Avtor: Tanja Pihlar, datum: 5.2.2010

Vsi imamo prijatelje, prijatelji imajo v našem življenju pomembno vlogo, so naši zaupniki in naše zatočišče v vseh življenjskih obdobjih. Toda le malokdaj zares razmišljamo o tem, kaj je pravzaprav prijateljstvo. Starogrški filozof Aristotel (384-322 pr.n.št.), eden največjih mislecev vseh časov, ki je v svojih spisih obravnaval raznovrstna področja – od logike, metafizike, psihologije, etike, estetike, retorike, politike, do zoologije, je v svoji Nikomahovi etiki[1] VIII. in IX. knjigo v celoti posvetil prav prijateljstvu. Ni naključje, da ga je obravnaval v svojih etičnih spisih, saj je po njegovem povezano z vrlino. Izbrali smo nekaj njegovih misli, saj je prijateljstvo pomembno tako za kakovostno staranje kot tudi za medgeneracijsko sožitje.

Prijateljstvo je neka vrlina, oziroma je v tesni zvezi z vrlino; poleg tega je za življenje neogibno potrebno. Nihče si nebi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta (EN VIII 1, 1155 a; slov. prev., str. 241).

Prijateljstva in ljubezni pa se po obliki razlikujejo med sabo. Obstoje tri oblike prijateljstva, ki ustrezajo trem nagibom ljubezni. Pri vsakem od teh nagibov je namreč možna vzajemna naklonjenost, ki ni skrita. Prijatelji žele drug drugemu dobro v skladu z nagibom, iz katerega so si naklonjeni.

Ljudje, ki so si prijatelji iz nagibov koristnosti, ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino. Podobno je s tistimi, ki so si naklonjeni iz nagibov prijetnosti: ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten.

Tisti torej, ki so prijatelji iz koristoljubja, imajo nekoga radi le zaradi lastne blaginje, in tisti, ki so prijatelji zaradi prijetnosti, ga imajo radi le zaradi lastne zabave; torej ne ljubijo prijatelja kot takega, ampak le kolikor jim je ta prijatelj koristen ali prijeten. Zato so takšna prijateljstva le plod slučajnih okoliščin: »ljubljena« oseba ni cenjena takšna, kakršna je, ampak le po koristnosti ali prijetnosti, ki jo lahko nudi. Takšna prijateljstva se naglo razderejo, ker ne obdržijo zmerom enake vrednosti: kadar si niso več prijetni ali koristni, si takšni prijatelji nehajo biti prijatelji. In »koristno« nima zmerom iste vrednosti, ampak včasih je koristno eno, včasih spet kaj drugega. Če ugasnejo razlogi, zaradi katerih so si takšni ljudje postali prijatelji, ugasne tudi samo prijateljstvo, ki je bilo sklenjeno iz takšnih razlogov (EN VIII, 2, 1156 a; slov. prev., str. 244-245).

Popolno je le prijateljstvo med dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini. Le-ti si želijo dobro, ker so sami dobri; dobri pa so že po svojem bistvu. Najbolj pristni so tisti prijatelji, ki želijo prijatelju dobro kot prijatelju; ti ljudje imajo prijatelja radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi nekih slučajnih okoliščin. Prijateljstvo med takšnimi traja, dokler traja njihova vrlina; vrlina pa je nekaj trajnega. Vsak tak prijatelj je dober nasploh in dober do svojega prijatelja. Dobri ljudje so namreč dobri nasploh in koristni svojim prijateljem, in hkrati tudi prijetni – prijetni nasploh in prijetni drug drugemu. Kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna; dejanja dobrih ljudi pa so enaka ali vsaj podobna.

Takšno prijateljstvo je trajno v polnem pomenu besede. V njem je vsebovano vse, kar je potrebno pravim prijateljem. Kajti smoter vsakega prijateljstva je ali neko dobro ali neka prijetnost – in sicer ali nasploh ali pa le v odnosu do prijatelja – njegov temelj pa je neka podobnost. Pri popolnem prijateljstvu so izpolnjeni vsi ti pogoji, in sicer že v sami naravi prijateljev (takšni prijatelji so si namreč podobni itd.). In kar je dobro nasploh, je tudi prijetno nasploh: to pa je v najvišji meri vredno ljubezni. Zato lahko le med takšnimi ljudmi obstoji ljubezen in prijateljstvo v najpopolnejši in najžlahtnejši obliki (EN VIII, 3, 1156 a; slov. prev., str. 246-247). 

