Avtor: Tanja Pihlar, datum: 16.1.2010

Lucij Anej Seneka (okoli 4 pr. n. št. – 65 n. št.)[1], rimski filozof in predstavnik poznega stoicizma, je imel zelo razgibano življenje. Rojen je bil v Kordobi (Kordova) v Španiji; študiral je v Rimu, kjer se je seznanil s stoiško filozofijo. Iz zdravstveni razlogov je preživel več let pri sorodnikih v Egiptu; po vrnitvi v Rim je začel svojo uradniško in politično kariero. Bil je odvetnik in uveljavil se je kot dober govornik, izvoljen je bil za kvestorja. Postal je žrtev spletk na dvoru, in cesar Klavdij ga je poslal v izgnanstvo na Korziko; v Rim se je smel vrniti šele leta 49 po n. št. Nadaljeval je s politično kariero. Zaupana mu je bila vzgoja mladega prestolonaslednika Nerona, ki ga je cesar Klavdij adoptiral. Senekov politični vpliv se je okrepil po Klavdijevi smrti, ko je prišel na oblast Neron – bil je med njegovimi svetovalci. Njegovi odnosi z muhastim in tiranskim cesarjem so se poslabšali. Leta 62 se je umaknil iz javnega življenja. Leta 65 ga je Neron obdolžil, da je vpleten v zaroto Pizona zoper njega, in na njegov ukaz je moral narediti samomor.

Seneka je napisal več del, od katerih se jih je kar nekaj izgubilo. Med njegovimi filozofskimi deli naj omenimo zbirko Dialogi v desetih knjigah, spise O blagosti, O dobrotljivosti, Moralna pisma prijatelju Luciliju in Naravoslovna vprašanja. Med drugim je tudi avtor devetih tragedij in satire, naperjene proti cesarju Klavdiju – Potikvitev.

Za našo revijo smo izbrali odlomek iz pisma Luciliju (12. pismo)[2], v katerem govori o starosti in o tem, kako jo sam doživlja. Omenjeno delo je zbirka 124 kratkih filozofskih razprav v obliki pisem v 20 knjigah, ki jih je Seneka naslovil na svojega mlajšega prijatelja Lucilija, vendar v njih nagovarja širše bralstvo. V pismih obravnava različno tematiko – bogastvo, srečo, prijateljstvo, zdravje, smrt ipd.

Kamorkoli se obrnem, vidim dokaze svoje starosti. Oni dan sem prišel na svoje posestvo in tožil nad stroški zaradi razpadajočega poslopja. Upravitelj je trdil, da tega ni kriva  njegova nemarnost, da stori, kar more, ampak pristava da je že stara. Ta pristava je zrasla pod mojimi rokami, je dejal; kaj morem za to, če je zidovje, ki je staro toliko kakor jaz, že vse razrahljano? Razjezil sem se in uporabil prvo priložnost, da bi obračunal z njim. »Jasno je,« sem dejal, »da so tele platane zanemarjene, saj so brez listja; kako so veje grčave in suhe! Kako zakrnela in skoraj usahla so debla! To ne bi bilo tako, če bi te platane kdo okopaval in rahljal zemljo, če bi jih kdo zalival.« Prisegal je pri mojem duhu zaščitniku, da stori vse, kar more, da njegova skrbnost ne popušča, toda drevesa so stara. Med nami povedano, jaz sem jih zasadil, jaz sem videl njihove prve liste. Obrnil sem se k vratom in vprašal: »Kdo je tale starec? Po pravici ste ga postavili k vratom, že gleda ven in čaka, kdaj ga bodo odnesli, tako je izmozgan in shiran. Od kod ga imaš? Kako te je moglo veseliti, da si vzel drugemu mrliča?« Oni pa mi je rekel: »Ali me ne poznaš več? Jaz sem Felicion, ki si mu nekoč nosil sličice;[3] jaz sem Filozitov sin, tvoj ljubljenček.« »Ta človek je prismojen,« sem dejal. »Ko je postal moj ljubljenček, je bil še majhen deček. Pa je že mogoče, saj mu izpadajo zobje.«

Svoji pristavi sem dolžan zahvalo, da sem videl svojo starost povsod, kamorkoli sem se ozrl. Objemimo to starost in jo ljubimo: polna je sladkih užitkov, če jo znaš pravilno živeti. Najslajše je sadje, kadar že mineva; največji čar otroštva je na njegovem koncu; tistim, ki so vdani vinu, je najljubši zadnji požirek, ki jih podre na tla in jim dovrši pijanost. To, kar je najprijetnejše, odlaša, da bi se izkazalo na koncu. Najprijetnejša je tista življenjska starost, ki se že nagiba navzdol, pa vendar še ne prenaglo, in tudi tista, ki stoji že na zadnji stopnici, nam nudi, vsaj mislim, svoje radosti in prijetne užitke ali pa namesto užitkov to, da jih več ne potrebujemo. Kako dobro dé človeku, če se odreče strastem in pohotnim željam, ker je že utrujen od njih! »Mučno je,« praviš, »imeti smrt pred očmi.« Prvič jo mora imeti pred očmi tako starec kakor mladenič (kajti kadar nas pokliče, nikoli ne gre za to, koliko smo stari). Potem ni nihče tako star, da bi se mu štelo v greh, če upa, da bo še en dan živel. En dan pa je korak v življenje. Vsa življenjska doba sestoji iz delov in krogov, od katerih večji obkrožajo manjše. Je neki krog, ki oklepa vse druge (ta se vleče od rojstva do poslednjega dneva). Drugi izključuje leta mladosti, tretji obkroža vsa otroška leta. Nato sledi krog, ki obsega vse letne čase, ki pomnoženi sestavljajo naše življenje. Mesec ima še ožji krog, dan pa najožjega, toda tudi ta se vleče od začetka do konca, od vzhoda do zahoda. Zato pravi Heraklit, ki mu je vzdevek[4] nadela temačnost njegovega govora: »En dan je vsem drugim enak.« To je ta razumel tako in drugi spet drugače. Prvi je namreč rekel, da je dan enak vsem drugim po številu ur, in je govoril resnico, kajti če je dan enak vsem drugim po številu ur, morajo biti vsi dnevi med seboj enaki, ker ima noč to, kar je dan izgubil. Nekdo drug pravi, da je enak vsem drugim, ker jim je podoben, kajti tudi najdaljše časovno obdobje nima ničesar, česar ne bi našel tudi v enem dnevu, namreč luči in noči; zdaj je daljši, zdaj krajši, kakor je noč krajša ali daljša in vse izravna. Zato si je treba vsak dan urediti tako, kakor da končuje vso vrsto in s tem izpolnjuje vsoto dni našega življenja. Pakuvij, ki se je navadil na običaje v Siriji, se je dal, kadar je pri vinu in tistih pogrebnih pojedinah opravil tako rekoč svojo mrtvaško daritev, nositi v spalnico naravnost od mize tako, da se je med ploskanjem tovarišev razlegalo petje: bebíotai, bebíotai![5] In tako se je dal vsak dan pokopati. To, kar je delal on, ki je imel slabo vest, delajmo mi, ki nam je vest čista, in ko gremo spat, bodimo dobre volje in veselo govorimo:

Živel sem, vse sem izpolnil, kar mi je dala usoda.[6]

Če nam bog pridá še jutrišnji dan, ga z veseljem sprejmimo. Najbolj srečen in brezskrben posestnik je tisti, ki brez bojazni pričakuje jutrišnji dan. Kdor lahko reče »živel sem«, temu je vsak dan v dobiček (Seneka, 2004, str. 34-37).