju avtorica najprej na kratko oriše obravnavano problematiko. Meni, da se spremembe, ki jih doživlja oseba ob upokojitvi, pojavljajo na treh ravneh (str. 11-12): na individualni ravni, na ravni para ter na ravni partnerjev. Izguba zaposlitve zadeva v prvi vrsti osebo, ki se upokoji, pri čemer ji lahko partner nudi ustrezno podporo. K spremembam, ki zadevajo oba partnerja, sodi npr. potreba po novi razdelitvi vlog. Spremembe v materialnem položaju zadevajo tako osebe, ki živijo same, kot tudi osebe v partnerski skupnosti.

Drugo poglavje je v celoti namenjeno teoretičnim razmislekom o upokojitvi. Prične se s kratko obravnavo zgodovine upokojevanja v Avstriji. Upokojitev je novejši pojav, ki sega v dobo industrializacije ter splošne razširitve mezdnega dela ob koncu 19. stoletja. Današnji model socialnega zavarovanja, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, so v Avstriji uvedli v času aneksije in je doživel več reform. V nadaljevanju avtorica predstavi različne teorije o upokojitvi (str. 15 in dalje). Tu naj omenimo le nekatere izmed njih. Po eni od teorij je upokojitev normativen kritičen življenjski dogodek, ki po eni strani pomeni normo v življenjskem poteku, po drugi strani pa je mejnik, s katerim se začne nov razvojni proces. Po procesni teoriji upokojitev ni prelomnica, ampak prehod, ki je le del življenjskega poteka in se je začel že pred upokojitvijo – kako ga doživljamo in obvladujemo je odvisno od osebnih izkušenj in življenjskega konteksta. Druga teorija obravnava upokojitev kot novo razvojno stopnjo, ki prinaša specifične naloge, kot npr. dejavno oblikovanje prostega časa, oceno dosedanjega življenja in zadovoljstva z njim ipd. Po nadaljnji teoriji je upokojitev povezana s spremembo vlog, to je z izgubo zaposlitvene vloge, kar ima za posledico, da upokojena oseba prevzame nove vloge. Nekateri avtorji menijo, da ima vsaka oseba v življenjskem poteku skupek vlog. Zato upokojitev pomeni, da izgubi celoten niz vlog. Po drugi strani tudi vloga upokojenca ni jasno opredeljena in ni enodimenzionalna.

V zvezi z upokojitvijo se v literaturi pojavljata izraza obvladovanje in prilagoditev spremembam, čemur je avtorica namenila poseben razdelek. Obvladovanje je povezano s stresnimi dogodki, ko med zahtevami in možnostmi posameznika za delovanje vlada neravnovesje. Da bi to neravnovesje premagali, sta potrebna napor in smiselno uravnavanje zahtev in možnosti. Prilagoditev pomeni aktivno soočanje s spremenjeno življenjsko situacijo. Nekateri avtorji uporabljajo oba izraza kot sinonimna. Buchebner-Ferstlova v zvezi z upokojitvijo uporablja izraz obvladovanje, pri čemer se opira na teorijo o kritičnih življenjskih dogodkih. Pridružuje se mnenju Lauxa in Bodenmanna, da je skupno interaktivno obvladovanje upokojitve obeh partnerjev bolj uspešno od obvladovanja posameznika; ključni pomen ima pri tem komunikacija med partnerjema. Posledica pozitivnega obvladovanja je manj bojazni in večje zadovoljstvo osebe, ki se je upokojila, medtem ko negativno obvladovanje povzroča jezo.

