Poziv Vladi Republike Slovenije udeležencev na konsenzus konferenci o uresničevanju Strategije varstva starejših do leta 2010.

V Sloveniji smo v začetku leta 2005 začeli pripravljati celovito strategijo varstva starejših, ki jo je jeseni 2006 sprejela Vlada RS. Strategija temelji na dokumentih, ki sta jih na tem področju sprejeli OZN in EU, predvsem na Zeleni knjigi o medgeneracijski solidarnosti. Resorji, ki so sodelovali pri pripravi strategije, so dolžni pripraviti akcijske načrte za realizacijo ciljev, sprejetih v strategiji. Vlada je za spremljanje izvajanja strategije ustanovila Svet za solidarno sožitje generacij in za kakovostno staranje prebivalstva v Sloveniji. Po dveh letih izvajanja strategije ugotavljamo, da  nekateri resorji še niso začeli izvajati ukrepov za doseganje sprejetih ciljev in da v uresničevanje strategije niso ustrezno vključene lokalne skupnosti.

Naraščajoča dolgoživost spreminja dosedanja medgeneracijska razmerja in družbene potrebe. Pri uvajanju novih rešitev je pomembno ohranjati zdravstveno in socialno varnost, s katero se v vseh družbah ukvarjajo tudi številne nevladne organizacije. Njihove aktivnosti so razpršene in slabo pregledne. Mogoče pa jih je med seboj povezati v partnerskem sodelovanju, ki lahko poteka na različne načine. Dosedanje dobre izkušnje z njimi nakazujejo potrebo po njihovi krepitvi in širjenju. S povezovanjem strokovnih in civilnih aktivnosti so partnerstva primerna oblika za uresničevanja vladnih projektov, vendar jih morajo koordinirati vladne službe. Pomembno je, da partnerstva potekajo po dogovorjenih pravilih, sicer so lahko tudi neuspešna. Posebna oblika partnerstva na najvišji stopnji je medgeneracijsko sožitje.

Staranje je proces. V tem procesu človeka obdajajo različna okolja; poleg primarnega družinskega in ožjega socialnega okolja se pojavljajo t. i. institucionalna okolja, ključna za staranje, ki ga razumemo kot proces, ki se začne z rojstvom, nadaljuje z odraslostjo, upokojevanjem in zaključuje s smrtjo. Ta okolja so okolja institucij socialnega varstva, delovnega procesa in okolja institucij zdravstvenega varstva. Menedžment lahko pomembno poseže v ta okolja in jih tudi ustrezno uravnava. Menedžment je včasih torej lahko tudi ključni dejavnik za ustrezno delovanje okolja starosti in staranja.

Staranje prebivalstva in druge današnje pereče demografske naloge zahtevajo novo solidarnost med generacijami. O neločljivi povezanosti med kakovostnim staranjem in medgeneracijsko solidarnostjo govorijo tako sodobna znanstvena spoznanja kot svetovni, evropski in slovenski politični dokumenti. Pot do krepitve medgeneracijske solidarnosti je celostna antropologija, ki upošteva vse človekove razsežnosti, potrebe in zmožnosti ter človekov razvoj skozi celoten življenjski ciklus od spočetja do smrti. Prvi korak je antropologizacija sodobnih spoznanj zdravstvene, socialne, ekonomske in drugih delnih vej gerontologije v celostno povezano vedo z izrazitim poslanstvom služenja kakovostnemu staranju posameznega človeka in sinergičnemu partnerskemu sodelovanju države, civilne družbe, družine in aktivnih posameznikov pri reševanju nalog ob staranju prebivalstva.

