Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 27.1.2010

Junija je izšlo štirinajsto redno letno poročilo varuha človekovih pravic. V njem med drugim obravnavajo problematiko znotraj pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter socialnih zadev. Povzemamo nekaj ugotovitev, ki so povezane s starejšimi ljudmi.

Posebej izpostavljajo problem vdov upravičenk do pokojnin po predpisih o vojaških zavarovancih. Zakon ZPIZ-1 namreč ne omogoča uveljavitve dela vdovske pokojnine vdovi po vojaškem zavarovancu. Varuh omenja tudi poseben položaj vdov, ki so upravičene do dela vdovske pokojnine po razvezanem zakoncu.

Problematiko starejših ljudi v največji meri obravnava poglavje Socialno varstvo. Na področju socialnega varstva varuh zahteva, da se zvišajo standardi socialnovarstvenih storitev in dajatev, da se poveča minimalni dohodek in s tem višina vseh iz njega izhajajočih pravic. Socialni transferji morajo biti tako visoki, da zagotavljajo posameznikovo dostojanstvo, omogočajo njegovo vključenost v družbo in zagotavljajo človeka vredno življenje. Varuh ugotavlja, da je institucionalno varstvo tisto področje storitev, kjer so možnosti za kršenje pravic velike. V letu 2008 se je število obravnavanih kršitev povečalo, vendar se po vsebini ne razlikujejo dosti od kršitev v preteklih letih.

V poročilu poudarjajo, da standardi in normativi za izvajanje posameznih vrst oskrbe na področju institucionalnega varstva v domovih za starejše ne ustrezajo več dejanskim potrebam stanovalcev domov. Ne omogočajo takega izvajanja storitev, kot bi si jih v skladu s sodobnimi strokovnimi pristopi želeli in ogrožajo že doseženo kakovost storitev. Domovi zaradi objektivnih ovir še niso dovolj pripravljeni na spreminjajočo se strukturo svojih stanovalcev. Vse več je stanovalcev z znaki demence, ki potrebujejo posebno obravnavo in povečan nadzor, narašča pa tudi število stanovalcev, ki potrebujejo več oskrbe ter več in zahtevnejše storitve zdravstvene nege. Starejši domovi tudi arhitekturno ne ustrezajo sedanjim potrebam stanovalcev (npr. veliki domovi, večposteljne sobe, varovani oddelki z majhnimi možnostmi za gibanje na svežem zraku). Varuh opozarja tudi na nujnost dobrih medčloveških odnosov med zaposlenimi in stanovalci. Ugotavlja, da vsi domovi za stare ljudi nimajo izoblikovanega posebnega seznama, ki bi vključeval tiste, ki čakajo na neposreden sprejem iz bolnišnice v institucionalno varstvo, in je zato treba zanje urediti kar najhitrejši možni sprejem. Razlog je večinoma v tem, da se vse pogosteje dogaja, da so vsi sprejemi v negovalni oddelek nujni. Opozarja tudi na razliko v ceni dnevne osnovne oskrbe v domovih, ki so v celoti financirani iz javnih sredstev (približno 14 evrov), in zasebnimi domovi (približno 18 evrov).

V letu 2008 so iz urada varuha človekovih pravic nenapovedano obiskali štiri domove za stare ljudi. Med drugim so si ogledali varovane oddelke in pri enem od domov videli, da varovani oddelek od glavnega stopnišča razmejujejo rešetke, ki jih srečujemo le v zaporih. Zapisali so, prehod ne deluje prijetno in nepotrebno poudarja, da je na tem oddelku svoboda gibanja omejena. Sprejeli so pojasnilo direktorja, da so z zaprtjem stopnišča omogočili povezavo sob in skupnih prostorov, vendar so v uradu varuha menili, da bi dom moral poiskati ustreznejšo rešitev. V odzivnem poročilu jim je dom sporočil, da gre pri rešetkah za arhitekturni element stopnišča, namenjene so prehajanju naravne svetlobe, zraka in večjega vidnega polja. Ob tem lahko le zapišemo, da je takšno nerazumevanje vodstva, kako pomembno je za človeka toplo in prijazno okolje, v katerem biva, zelo škodljivo in žalostno. Ob takih primerih je še bolj vidno, da smo še daleč od domov četrte generacije (tudi v tej številki revije lahko berete o njih) ne le po infrastrukturi, ampak tudi v samem razmišljanju in odnosu do potreb ljudi v domovih. Poleg tega varuh ugotavlja, da so obiski potrdili, da je v Sloveniji neurejeno vprašanje namestitve na varovani oddelek domov za stare ljudi.