Avtorica posebno pozornost namenja primarnim in sekundarnim posledicam upokojitve. Po njenem mnenju je ključna spremenljivka sprememba časovne strukture. Ta ima poglavitni pomen pri doživljanju in vedenju partnerjev po upokojitvi: tako upokojenec kot tudi oba s partnerjem morata sedaj na novo oblikovati svoje preživljanje časa. V nadaljevanju avtorica navaja naslednje primarne posledice upokojitve (str. 31 in dalje):

• nepotrebne postanejo nekatere navade in obredi, ki jih je par negoval v času zaposlitve;
• partner in partnerica morata na novo razdeliti svoji vlogi pri domačih opravilih;
• partnerski odnos je treba na novo opredeliti;
• upokojenec ima manj lastnega življenja, partnerja več časa preživita skupaj;
• upokojitev vodi k razmisleku o oblikovanju življenjskega obdobja po upokojitvi, o ciljih, ki jih upokojenec še želi doseči;
• upokojitev pomeni začetek zadnjega življenjskega obdobja;
• izguba dela kot življenjskega področja, kar pomeni, da mora oseba po upokojitvi najti druge naloge, s katerimi bo izpolnila njene funkcije;
• sprememba materialnega položaja.

Po mnenju avtorice je pomembno, da se upokojitev obravnava v celotnem življenjskem kontekstu osebe, ki se je upokojila − in sicer v povezavi z drugimi prehodi, ki jih doživlja v tem obdobju. Sem sodijo: zdravstveni problemi in zmanjšanje telesnih sposobnosti, bolezen in/ali nega partnerja, izselitev otrok, varovanje vnukov, oskrbovanje staršev, ki potrebujejo pomoč. Na obvladovanje sprememb, ki nastanejo z upokojitvijo, vplivajo tudi drugi dejavniki. Na individualni ravni so to: socio-demografske značilnosti (izobrazba, kraj bivanja ipd.), individualne strategije obvladovanja, osebni nazori (o delu, prostem času, upokojitvi ipd.), podoba o sebi ipd. Na obvladovanje sprememb na ravni parov med drugim vplivajo: skupne strategije obvladovanja (komunikacija), zadovoljstvo s partnerstvom, podoba, ki jo imata partnerja drug o drugem. Omenjeni dejavniki lahko učinkujejo tudi vzajemno. Tako lahko npr. različen pogled partnerjev na varovanje vnukov vodi k sporu, ki ga lahko premagata s pogovorom kot skupno strategijo obvladovanja.

V tretjem poglavju avtorica obširneje prikaže metodologijo, ki jo je uporabila v svoji raziskavi. Gre za t. i. utemeljeno teorijo (ang. grounded theory), ki sta jo v 60-ih letih prejšnjega stoletja razvila sociologa Anselm L. Strauss in Barney G. Glaser. Zanjo je značilno, da jo oblikujemo postopno in sproti preverjamo trditve s podatki. Avtorica med drugim obravnava metodična načela utemeljene teorije, potek in faze raziskovanja, odprta vprašanja, kritiko utemeljene teorije, osnovne značilnosti in faze problemskega intervjuja, teoretično vzorčenje in ovrednotenje intervjujev.

Zadnje, najobsežnejše poglavje ima naslov Intervjuji in izsledki. V njem dobimo podrobnejši vpogled v avtoričin postopek raziskave, v analizo in interpretacijo podatkov. Avtorica najprej na kratko anonimno predstavi pare, ki so sodelovali v raziskavi: intervju je naredila z osmimi zakonskimi pari in eno ločeno osebo (zaradi primerjave, kako doživljajo prehod v upokojitev samske osebe) – skupno jim je bilo, da so se upokojili največ pred tremi leti. Predstavitvi parov sledi prikaz posameznih stopenj oblikovanja utemeljene teorije in modela pojasnitve. Avtorica meni, da je ključna kategorija za razumevanje procesa upokojitve kategorija niza vlog, ki je tudi okvir za vse ostale kategorije (str. 86). S to kategorijo je mišljena vrsta vlog, ki jih ima posameznik v svojem življenju.

Avtorica v partnerski zvezi razlikuje vloge na treh ravneh:

• lastna vloga, ki jo ima vsak partner, kot je npr. vloga gospodinje, glasbenice, babice ipd. – to so različni položaji posameznika, s katerimi so povezane določene vloge in pričakovanja;
• vloga para, kot so npr. delovna skupnost, življenjska in ekonomska skupnost;
• partnerska vloga, ki sledi iz posameznih partnerjevih vlog, kot sta npr. vloga moža glasbenice, vloga zdravnikove žene ipd.