Ljudje, ki drug drugega cenijo, a ne živijo skupaj, so si sicer naklonjeni, vendar ne prijatelji. Kajti za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju. Koristi si želi, kdor je pač potreben pomoči; skupnega življenja pa si želi celo človek na vrhuncu svoje sreče, saj si srečnega človeka sploh ne moremo predstavljati kot samotarja. In skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo (EN VIII, 6, 1157 b; slov. prev., str. 250).

Po Aristotelu obstaja prijateljstvo tudi v družini in med sorodstvom, o čemer govori naslednji navedek:

Prijateljstvo med sorodniki se pojavlja v različnih oblikah, ki pa vse izvirajo iz očetovske ljubezni: starši ljubijo otroke kot del svojega bistva, otroci pa ljubijo starše kot izvor svojega bitja. Vendar starši bolje poznajo svoje potomstvo kot pa otroci svoje poreklo; zato je roditelj bolj navezan na rojeno, kot pa rojeno na svojega povzročitelja. Kajti to, kar izvira od nekoga, je lastnina svojega izvora (kot npr. zob ali las ali kaj drugega pripada svojemu lastniku), medtem ko v obratnem razmerju to ne velja oziroma velja le v manjši meri. Razlika je tudi v dolžini trajanja: starši ljubijo svoje otroke že od rojstva, otroci pa šele sčasoma vzljubijo starše, šele ko si pridobe razum ali zaznavanje. Na osnovi navedenega je tudi jasno, zakaj je materinska ljubezen večja.

Roditelji torej ljubijo svoje otroke kot sami sebe (zakaj to, kar izvira iz njih, je kot njihov – iz njih iztrgani – »drugi jaz«), in otroci ljubijo starše kot izvor svojega bitja. Bratje pa se ljubijo med sabo, ker izvirajo iz istega vira: kajti enako razmerje do izvora ustvarja tudi enako medsebojno razmerje. Zato se tudi govori o »skupni krvi«, »skupni korenini«, in podobno. Zato so bratje v nekem smislu isto, le da je to »isto« utelešeno v ločenih bitjih. Mnogo prispeva k njihovemu prijateljstvu tudi dejstvo, da so skupaj rasli, in pa podobnost v letih; kajti »enaka leta – enako veselje« in »skupno življenje rodi tovarišijo«. Zato je prijateljstvo med brati tako zelo podobno prijateljstvu med tovariši. (…)

Prijateljstvo otrok do staršev je, podobno kot odnos ljudi do bogov, usmerjeno k nečemu dobremu, nečemu, kar je nad nami. Starši so nam največji dobrotniki: oni so vzrok našega bitja in vzreje, in pozneje tudi vzgoje. Takšno prijateljstvo vsebuje – v primerjavi s prijateljstvom do tujcev – tudi več elementov prijetnosti in koristnosti, in sicer tem več, čim tesnejša je življenjska povezanost med otroki in starši. (…)

Prijateljska vez med možem in ženo je – po splošnem prepričanju – utemeljena že v naravi, kajti človek je že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje, celo bolj kot za življenje v državljanski skupnosti, to pa že zaradi tega, ker je družina prvotnejša in nujnejša kot država in ker je porajanje otrok nekaj, kar je skupno vsem živim bitjem. Toda medtem ko se druga živa bitja v svojem parjenju omejujejo zgolj na to, pa ljudje ne živijo v dvoje samo zato, da bi rodili otroke, ampak tudi zaradi potreb vzajemnega življenja. Tu je delitev dela izvedena že od vsega početka, tako da so ena opravila lastna možu, druga ženi. Tako drug drugega zadovoljujeta s tem, da svoje osebne lastnosti stavljata v skupno službo. Zato vsebuje njuno prijateljstvo tudi prvine koristnosti in prijetnosti, poleg tega pa lahko tudi temelji na vrlini, če je sklenjeno med dvema dobrima človekoma; kajti vsak spol ima svojo vrlino, in to je, kar drugega privlači. Otroci pa predstavljajo čvrsto vez; zato se zakoni brez otrok prej razvežejo. Otroci so namreč skupna dobrina obeh; »skupno« pa je vez prijateljstva (EN VIII, 14, 1161 b – 1162 a; slov. prev., str. 263-265).