Avtor: Klemen Jerinc, datum: 27.1.2010

Konec leta 2008 je izšla monografija z naslovom Od hiralnic do domov za stare ljudi, ki govori o tem, kako so se razvijali programi institucionalnega varstva na Slovenskem. Velike razlike se kažejo v kvaliteti bivanja, ki se tekom časa zelo spreminja. Že sam naslov je zgovoren. Včasih so bili domovi za stare ljudi res hiralnice, ljudje so tam hirali. Danes se z razvojem kvalitete storitev, ki jih nudijo domovi, življenje v njih plemeniti. Zato stari ljudje v njih ne hirajo, ampak ustvarjalno preživljajo čas. V prvem delu monografije je teoretično opisan razvoj domov za stare ljudi, v drugem delu pa najdemo analizo domov v slovenskem prostoru.

Prvo poglavje prinaša kronološki pregled predhodnikov današnjih domov za stare. Podrobneje so opisani špitali, ubožnice in hiralnice. Prvotni špitali so nudili streho nad glavo revežem in romarjem. Njihova vloga se je skozi čas spreminjala, vendar nikoli niso bili izključno zdravstvene ustanove. Pomembnejšo vlogo je imela socialna dejavnost. V ubožnicah so hrano in streho nad glavo dobili reveži, upoštevati pa so morali red ubožnic. Hiralnice so bile namenjene bolnim ljudem, ki jim v bolnišnici niso mogli več pomagati, njihova bolezen pa je trajala dolgo časa. Take bolnike so premeščali v hiralnice zato, da so pridobili prostor v bolnišnicah. Razmere pred in med drugo svetovno vojno so bile težke. Veliko je bilo onemoglih revežev, zavetišč zanje je bilo malo. Tako je bilo kar nekaj ljudi prepuščenih samim sebi in so morali beračiti, saj so bile pomoči zelo nizke in niso bile dovolj za preživetje. Po drugi svetovni vojni so se začeli družbeni premiki. Mladi so odhajali v mesta za zaslužkom. Tako so se začele pojavljati še večje potrebe po domovih za stare ljudi.

Prebivalstvo Slovenije se naglo stara. Glavnina javne skrbi za stare ljudi je pri nas osredotočena na institucionalno varstvo. Po drugi svetovni vojni so zaradi pomanjkanja domov za stare naseljevali starejše ljudi v stare gradove, ki so imeli podoben status kot hiralnice in ubožice. Postopoma so jih obnavljali in dograjevali, s čimer se je kakovost bivanja precej izboljšala. Kljub vsemu domovi za stare ljudi pogosto niso dovolj povezani z okoljem: stari ljudje so zbrani v instituciji in odrinjeni na rob, stran od dogajanja, v katerega so bili vključeni vse življenje.

Drugo poglavje govori o gerontologiji in razvoju domskega varstva v Sloveniji. Opisuje razvoj gerontologije, njena področja in predstavi socialno gerontologijo. V Sloveniji je bil leta 1966 v Trnovem ustanovljen Gerontološki inštitut, ustanovitelj prof. dr. Bojan Accetto je gerontologijo zelo razvijal. V današnjem času k slovenski socialni gerontologiji pomembno prispeva dr. Jože Ramovš.

Naslednje poglavje govori o socialnem delu s starimi ljudmi, v njem je predstavljena povezava socialnega dela z gerontologijo. V slovenskem prostoru sta v domovih za stare ljudi socialno delo in gerontologija zelo povezana. V poglavju je opisan razvoj socialnega dela s starimi ljudmi od zgodnjega obdobja med letoma 1920 in 1940, formativnega obdobja med letoma 1950 in 1960 do obdobja ekspanzije in stabilizacije med letoma 1970 in 1990. Socialno delo s starimi ljudmi je specifična oblika socialnega dela in ima svoje specifične značilnosti. Socialni delavec pri delu s starimi ljudmi upošteva načela gerontološkega socialnega dela. Ta so: mobilizacija moči in sposobnosti starih ljudi, maksimalno funkcioniranje, zagotavljanje okolja, ki človeka ne bo omejevalo, etičnost pri delu, etničnost, sistemska perspektiva in postavljanje ustreznih ciljev. Izpostavil bi prav zadnje načelo. Socialni delavec skupaj s starim človekom postavi ustrezne cilje glede na potrebe in zmožnosti starega človeka. Pomemben poudarek je na skupnem postavljanju ciljev, kar pomeni, da se socialni delavec ne odloči sam postaviti ciljev za starega človeka, ampak ga dejavno vključi v njihovo oblikovanje, seveda po njegovih zmožnostih. Zato mora imeti socialni delavec, ki dela s starimi ljudmi, gerontološke veščine. Te so: razumevanje razvojnih faz staranja, upoštevanje življenjskih izkušenj in vlog, razumevanje doživljanja starosti pri starem človeku, ugotavljanje funkcionalnih sposobnosti, prepoznavanje potreb na področju duševnega zdravja in znakov depresije, poznavanje dinamike družinskega sistema, sposobnost govora v jeziku starega človeka, spoštovanje vprašanj o umiranju, smrti in žalovanju, spoštovanje religije in duhovnosti ter usmerjenost v krepitev preostalih moči. Ena od najpomembnejših veščin je prav gotovo sposobnost socialnega delavca, da govori v jeziku starega človeka. Star človek pogosto stvari težje razume in ravno zato je socialni delavec dolžan govoriti tako, da ga bo razumel. Čim bolj se mora približati govorici in razumevanju starega človeka. V nadaljevanju so obravnavana načela socialnega dela s starimi ljudmi – partnerstvo, perspektiva moči, zagovorništvo, antidiskriminacijska usmeritev, skupine za samopomoč, socialne mreže in skupnostna skrb. Socialne mreže si človek gradi vse življenje, pomembno je njihovo vzdrževanje. Staremu človeku se socialna mreža začne naglo krčiti, veliko prijateljev tekom časa umre, okrog sebe ima čedalje manj ljudi. Na koncu poglavja so opisane razlike med koncepti socialnega dela s starimi ljudmi.