Ali mediji posvečajo ustrezno pozornost dogajanju v civilni družbi nasploh? In če jo, ali posvečajo ustrezno pozornost vsem njenim delom in zlasti starejšim? Starejši kot družbena skupina s svojo posebno kolektivno identiteto še vedno zaostajajo za družbenimi skupinami z daljšo tradicijo boja za svoje pravice in navzočnostjo v družbi (ženske, invalidi, istospolno usmerjeni itd.). T. i. dolgoživa družba je sorazmerno nov socialni pojav in se mora še vedno trdo bojevati za svoj prostor v medijski krajini. Ali so organizacije starejših primerno pripravljene na to, da zavzamejo svoj prostor v medijski krajini? Verjetno ne. NVO (Slovenske nevladne organizacije) se ne morejo kosati z mogočnimi aparati za stike z javnostmi, ki so na voljo politiki, industriji in drugim centrom moči. Ali t. i. geto poročanje o starejših in starajoči se družbi zadostuje za potrebe družbenega diskurza o novih demografskih razmerah? Vsekakor je dobrodošlo, toda kar pričakujemo od medijev, je prežemanje vseh delov medijskega poročanja s temami, ki se nanašajo na staranje, spreminjajočo se demografijo in na probleme starejših vključno z njihovo pravico živeti dostojno in dostojanstveno življenje. In zadnje vprašanje: ali mediji krepijo zamisel o medgeneracijski solidarnosti in soodvisnosti? Medtem ko povprečna družina še vedno močno doživlja medgeneracijsko soodvisnost, politika in mediji še vedno zvečine vztrajajo pri cepitvi družbenega telesa na velike socialne skupine. Temelj te cepitve je ponavadi položaj družbene skupine v procesu proizvodnje – in na dlani je, da starejši v takšni perspektivi ustvarjajo vtis bremena za družbo. In to je stereotip, ki se mu je najprej treba postaviti po robu.

S staranjem prebivalstva se soočajo vse evropske države in tudi Slovenija, pri čemer lahko pričakujemo, da se bo trend ob zmanjševanju rodnosti še bolj intenziviral. Poleg resne ogroženosti države blaginje se bodo podjetja srečala s pomanjkanjem kadrovskega potenciala, ki ga bodo v teh razmerah predstavljali tudi starejši zaposleni, starejšim pa grozi potencialna izključenost, kar postavlja pod vprašaj njihovo blaginjo in posledično bolj ali manj kakovostno staranje. Stopnja delovne aktivnosti starostne skupine od 55 do 64 let je bila v Sloveniji leta 2005 samo 30,7%, kar je zelo daleč od zastavljenega lizbonskega cilja (50%), katerega Slovenija do leta 2010 ne bo mogla doseči. Omenjeno dejstvo posledično pomeni za delodajalce povsem nov izziv, ki nakazuje novo paradigmo ravnanja z ljudmi pri delu in bo v splošno veljavne koncepte integrirala tudi novo vejo managementa – management starosti.

Prebivalstvo sveta, še zlasti gospodarsko razvitejših držav, se stara. Povečuje se delež populacije, starejše od 65 let, in zmanjšuje delež starih od 0 do 18 let, pri čemer se bo po napovedih strokovnjakov ta trend nadaljeval do leta 2050. Spremembe v starostni in socialno demografski strukturi so povezane tudi s spremembami v zdravstvenem stanju, povzročajo pa tudi ekonomske, socialne in razvojne posledice za celotno družbo. Neugodno se spreminja odnos aktivne in vzdrževane populacije, povečujejo se zdravstvene potrebe, potrebe po dolgotrajni oskrbi in drugih socialnih transferih. Na področju zdravstvenega varstva so predvsem v porastu kronične bolezni, ki zahtevajo dolgotrajno zdravljenje in vse večja vlaganja v področje. Na te izzive se je odzval Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije s pripravo Strateškega razvojnega programa za obdobje 2008–2013. V njem si zastavlja cilje in strategijo večje usmeritve od bolezni k preventivi in krepitev zdravja ter boljšega obvladovanja kroničnih degenerativnih bolezni. S temi ukrepi in ukrepi racionalizacije poslovanja zdravstvene službe si zastavlja cilj ohranitve solidarnosti v obveznem zdravstvenem zavarovanju in njegovo finančno vzdržnost tudi v prihodnje oziroma tudi v pogojih spremenjenih demografskih in zdravstvenih razmer, pogojenih s staranjem prebivalstva. Prav posebej poudarja potrebo po uvedbi posebne dejavnosti in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.

