Avtor: Tanja Pihlar, datum: 16.1.2010

Avtorji François Höpflinger (v letih 1999-2008 je bil raziskovalni direktor univerzitetnega inštituta Starost in generacije v Sionu), Cornelia Hummel (višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za sociologijo Univerze v Ženevi) in Valérie Hugentobler (znanstvena sodelavka na inštitutu Starost in generacije v Sionu) so v okviru raziskovalnega programa Otroci, mladina in generacije izvedli raziskavo o odnosu med najstniki in njihovimi starimi starši v mestnih okoljih Švice. Njeni izsledki so bili leta 2006 objavljeni na Höpflingerjevih domačih spletnih straneh , ki so namenjene besedilom o generacijskih vprašanjih in odnosih med generacijami. Raziskava je nedvomno zelo zanimiva, saj medgeneracijski odnos osvetljuje z obeh plati, s perspektive vnukov ter s perspektive njihovih starih staršev.

V raziskavo so bili vključeni otroci v starosti 12-16 let iz treh mestnih območjih v Švici – iz Ženeve, Valaisa in Züricha. Z otroki so naredili intervju s standardiziranim vprašalnikom glede njihovega odnosa s starimi starši, ki še živijo. Kot vzorec so uporabili naključno izbrane razrede na šolah. Večina je imela dedka in babico po materini in očetovi strani, nekateri pa so imeli – zaradi ločitve in ponovne poroke staršev – tudi stare starše po mačehi ali očimu. Pri 4% otrok so bili stari starši že pokojni. Vnuki, katerih stari starši še živijo, so nato izpolnili ločen vprašalnik za vsakega od njih posebej (zbrali so 1759 vprašalnikov). Na podlagi dobljenih podatkov so v drugem delu raziskave navezali stik z njihovimi starimi starši (iz praktičnih in finančnih razlogov v raziskavo niso bili vključeni stari starši, ki živijo v tujini), ki so izpolnili vprašalnik o svojem odnosu z vnukom, intervjujanim v prvem delu (zbrali so 591 vprašalnikov). Poleg tega so avtorji opravili tudi 20 narativnih intervjujev z dvojicami vnuk – dedek ter vnuk – babica.

Avtorji so ugotovili, da je za medgeneracijske odnose v Švici značilno zlasti dvoje: daljša življenjska doba, ki jo preživijo skupaj, ter nizka stopnja bivanja v skupnem gospodinjstvu. Zaradi daljšanja življenjske dobe imajo vnuki v starosti 20 let na začetku 21. stoletja še dva stara starša (na začetku 20. stoletja stari starši 15-letnih vnukov niso več živeli). Dandanes si mladi ljudje razmeroma pozno ustvarijo družino, zaradi česar je med vnuki in njihovimi starimi starši velika starostna razlika. Dejstvo, da v Švici zelo malo generacij živi v skupnem gospodinjstvu, je po mnenju avtorjev povezano z dolgo tradicijo ločenih gospodinjstev in visoko socialno blaginjo. V raziskavi so medgeneracijske odnose osvetlili z različnih vidikov: najprej so jih orisali s perspektive vnukov, pri čemer so jih zanimali pogostnost in načini stikov, katere osebne lastnosti pripisujejo starim staršem, kakšne so njihove skupne dejavnosti in tematika pogovorov ter kako ocenjujejo svoj odnos do starih staršev. V drugem delu študije so avtorji naredili primerjavo v parih, kjer so vsakič primerjali mnenje vnuka ter njegovega dedka in/ali babice (oz. dedkov in/ali babic, če je bilo teh več).

Kar zadeva stike, so vnuki navajali osebni stik s starimi starši kot prevladujoč, sledili so stiki po telefonu. Moderni načini komuniciranja, kot so mobilni telefon, SMS sporočila ali elektronska pošta, so pri današnji generaciji starih staršev manj razširjeni. Avtorji so ugotovili, da med pogostnostjo stikov in geografsko oddaljenostjo obstaja pozitivna korelacija: več je osebnih stikov s starimi starši, ki živijo v isti regiji, manj jih je s tistimi, ki bivajo v tujini. Po drugi strani pa za telefonske stike in stike po elektronski pošti geografska oddaljenost oz. bližina nista bistvenega pomena. Na pogostnost stikov med njimi ne vplivata spol in starost starih staršev; stiki so bolj pogosti s starimi starši po materini kot po očetovi strani, manj je stikov z nebiološkimi starimi starši. Pokazalo se je, da na pogostnost stikov vpliva tudi zdravstveno stanje starih staršev: stiki so bolj pogosti s starimi straši, ki nimajo bolezenskih težav. 60% vnukov je menilo, da so stiki optimalni, več kot tretjina si je želela pogostejše stike – to je bilo zlasti v primerih, kjer stari starši živijo v tujini (zaradi visoke stopnje imigracije živi kar 37% starih staršev v tujini).