Socialno delo v domovih za stare je naslov naslednjega poglavja. Socialno delo v domovih si sledi po fazah. Prva faza pomeni čas pred prihodom stanovalca v dom, ko mora socialni delavec urediti vse potrebne formalnosti. Potrebno je, da sodeluje z bodočim stanovalcem in drugimi strokovnjaki, pozabiti ne sme na svojce, bodočega stanovalca mora oskrbeti s čim več informacijami o domu. Naslednja faza je čas bivanja stanovalca v domu. Stanovalcu mora nuditi podporo, da se čim prej in čim bolj aktivno vključi v domsko življenje. Naslednja faza je odhod stanovalca iz doma: stanovalec lahko odide v drugo ustanovo, se vrne domov ali umre. V vseh treh primerih mora socialni delavec opraviti vse potrebne postopke za njegov odhod. Socialni delavec spremlja življenje stanovalcev in ob morebitnih težavah skupaj z njimi poskuša najti najugodnejšo rešitev. Socialni delavec ima v domu različna področja dela, ki se med seboj prepletajo. Težko je izpostaviti, katero področje je najpomembnejše. Pomembno je delo s stanovalci in njihovimi svojci, pa tudi sodelovanje socialnega delavca v domskem timu. V domu opravlja tudi vlogo mediatorja in zagovornika, ki sta si na neki način podobni, po drugi strani se med seboj precej razlikujeta. Vloga mediatorja je, da posreduje na obeh straneh, ko pride do kakega konflikta. Vlogo zagovornika pa opravlja takrat, ko domski delavci pozabijo na pravice stanovalcev.

Naslednje poglavje govori o raziskovanju na področju socialnega dela s starimi ljudmi. Avtorica opisuje tri od raziskav, ki so bile opravljene med letoma 2003 in 2006. Prva govori o zgodovini domov za stare v Sloveniji, druga o delu z dementnimi osebami in tretja o skrbi za osebe z demenco v skupnosti.

Drugi del knjige se začne s poglavjem, ki obravnava teorije totalne institucije. Predstavljena je Goffmanova teorija totalne institucije. Po tej teoriji ljudje, ki pridejo v domove za stare, postanejo močno vpeti v domsko življenje. Vendar so posledice bivanja v domu večinoma slabe. Stanovalci se ne počutijo dobro zaradi uslužbencev doma, ker so ti do njih vzvišeni in ignorantski. To vodi k njihovemu naglemu nazadovanju. Sledi poglavje, ki obravnava razširitev in dopolnitev kritične teorije institucije ter s tem povezane vidike institucionalnega življenja. Vidike institucionalnega življenja razdelimo na strukturne značilnosti, na pravila in postopke ter stališča in vedenje zaposlenih. V zadnjem delu poglavja je kritična teorija institucije predstavljena kot izhodišče za razumevanje usmerjenosti domov za stare. Domovi se med seboj razlikujejo glede na velikost, lokacijo, notranjo ureditev in glede na zaprtost pred zunanjim svetom. Poleg teh razlik so razlike tudi v medsebojnih odnosih, osebnem razvoju zaposlenih in stanovalcev doma ter pri ohranjanju in spreminjanju sistema.