V dolgoročni časovni perspektivi se obseg dejavnosti, ki nudijo storitve vsem prebivalcem, spreminja skladno z gibanjem prebivalstva. Vse prebivalstvene projekcije kažejo na vedno višjo pričakovano življenjsko dobo, kar skupaj z zmanjšanjem rodnosti prispeva k temu, da se prebivalstvo stara. Delež starejših od 80 let se bo po projekcijah do leta 2060 potrojil, še višje starostne skupine pa bodo še bolj povečale svoj delež. Incidenca potreb po zdravstveni ali socialni pomoči pri opravljanju življenjskih aktivnosti se spreminja, vendar je še vedno visoka in določa obseg potrebnega dela in sredstev. Ker mora država voditi zdravo javnofinančno in primerno razvojno politiko, mora vsaj v grobem poznati tudi prihodnje izdatke. Temu so namenjene ocene izdatkov, ki so povezani s staranjem prebivalstva. In med te štejemo tudi izdatke za dolgotrajno oskrbo. V članku so prikazane vsebinske, podatkovne in metodološke podlage, ki jih ob projekcijah izdatkov, povezanih s staranjem, uporablja Delovna skupina za staranje v okviru ekonomsko-finančnega odbora Evropske komisije. Predstavljeni so tudi rezultati projekcij iz leta 2005 za Slovenijo.

Članek obvešča o dejavnosti Gerontološkega društva Slovenije v času njegovega skoraj 40-letnega obstoja. V prvih desetletjih je bila to predvsem prostovoljna strokovna organizacija ljudi različnih strok in poklicev, ki se ukvarjajo s starostjo, staranjem in starostnim varstvom. Društvo je s svojimi strokovnimi programi zapolnjevalo vrzel v medpodročnem gerontološkem izobraževanju in izdajateljski dejavnosti, s čimer nadaljuje tudi v sedanjem času. V zadnjih dveh desetletjih je društvo preraslo v splošno humanitarno organizacijo. Ta poleg strokovnjakov združuje tudi starejše ljudi same in zanje pripravlja posebne programe, katerih cilj je kakovostnejši in bolj zdrav način življenja, urejanje in uresničevanje pravic starejših ljudi, reševanje osebnih stisk in osveščanju javnosti o potrebah starejših ljudi ter o starosti kot pomembnem življenjskem obdobju. Društvo se ves čas zavzema tudi za ponovno vzpostavitev celovitega gerontološkega in geriatričnega programa na nacionalni ravni in za njegovo ustrezno mesto v splošnih in posebnih izobraževalnih, študijskih in raziskovalnih programih. Na koncu avtorica opozarja tudi na neustrezne materialne razmere, v katerih društvo deluje.

Zgodovina starostnega varstva v Sloveniji sega daleč nazaj. Njegov začetek lahko označimo z letnico 1041, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo sirotišče. Na institucionalni ravni smo se z gerontologijo v Sloveniji začeli strokovno ukvarjati po II. svetovni vojni, ko je bil leta 1966 ustanovljen Inštitut za gerontologijo in geriatrijo pod vodstvom prof. dr. Bojana Accetta. Inštitut je deloval kot pedagoško-izobraževalna ustanova, kot znanstveno raziskovalna ustanova, njegova tretja dejavnost pa je bila hospitalna funkcija. Leta 1989 se je Inštitut preimenoval v Kliniko za žilne bolezni, s čimer je njegova interdisciplinarna izobraževalna in raziskovalna dejavnost zamrla. Leta 1992 je bil ustanovljen Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, ki že od začetka večino svojih raziskovalnih, pedagoških in projektno-organizacijskih sil posveča kakovostnemu staranju in medgeneracijskemu sožitju. Od leta 1998 izdaja edino slovensko znanstveno in strokovno revijo za področje gerontologije in medgeneracijskega sožitja - Kakovostna starost. Značilna gerontološko medgeneracijska usmerjenost Inštituta je celostna gerontologija. 

Starogrški filozof Aristotel jev svoji Nikomahovi etiki VIII. in IX. knjigo v celoti posvetil prijateljstvu. Ni naključje, da ga je obravnaval v svojih etičnih spisih, saj je po njegovem povezano z vrlino. Izbrali smo nekaj njegovih misli, saj je prijateljstvo pomembno tako za kakovostno staranje kot tudi za medgeneracijsko sožitje.