Avtorji so nadalje ugotavljali, kakšne lastnosti pripisujejo vnuki starim staršem. Pokazalo se je, da imajo o njih pozitivno podobo – večino so imeli za radodarne, ljubeče, družabne, šaljive in tolerantne. Le manjši del starih staršev so označili kot stroge, nepotrpežljive, skopuške in staromodne. V tem pogledu je opaziti razlike med spoloma: babice so v večji meri označevali za ljubeče in radodarne, dedke za bolj stroge in nepotrpežljive. Pozitivna podoba, ki jo imajo vnuki o svojih starih starših, je tesno povezana s pogostnostjo stikov – več je stikov s starimi starši, ki so jih opisali kot šaljive, ljubeče in radodarne. Avtorji so ugotovili, da pozitivna podoba starih staršev ni odvisna od geografske oddaljenosti oz. bližine, saj vnuki starih staršev, ki živijo v tujini, niso presojali bistveno drugače. Nadalje je pri tem manj pomembna starost starih staršev, nasprotno pa ima večji pomen njihovo zdravstveno stanje: zdravim in aktivnim starim staršem so najstniki pogosteje pripisovali pozitivne lastnosti kot bolnim in onemoglim (slednje so imeli pogosto za nepotrpežljive, skopuške in staromodne).

Kar zadeva skupne aktivnosti, so vnuki najpogosteje navajali pogovor in razpravljanje, razmeroma pogosto so omenjali tudi skupno gledanje televizije, ročne spretnosti, kuhanje in igranje. Obe generaciji se najpogosteje družita doma, medtem ko so aktivnosti zunaj doma – kot npr. obisk restavracije, kina, skupna potovanja ipd. – redkejše. Na vrsto in pogostnost skupnega druženja vpliva več dejavnikov: zunanje okolje (skupno nakupovanje, obiski kino predstav ipd., so pogostejši v mestnih okoljih), geografska oddaljenost (več skupnih aktivnosti je v primerih, kjer je med njimi manjša krajevna razdalja), zdravstveni status (vnuki se pogosteje družijo z zdravimi in aktivnimi starimi starši, starost starih staršev je v primerjavi s tem manj pomembna). Določene aktivnosti so povezane z razliko med spoloma: vnuki se z babicami pogosteje pogovarjajo, kuhajo in nakupujejo, medtem ko se z dedki pogosteje udeležujejo športnih dejavnosti. Prav tako so druženja pogostejša s starimi starši po materini strani.

Nadalje se je v raziskavi pokazalo, da le majhen del najstnikov nima zaupne osebe, s katero bi se lahko pogovarjali o ljubezenskih zadevah in majhnih skrivnostih. Vnuki so stare starše pogosto skupaj z drugimi družinskimi člani navajali kot sogovornike, s katerimi se pogovarjajo o odnosih s starši in o njihovih najstniških letih. Prevladujoča tematika je tudi šola in aktualne zadeve. Drugače je z intimnimi zadevami: najpogosteje jih zaupajo prijateljem, s katerimi se pogovarjajo tudi o vseh zadevah, ki so povezane z odraščanjem, medtem ko se te tematike izogibajo v pogovorih s starimi starši. Avtorji so ugotovili, da so medgeneracijski pogovori odvisni od pogostnosti stikov in geografske oddaljenosti, najbolj intenzivni so s starimi starši, ki se živo zanimajo za življenje svojih vnukov in upoštevajo njihovo mnenje.

