Raziskovalci in prebivalstveni strokovnjaki staranje prebivalstva in mednarodne migracije vidijo kot temeljna procesa, ki v zadnjih desetletjih v Evropi vplivata na sestavo prebivalstva. Pričakovati je, da se bo število starejših migrantov in migrantk v prihodnosti še povečevalo. Avtorica s kvalitativnim, polstrukturiranim pogovorom analizira izkušnje migrantk iz Bosne in Hercegovine in nekdanje Sovjetske zveze v Sloveniji. Osredotoča se na implikacije njihovega položaja na trgu delovne sile za njihovo starost in upokojevanje in na pričakovanja, ki jih imajo za starost. Zatrjuje, da imajo nekateri starejši migranti in migrantke posebne potrebe, in skuša identificirati temeljne »izzive«, ki se nanašajo na integracijo starejših migrantov in migrantk v družbo. Opozori na problematičnost poenotenja starejših migrantov in migrantk in na raznolikost njihovih družbenih položajev.

Članek analizira ugotovitve, pridobljene s poglobljenimi intervjuji s 44-imi ženskami, starimi od 50 do 70 let, o njihovih zaznavah in izkušnjah z nekirurškimi lepotnimi postopki, kot so botoks injekcije, lasersko odstranjevanje dlak, kemični pilingi, mikrodermabrazija in injektibilna polnila. Enaindvajset žensk je že uporabilo katerega od nekirurških lepotnih postopkov, medtem ko jih 23 še ni uporabilo nobenega. Podatke smo razložili v luči feminističnih teorij o lepotni kirurgiji, ki se nagibajo k neupoštevanju izkušenj starejših žensk in se ločujejo glede na predstave o lepotni kirurgiji, ki ženske bodisi zatira bodisi osvobaja. Ugotovili smo, da so nekatere ženske uporabile postopke z namenom, da bi povečale svojo fizično privlačnost in okrepile samospoštovanje, druge so postopke ocenile kot preveč tvegane, spet druge so trdile, da postopki izvirajo iz družbenega razvrednotenja življenja v starosti. Postopki, ki so vključevali spremembe na koži, so bili glede na postopke injiciranja neznanih substanc v telo ocenjeni kot manj tvegani.

Čeprav globalno staranje prebivalstva podaljšuje obdobje zdravega in aktivnega življenja, narašča tudi število starih kroničnih bolnikov, ki potrebujejo socialno in zdravstveno oskrbo. Ker današnje spremenjene družine težje prevzemajo skrb za ostarele svojce, jo je potrebno organizirati z družbenimi sistemi dolgotrajne oskrbe. Izvajajo jo usposobljeni zdravstveni in socialni kadri ob podpori lokalnih skupnosti in vladnih služb. Naraščajočih potreb po oskrbi pa ne bo mogoče zadostiti z obstoječo zakonsko in institucionalno medgeneracijsko ureditvijo, ampak bo z ustreznimi spremembami potrebno aktivirati znanje in izkušnje starejše generacije. To odpira tudi potrebo po opredeljevanju medgeneracijskih etičnih vrednot solidarnosti, spoštovanja življenja, osebne svobode in človečnosti.

Bioetika je etika, ki ji notranjo logiko narekuje življenje. Načelni pristop k vprašanjem, povezanim s človeškim življenjem in življenjem drugih živih bitij, jo vodi tudi na specifičnem področju starosti in staranja. Njen moralno-filozofski in etološki okvir jo zavezuje, da glavno skrb posveča opredelitvi človeka kot celote in da gleda v luči celote tudi na posamezna obdobja človeškega življenja. Na drugi strani jo zavezuje tudi zvesto spremljanje dogajanja v znanostih o življenju, ki v zadnjih desetletjih doživljajo nedoumljiv razcvet, in priznavanje avtonomnosti posamičnih področij človeškega delovanja. V članku je predstavljen en vidik razmerja med bioetiko in znanostmi, ki obravnavajo človekovo in biološko staranje, ter primer kohezije med znanstvenimi podatki na eni in etično zavezanostjo človeku na drugi strani.

Albert Jewell je  leta 1999 uredil prvo knjigo na temo duhovnosti in staranja (Spirituality and Ageing), leta 2004 pa je uredil drugi zvezek, ki ga povzemamo in predstavlja tudi izbor prispevkov z druge mednarodne konference o staranju.

Povzemamo spoznanja iz diplomskega dela Katje Peroša o potrebah starih ljudi v bolj odročnih vaseh v slovenski Istri. Pravi, da sta glavni prvini podeželja kmetijska proizvodnja in večja medsebojna povezanost ljudi v kraju; ta drugi socialni kriterij, meni, da je celo bolj v ospredju kot prvi.

Povzemamo monumentalno delo, v katerem avtor navaja več kot 3000 znanstvenih publikacij o mehanizmih dolgoživosti. Avtor se v delu posebej posveti tistim mehanizmom dolgoživosti, ki so jih v teku življenja prizadela vnetja in drugi degenerativni procesi, ki so morda posledica genetskih dispozicij posamezne družine ali okolja. Največ prostora nameni vnetjem oziroma dejavnikom, ki vnetja sprožajo. V vseh šestih poglavjih si avtor zastavlja vprašanja o vplivu vnetnih in povnetnih procesov. Knjiga je vrhunski vir za tiste, ki jih to področje zanima oziroma bi jih moralo zanimati.

Dr. Franc Pediček je bil slovenski pedagog, ki je posvetil svoje znanstveno in pedagoško življenje antropologizaciji slovenske pedagogike. Prispevek je dobesedenprepis istoimenskega poglavja iz njegove knjige Pedagogika danes ki je izšla pri založbi Obzorja v Mariboru leta 1992.