V poročilu sicer poudarjajo nujnost razvoja drugih oblik pomoči starejšim ljudem, ki bi jim omogočale, da ostanejo čim dlje v domačem okolju. Potrebna bi bila tudi podpora družini s starejšim članom (možnost daljšega dopusta za nego, fleksibilnejši delovni čas, začasni sprejemi v domove v času dopustov ali bolezni družinskega člana in drugo).

Varuh poziva k posebni skrbi za starejše ljudi. Mednarodnim smernicam, da morajo države problematiko staranja vključiti v celotni koncept svojega dolgoročnega razvoja in starejšim zagotoviti možnosti za aktivno in enakopravno sodelovanje pri reševanju vseh vprašanj in problemov, ki zadevajo družbeno in njihovo življenje, se pridružuje tudi urad varuha. Podpirajo razvoj preventivnih programov, ki bodo zagotavljali kakovost življenja starejših in njihovo vključenost v socialno okolje, širili mrežo medgeneracijskih in drugih skupin za samopomoč ter prostovoljstvo. Menijo, da je nujna širitev mrež negovalnih bolnišnic oziroma negovalnih oddelkov v bolnišnicah in dosledno uveljavljanje neposredne premestitve v institucionalno varstvo, če starejši nimajo drugega varstva.

Varuh podpira prizadevanja, da starejši ljudje ostanejo čim dlje v svojem domačem okolju, vendar ob ustrezni pomoči ne le družinskih članov, ampak tudi ob podpori in pomoči države. Država mora zagotoviti možnosti za prenos novih znanj o starosti, staranju in sožitju generacij v prakso, ozaveščati družbo o njenih nalogah in možnostih, ki jih mora ustvarjati za kakovostno staranje in sožitje med generacijami, ter zagotavljati ugodne pogoje za pozitivno gledanje na starost. Spodbujati je treba tudi aktivnejšo udeležbo starejših ljudi pri družbenih dejavnostih, varstvu otrok in drugih oblikah pomoči družinam ter podpirati sprejetje ukrepov za fleksibilnejši delavnik starejših delavcev (pravice do skrajšanega delovnega časa). V uradu menijo, da bi veliko pozitivnega lahko in morali storiti mediji s poročanjem o dobrih praksah.

Posebno pozornost v poročilu namenjajo zlorabi starejših ljudi, njihovi zaščiti in samozaščiti. Menijo, da je nujno uvesti sistem zagovorništva za starejše ljudi, saj opažajo porast nasilja in vseh vrst nestrpnosti. Opozorijo tudi na naraščanje samskih gospodinjstev in s tem revščine. Med starejšimi ljudmi je tudi vedno več samomorilnosti in alkoholizma.

V poročilu so kritični do stanja na področju skrbi za obolele z demenco v Sloveniji. Število obolelih za demenco se povečuje; po podatku izpred dveh let naj bi bilo v Sloveniji približno 25 000 bolnikov. V domovih je vse več bolnikov z napredujočo Alzheimerjevo boleznijo, ki potrebujejo veliko nege, socialnega in zdravstvenega varstva. Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje demence, ko je mogoče bolezen upočasniti in omiliti. Treba je torej več narediti za zgodnjo diagnostiko, nuditi podporo in izobraževanje svojcem, okrepiti organizacije za pomoč na domu, kadrovsko, prostorsko in organizacijsko okrepiti domove za stare ljudi ter jih prilagoditi novim razmeram. Starim ljudem s to boleznijo je treba čim dlje omogočati vključenost v življenje, krepiti in vzdrževati njihove telesne funkcije in socialne mreže ter doseči, da bi bil umik v njihov svet čim počasnejši. Pomembni so dobri programi različnih aktivnosti, ki jih izvajajo razne ustanove, tudi nevladne organizacije, kajti za ljudi z demenco je izolacija ena najslabših rešitev.

V poročilu ugotavljajo, da upokojeni v vseh evidencah in oznakah nastopajo v nedefiniranem statusu »upokojenec«, kar pomeni poseg v človekovo pravico do pridobljenega naziva, poklica, in tako posledično pomeni »anonimizacijo« zelo velike skupine ljudi, ki vstopa v neki novi status – v obdobje upokojenosti. To posameznika opredeljuje le na način, da ni več zaposlen, ne pove pa, kaj je v življenju pridobil, kaj zna in kako je v družbi še lahko koristen. Tako predlagajo, da se v vseh evidencah, opredelitvah, opisih statusov, sporočilih ipd. dosledno zapiše tudi izobrazba oziroma poklic, ki ga je posameznik opravljal pred upokojitvijo (npr. upokojeni zdravnik, frizerka v pokoju ipd.).

Poročilo varuha vsebuje vrsto priporočil ter pozivov vladi in ministrstvom in tako opozarja na tisto, kar strokovnjaki na področju sociale vsakodnevno opažajo v praksi.