Vnuki so naposled ocenjevali tudi, kako pomemben je zanje odnos s starimi starši: 49% ga je označilo za zelo pomembnega, 38% za pomembnega in 13% kot manj pomembnega ali celo nepomembnega. Večina najstnikov od starih staršev pričakuje zlasti, da so na voljo, ko jih potrebujejo – da jih lahko kadarkoli obiščejo in jim prisluhnejo. Pri tem so poslušanje in imeti čas ocenjevali kot pomembnejše od svetovanja in delovanja. Od starih staršev pričakujejo tudi, da jim pomagajo pri pisanju domačih nalog (v resnici jih to počne samo 7%) in jim nudijo psihološko podporo. V ostalih pogledih so bila mnenja med najstniki deljena: 45% jih je menilo, da so stari starši pomembni kot posredniki med njimi in njihovimi starši, 55% je imelo to vlogo za nepomembno. 78% vnukov je izrazilo mnenje, da od starih staršev ne pričakujejo nasvetov o zasebnem življenju, manj pomembna se jim je zdela tudi finančna pomoč. Avtorji so v raziskavi preučili tudi, kateri dejavniki so pri vnukih vplivali na njihovo ocenjevanje pomembnosti vloge starih staršev. Pokazalo se je, da na to nista imela močnejšega vpliva spol starih staršev in vnukov niti ni bilo to odvisno od geografske oddaljenosti. Po drugi strani so na oceno vplivali zdravstveno stanje starih staršev, pogostnost stikov, intenzivnost skupnih aktivnosti in pozitivne lastnosti starih staršev.

V drugem delu raziskave so starim staršem zastavili enaka vprašanja, na katera so odgovarjali vnuki, pri čemer so prišli do naslednjih ugotovitev: obe generaciji sta se ujemali pri ocenjevanju zdravstvenega stanja starejše generacije, pogostnosti osebnih stikov, oceni medgeneracijskih odnosov (53% jih je menilo, da so stiki dobri, kakršni so; 9% si jih je želelo boljše stike). 66% starih staršev je menilo, da se stiki z vnukom v zadnjih letih niso spremenili. Samo manjšina je bila prepričana, da je prehod vnukov v puberteto razlog za ohlapnejše stike. Še zlasti dobri stiki z vnuki so v primerih, kjer so v dobrih odnosih z njihovimi starši, to je s svojimi otroki. Po drugi strani moderni načini komunikacije omogočajo, da so vnuki v stiku s starimi starši brez vmešavanja staršev. Prav tako sta obe generaciji njun odnos ocenjevali kot pomemben, večje razlike je bilo mogoče opaziti glede njunih pričakovanj. Stari starši so imeli v raziskavi bolj specifična pričakovanja od vnukov: zanje sta bila npr. finančna pomoč in medgeneracijska solidarnost bolj pomembni kot za njihove vnuke. Obe generaciji sta se v veliki meri strinjali, da je pomembno biti na voljo, kadar jih potrebujejo. Razhajali sta se v pričakovanjih glede svetovanja pri šolskih dejavnostih, odnosov s starši in v osebnih zadevah. Večina vnukov ni želela, da bi se stari starši vmešavali v njihove osebne zadeve, medtem ko so mnogi stari starši v tem videli svojo dolžnost do mlade generacije. Prav tako je bila samo za stare starše pomembna vloga posrednika med vnuki in njihovimi starši. Razlike med njimi so bile očitne tudi pri navajanju tematike skupnih pogovorov. Opaziti je bilo mogoče, da se oboji izogibajo določenih tem – to je intimnih zadev in majhnih skrivnosti. Avtorji so ugotovili, da so vsa vprašanja, ki zadevajo odraščanje, povsem izključena iz medgeneracijskih pogovorov. Nadalje je za stare starše bolj pomembna izmenjava informacij in mnenj kot pa za mlajšo generacijo. Avtorji so tudi raziskali, v kakšni meri ena generacija upošteva mnenje druge, pri čemer so dobili različne odgovore – tako je npr. 35% dvojic vnuk – dedek in/ali babica imelo mnenje druge generacije za pomembno, za 25% je bilo to nepomembno.

Za zaključek naj navedemo naslednje misli avtorjev: »Najstniki od starih staršev pričakujejo, da jih ne bodo več obravnavali kot 'otroke', ampak da jih bodo jemali resno pri medgeneracijski izmenjavi mnenj o življenju, moralnih vprašanjih ipd. Stari starši, ki se ukvarjajo z vnuki najstniki, morajo spremeniti svoje vedenje, poudarjanje otroških iger mora zamenjati medsebojna izmenjava pogledov. Odraščanje vnukov zahteva, da razvijejo 'zrelost starih staršev' in postopoma sprejmejo, da njihovi vnuki postajajo odrasle osebe. Stari starši, ki so dejavno vključeni v medgeneracijske izmenjave – jemljejo vnuke in njihovo mnenje resno, ne da bi se preveč vmešavali – imajo najboljši odnos s svojimi najstniškimi vnuki« (str. 17).