Socialna in medicinska usmerjenost institucije je rdeča nit naslednjega poglavja. Govori predvsem o štirih dimenzijah usmerjenosti institucije, in sicer o splošnih in strukturnih značilnostih, medsebojnih odnosih, osebnem razvoju ter ohranjanju in spreminjanju sistema. Te dimenzije so predstavljene skozi medicinske in socialne usmeritve domov. Vsaka dimenzije je podrobno opisana. Starim ljudem dom za stare pomeni njihov dom. Zato je še kako pomembna njegova opremljenost, ki vzbuja domačnost in daje pristnejši občutek doma. K temu pripomorejo tudi medsebojni odnosi – boljši so, bolj kvalitetno je bivanje v domu. Brez obojestranskega prizadevanja delavcev doma in stanovalcev ne moremo doseči dobrih medosebnih odnosov. Na tem mestu ima zelo pomembno vlogo socialna delavka, ki je v medsebojnih odnosih mediatorka in zastopnica. Nič manj pomembna ni vloga zdravstvenega osebja. Tako medicina kot socialno delo se morata truditi, da stare ljudi čim bolje razumeta, s čimer pripomoreta k osebnemu razvoju strokovnih delavcev in ostalih zaposlenih, pa tudi k osebnemu razvoju starih ljudi. Ta dimenzija je neločljivo povezana z ohranjanjem in spreminjanjem sistema. Večji ko je osebni razvoj zaposlenih, večja je možnost pozitivnih sprememb sistema, ki pomembno vplivajo na počutje vseh. Tako so vse štiri dimenzije med seboj povezane, se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Pozitivne spremembe ene dimenzije se kažejo tudi na ostalih.

Pomembna sprememba so premiki med medicinsko in socialno usmerjenostjo domov. Stanovalci doma potrebujejo tako zdravstvene kot tudi socialne storitve. Zdravstvene storitve so nujno potrebne za boljše fizično počutje, vendar morajo biti dopolnjene s socialnimi. Skozi zgodovino predhodnikov domov za stare lahko precej nazorno razberemo, da so bile te ustanove bolj medicinsko usmerjene. Z razvojem domov dobiva pomembno mesto tudi socialna stroka, ki dopolnjuje medicinsko usmerjenost. S kombinacijo obeh usmeritev dobimo bolj celosten pristop za delo s starimi ljudmi. Pomembno je upoštevati, da starejši ljudje poleg medicinskih uslug potrebujejo tudi socialne usluge, s katerimi ohranjajo čim večjo samostojnost, avtonomnost in občutek pomembnosti. Glavni premik je premik od medicinske usmerjenosti k socialni, zaradi česar tudi medicinska stroka obravnava starega človeka bolj celostno. Človek v domu ne sme postati številka, ampak mora ohranjati svoje ime, pri čemer mu zelo pomagajo strokovni delavci s pristopom, ki mu daje vedeti, da je pomemben: To je naloga vseh zaposlenih v domu.

Socialno delo je stroka, ki se v domovih za stare ljudi spreminja glede na usmeritev institucije. V poglavju so opisane naloge socialnega delavca na način, kot jih vidijo socialni delavci, ki so sodelovali v raziskavi. Avtorica ugotavlja, da je v njihovih opisih težko prepoznati koncepte socialnega dela in kot resen problem izpostavi, da so socialni delavci v domovih v manjšini, kar dodatno vpliva k večji medicinski usmerjenosti domov. Čeprav so v manjšini, pogosto v domovih prevzamejo vodilna mesta v upravljanju domov.

Naslednje kratko poglavje govori o dinamiki usmerjenosti domov. Avtorica meni, da se skozi zgodovino razvoja domov na Slovenskem jasno kaže premik od medicinske k socialni usmerjenosti in v skladu s tem opredeli razlike med medicinsko in socialno usmerjenostjo.

V nadaljevanju predstavi, kakšen vpliv ima socialno delo na premik v socialno usmerjenost institucije. To predstavi skozi štiri obdobja domov, in sicer od skrbstvenega modela domov prek socialnogerontološkega in bolnišničnega modela do socialnega modela. Socialni model govori o delu s celotno institucijo doma; ne samo s stanovalci, ampak tudi z zaposlenimi. Pomembno vlogo ima socialni delavec, ki s pomočjo svojih strokovnih znanj pomaga zaposlenim v domu, da bolj kvalitetno delajo in hkrati preprečuje njihovo izgorelost. V zaključku knjige je predstavljen model socialnega dela glede na medicinsko in socialno usmerjenost institucije. Socialno delo se razlikuje po metodah, ki jih uporablja v enem in drugem modelu. Socialna delavka v domu mora biti zelo motivirana in mora imeti dobre odnose z medicinskim osebjem v domu. S skupnim delom lahko dom oblikujejo v socialno usmerjeno in starejšim prijazno ustanovo. Velikokrat se dogaja, da imajo domovi tudi dislocirane enote, v katerih ni stalne socialne delavke. Tja pride občasno.

Knjiga torej predstavi razvoj ustanov za stare ljudi, od hiralnic, ubožnic do sodobnih domov. V njej najdemo veliko podatkov o razvoju domov, njihovi organizaciji, usmerjenosti in o pomenu socialnega dela v njih.