Niz vlog, ki jih ima posameznik, in niz vlog para sta v idealnem primeru stabilna in med seboj v ravnovesju. Stabilen niz vlog je osnova za to, da posameznik ali par občuti zadovoljstvo in notranjo stabilnost. Pri prehodu v upokojitev gre seveda za spremembo vloge: oseba, ki je prej imela vlogo zaposlene osebe, prevzame sedaj vlogo upokojenca. Ta vloga ima širši okvir od vloge zaposlenega: vloga zaposlenega je po eni strani določena z določeno časovno strukturo, po drugi pa z določenimi dejavnostmi. Upokojenec ima sedaj na voljo veliko prostega časa in lahko prevzame tudi povsem nove vloge. Izguba zaposlitvene vloge učinkuje na druge vloge posameznika (in na vloge partnerja) ter vodi k porušenju ravnovesja v nizu vlog. Več kot je sprememb, ki jih povzroči upokojitev, bolj je porušeno ravnovesje. Po drugi strani pa velja: čim več svojih prejšnjih vlog ohrani oseba, ki se je upokojila, tem lažje bo doživljala svoj prehod v upokojitev. Če je npr. pri njej zaposlitvena vloga zavzemala zelo pomembno mesto, se bo po upokojitvi pojavila precejšnja nestabilnost niza vlog. Podobno bo tudi v primeru, če nima na voljo nobene alternativne vloge. Zato je pomembno, kako oseba oblikuje svojo vlogo upokojenca. Ali bo uspela doseči stabilen niz vlog, je po mnenju avtorice odvisno od dveh dejavnikov: od strategij, ki jih bo uporabila v ta namen, kot tudi od dejavnikov v ozadju, kot so zdravstveno stanje, materialni položaj, socialni stiki ipd.

Avtorica v svoji študiji posebno pozornost namenja tudi nalogam in strategijam za uspešen prehod v upokojitev. Novo oblikovanje vlog je potrebno na vseh treh ravneh: pri posamezniku, pri oblikovanju vloge para in partnerske vloge. Pokazalo se je, da je za posameznika odločilnega pomena smiselno in polno preživljanje prostega časa. Opaziti je mogoče razlike v ciljih: za nekatere intervjuvance sta bila poglavitnega pomena njihovo dobro počutje in osebni interesi, medtem ko je bila za druge pomembna pomoč drugim (prostovoljsko delo, vloga starih staršev ipd.). Da bi upokojenci zapolnili praznino, ki je nastala z upokojitvijo in izgubo zaposlitvene vloge, uporabljajo različne strategije: 1. razširitev vlog, ki jih imajo že od prej (npr. vloge pohodnika, glasbenika); 2. prevzem novih vlog (npr. vloge babice ali dedka), 3. ohranitev zaposlitvene vloge oz. njenih določenih značilnosti.

Vsaka sprememba vlog osebe, ki se je upokojila, vpliva tudi na niz vlog njenega partnerja: če partner sedaj več kolesari, dobi za njegovo partnerico večji pomen vloga partnerice kolesarja. Da bi bilo pri tem doseženo ravnovesje vlog, partner uporablja naslednji dve strategiji: sprejme svoje nove vloge (kot npr. vlogo partnerice kolesarja) ali pa se z njimi ne strinja in poskuša partnerjevo ravnanje spremeniti.

