Avtor: Jože Ramovš, datum: 13.1.2010

Vsa Slovenija se danes naglo razvija in urbanizira, po vaseh gradijo hiše ljudje iz naših večjih in manjših mest, zato je kar težko določiti, kaj je podeželsko in kaj mestno življenjsko okolje. Izredna študentka socialnega dela Katja Peroša je za diplomsko nalogo raziskala potrebe starih ljudi v svojem domačem okolju, to je v bolj odročnih vaseh v slovenski Istri. Pravi, da sta glavni prvini podeželja kmetijska proizvodnja in večja medsebojna povezanost ljudi v kraju; ta drugi socialni kriterij, meni, da je celo bolj v ospredju kot prvi.

Za svojo raziskavo je opravila 8 usmerjenih intervjujev z ljudmi iz različnih naselij v zaledju slovenske Istre. Stari so bili od 66 do 84 let, pet je bilo žensk in trije moški. Z njimi se je pogovarjala na njihovih domovih o vsakdanjih dejavnostih, vrednotah, potrebah, materialni preskrbljenosti, medčloveških odnosih in o odnosih okolice do starih ljudi. Zapisane zgodbe je obdelala po metodi kvalitativne analize.

Navedli bomo nekaj njenih raziskovalnih ugotovitev in pri vsaki dodali kako značilno izjavo ljudi, ki jih je raziskovala.

• Večinoma so zelo aktivni: gospodinjijo, obdelujejo zemljo in vrtnarijo, varujejo vnuke, pomagajo sosedu, poslušajo radio, pogovarjajo se s svojci po telefonu in podobno. Dejali so na primer: »Zmeraj se potrudim, da kaj delam.« »Vsak dan poskrbim za živali.« »Prestar sem že, ne opravljam več nobenega dela na njivi.«
• Njihove pomembne vrednote so zdravje, medčloveško razumevanje v družini in soseski, poštenost, vera, materialna preskrbljenost; pravijo: »Da bom toliko zdrava, da ne bom odvisna od drugih«, »Najbolj me veseli, da se dobro razumem s svojo hčerko in njenim možem.« »Vedno so me učili, da moraš biti pošten.« »Če me kdo pozdravi in reče z mano kako lepo besedo, mi polepša dan.« »K maši hodim vsako nedeljo, to me napolni s srečo in mi daje notranje zadovoljstvo.« »Pokojnina je majhna, ampak moramo biti zadovoljni, ker nismo nikoli imeli poklica.« »Včasih nismo imeli dosti denarja niti za jesti, sedaj pa je dosti hrane doma, vse tudi lahko kupiš v trgovinah.«
• Večina je zadovoljnih z bližnjimi, s katerimi živijo, nekateri živijo sami, nekateri čutijo osamljenost, še posebno ob praznikih in koncu tedna; dejali so na primer: »Večkrat grem na klepet k sosedom.« »Z vsemi sorodniki imam stike.« »Mož je umrl in ga pogrešam; ne morem se navaditi živeti brez njega.« »Mladi so polno zasedeni, pridejo, ko imajo čas; tako moraš sprejeti in biti zadovoljen tudi s tem.« »Med vikendi bi rad, da bi me kdo večkrat obiskal.« »Vnuke pogrešam, ker bi jih rada večkrat videla«, »Pokličem sosedo, če kaj rabim.«
• Potrebe, ki jih čutijo v skupnosti, so na primer: »Včasih je bila trgovina, sedaj so jo zaprli – škoda, da je ni več.« »Kakšen ples ob praznikih bi bil zaželen.« »Predavanje o zdravju, na primer o osteoporozi.« »Lani niso možu podaljšali vozniškega dovoljenja in za v mesto morava prositi vedno druge.« »Rad bi živel do smrti doma.«
• Imajo nizke dohodke iz različnih pokojnin in za preživljanje je pomembno tudi njihovo poljedelsko in živinorejsko delo, ki ga kljub starosti še opravljajo: »Po možu imam vdovsko pokojnino.« »Imam kokoši in prodajam vsak teden jajca.« »Prodamo meso, ko ubijemo kravo.« »Grem pomagat v oljarno, ko se dela olje.« »Ko sem lahko, sem hodila v Trst čistit.« »Čeprav je hiša stara, sem rada v njej.« »Če bi bila še enkrat mlada, si ne bi naredil več hiše s stopnicami.«
• V glavnem so zelo zadovoljni z okolico, ki jih večinoma lepo sprejema: »Vsi me imajo radi in me spoštujejo.« »Boljše je na vasi, kakor v mestu.« »Sosedovi otroci radi pridejo k meni po bonbone.« »Tisti, ki se na novo priselijo, bi nas morali bolj spoštovati.« »Mladi te skoraj ne poznajo, čeprav si njihov sosed.«

Raziskovalka na temelju teh spoznanj ugotavlja, da bi bilo dobro, če bi socialna služba organizirala v vaseh dejavnosti, ki bi povezovale stare ljudi in jim pomagale pri nadaljnjem samostojnem življenju v starosti.