Z izgubo zaposlitvene vloge osebe, ki se upokoji, se spremenijo tudi vloge para. Po mnenju avtorice ima par tri ključne vloge: 1. vlogo delovne skupnosti, v kateri je delo porazdeljeno; 2. vlogo življenjske skupnosti; 3. vlogo ekonomske skupnosti. Pri vlogi para kot delovne skupnosti je njun cilj, da po upokojitvi na novo razdelita domača opravila. Študije o tem so nasprotujoče: po nekaterih študijah po upokojitvi moža ni zaznati bistvenih sprememb – tako je zlasti v tradicionalnih družinah, kjer žena gospodinji (nekatere celo nasprotujejo temu, da bi se partner vmešaval v njihova opravila). Druge študije nasprotno poročajo o izenačitvi spolnih vlog in da partner po upokojitvi več sodeluje pri gospodinjskih opravilih. Po mnenju avtorice je nova opredelitev vlog povezana s tem, kakšne so prejšnje izkušnje in navade partnerjev – te se razlikujejo pri različnih tipih partnerstev. Tako je npr. v tradicionalnem tipu partnerstva, v katerem ima vsak partner svojo specifično vlogo, po upokojitvi partnerja vzpostavljeno ravnovesje, če partnerica ohrani vlogo gospodinje, medtem ko se partner bolj posveča moškim opravilom. Pri enakopravnem tipu partnerstva je razdelitev vlog odvisna od tega, koliko časa ima na voljo vsak od partnerjev: v primerih, ko se partner upokoji in je partnerica še zaposlena, pogosto on tedaj prevzame večino gospodinjskih opravil. Do konfliktnih situacij pride v primerih, ko imata partnerja različne prejšnje izkušnje in navade – če npr. partner kljub nasprotovanju partnerice želi sodelovati pri gospodinjskih opravilih ali če partnerica to pričakuje od partnerja, medtem ko sam tega ne želi.

Z novim oblikovanjem vloge para kot življenjske skupnosti je povezana naloga, da na novo ustvarita ravnovesje med bližino in razdaljo. Nekateri od intervjuvancev so partnerjevo upokojitev doživljali kot omejitev lastne svobode, za druge je bila to priložnost, da bodo lahko odslej več stvari počeli skupaj. Pari uporabljajo pri tem zlasti naslednji dve strategiji: 1. pogovor o skupnih dejavnostih in 2. partnerju se pušča več prostora za njegova zanimanja.

Z upokojitvijo se naposled spremeni tudi vloga para kot ekonomske skupnosti, saj ima manjše prihodke in se mora prilagoditi spremenjenemu materialnemu položaju. Iz intervjujev je bilo razvidno, da to parom ni povzročalo veliko preglavic, saj so bili že od prej navajeni preudarno ravnati z denarjem. Prav tako so se na takšen položaj pripravili že pred upokojitvijo z večjimi vlaganji, odplačilom dolgov ipd.

Po mnenju avtorice vplivajo na oblikovanje stabilnega niza vlog po upokojitvi različni dejavniki, kot so npr. zdravstveno in materialno stanje, okoliščine upokojitve, ocenjevanje prejšnje poklicne dejavnosti, socialni stiki, priprava na upokojitev ipd. Tako lahko npr. slabše zdravstveno stanje onemogoči, da bi upokojenec opravljal nekatere vloge, ki jih je imel v času zaposlitve, kot npr. vlogo športnika. Podobno lahko tudi materialno stanje vpliva na druge vloge – če ima par sedaj na voljo manj denarja, ne bo mogel prevzeti vloge turistov.

Kako oseba doživlja upokojitev, je v precejšnji meri odvisno tudi od okoliščin, v katerih se je upokojila, pri čemer je pomembno zlasti, kako jih sama ocenjuje. Enake okoliščine lahko vodijo do povsem različnega subjektivnega ocenjevanja: med intervjuvanci, ki so bili predčasno upokojeni, je ena oseba svojo upokojitev dojemala kot posledico mobinga, druga pa je imela občutek, da je le ena od mnogih. Upokojitev je bila pri večini intervjuvancev prostovoljna odločitev, čeprav je bila nemalokrat posledica bolj ali manj mehkega pritiska. Nadalje se je pokazalo, da za pozitivno doživljanje upokojitve ni pomembno, s kakšno zavzetostjo je nekdo opravljal svoj poklic, ampak kako je sposoben zaključiti svoje poklicno obdobje v življenju. Pomembna je tudi priprava na upokojitev, čeprav študije niso enotne o njenih učinkih (str. 140): po eni strani so deloma potrdile pozitiven učinek, po drugi strani pa so pokazale, da še tako dobra priprava ni imela pozitivnega učinka. Razlog za to ambivalentnost je po mnenju avtorice v tem, da je bila priprava pogosto izvedena le kot krajši kurz tik pred upokojitvijo, prav tako ni bil upoštevan tudi širši kontekst. V intervjujih se je pokazalo, da upokojitve pogosto niso pričakovali in da zato niso imeli dovolj časa, da bi se nanjo pripravili.

Kako osebe doživljajo upokojitev, je po mnenju avtorice odvisno tudi od tega, ali bodo ob prehodu prevladali pozitivni ali negativni vidiki upokojitve (str. 146 in dalje). K pozitivnim vidikom sodijo: osebe svojo upokojitev doživljajo kot podarjena leta; upokojitev ima pozitivne učinke na zdravje, pomeni višjo kvaliteto življenja, več skupnega časa s partnerjem, več stikov z družino, upokojene osebe bolj zavestno doživljajo stvari, za katere prej niso imele časa ali jih niso opažale ipd. Negativni vidiki upokojitve pa so: slabše materialno stanje, izguba socialnih stikov, ki so bili povezani s službo; občutek nekoristnosti in zmanjšano zaupanje vase, manjša družbena sprejemljivost, občutek, da se prestopi prag starosti ipd.

Poleg pojma vloga je imel v intervjujih osrednje mesto tudi pojem kontinuitete (str. 153). S kontinuiteto je mišljena ohranitev zunanje strukture fizičnega in socialnega okolja, odnosov in dejavnosti (zunanja kontinuiteta), pa tudi ohranitev določenih duševnih vzorcev kot npr. nazorov in vrednotenja (notranja). Z upokojitvijo se kontinuiteta na številnih področjih prekine, zlasti pri oblikovanju časa. Obvladovanje sprememb je lažje, če oseba pri tem ohrani kontinuiteto v zadovoljivi meri (ali vsaj njen subjektivni občutek) – če npr. nadaljuje z dejavnostmi in konjički, ki jih je imela že pred tem (redko gre za nekaj povsem novega). Kontinuiteto doživljata tudi oba partnerja, in sicer v skupnih obedih, negovanju določenih navad ipd. Partner lahko občuti, da njegov partner moti njegovo kontinuiteto. Tako lahko npr. gospodinjo v njeni vsakodnevni rutini moti navzočnost partnerja, ki zaradi upokojitve preživi doma več časa.

Avtorica posebej razišče, kakšen pomen ima partner pri upokojitvi (str. 156). Pri novem oblikovanju niza vlog imajo osebe, ki živijo v partnerstvu, več nalog kot samske osebe – na novo si morajo razdeliti naloge v gospodinjstvu, s partnerjem morajo doseči soglasje o preživljanju časa ipd. Za samske osebe pa so pomembne naloge, kot npr. kako bodo preživele svoj prosti čas, kako ga bodo smiselno izrabile (to je še zlasti pomembno tedaj, če je bila zaposlitev glavni vir za njihove socialne stike). Avtorica ugotavlja: »Govorimo lahko o paradoksni situaciji, da se pri parih spremeni (v nizu vlog) več kot pa pri samskih osebah, a hkrati se ohrani tudi več kontinuitete, ker se ohrani družina (oz. partner/partnerica) kot socialna struktura (ali življenjski svet) z vsemi njenimi nalogami in vlogami.« (str. 157) V intervjujih se je pokazalo, da je za osebe, ki so doživljale svojo upokojitev kot nekaj negativnega, partner pomenil zelo pomembno oporo.

Ob koncu poglavja sledi kratek tabelarični pregled primarnih in sekundarnih posledic upokojitve ter nalog za njihovo obvladovanje. V dodatku najdemo vprašalnik, ki ga je avtorica uporabila v svoji raziskavi, in povzetek vseh pomembnih ugotovitev, do katerih se je dokopala.

Delo Par pri prehodu v upokojitev prinaša zanimive in nove poglede na upokojitev, namreč z vidika partnerske skupnosti. Koristen je tudi zelo dober pregled novejše literature o upokojitvi. Priporočamo ga vsem, ki jih tovrstna tematika zanima .