Avtor: Barbara Oražem Grm, datum: 9.2.2010

Kanadska raziskovalca s fakultete za šport v Torontu, Flora K. Parminder in Guy E. J. Faulkner, sta avtorja članka o pomenu fizične aktivnosti pri sestavljanju medgeneracijskih programov. Prispevek, objavljen v zadnji številki lanskoletne Revije za medgeneracijske odnose ('Journal of Intergenerational Relationships') temelji na sistematičnem pregledu obstoječe literature, kjer je govora o prednostih, ki jih prinaša medgeneracijsko druženje ob določeni telesni aktivnosti. Bralec izve že iz povzetka, da je primerna telesna aktivnost (sprva se omenja skupna hoja) kot povezovalni element druženja dobra tako za stare kot za mlade. Pri prvih pomaga zlasti pri vzpostavljanju, povečevanju ali vzdrževanju telesnih zmogljivosti, mladim pa nudi nadvse potrebne informacije o tem, kaj pomeni proces staranja, pomaga zavračati ustaljene stereotipe glede starajočega se telesa ipd. Zaradi teh in še mnogih drugih razlogov, o katerih preberemo kasneje, sta avtorja prepričana, da si telesna aktivnost zasluži več pozornosti znotraj medgeneracijskih programov, kot jo je deležna sedaj. Zakaj naj bi bila redna telesna dejavnost tako pomembna? Predvsem zaradi doprinosa k zdravju, menita Flora Parminder in Guy Faulkner. Telesna neaktivnost je v raziskavah prepoznana kot eden glavnih rizičnih dejavnikov za številne bolezni in prezgodnjo umrljivost. Vpliv telesne aktivnosti v pozni odraslosti se odraža zlasti s pozitivnimi učinki na kardiovaskularni in mišičnoskeletni sistem, pa tudi na psihosocialne komponente zdravja. Raziskave iz leta 2005 (Laurin, Verreault in Lindsay) nakazujejo, da naj bi bila telesna aktivnost povezana celo s preprečevanjem razvoja demence oziroma najmanj z njenim odlogom in napredovanjem. Za mlade, kot menita avtorja prispevka, je ključnega pomena pristna, neizkrivljena izkušnja, kaj staranje pomeni, in prav to nudi interakcija s starejšim človekom. Staranje vsekakor spreminja telesno podobo in telesne zmogljivosti; pride do izgube telesne moči, mišične in kostne mase, stabilnosti v drži idr. Medgeneracijsko druženje ob določeni gibalni aktivnosti poda mlademu človeku stvaren vpogled v tretje življenjsko obdobje s te plati. Dobi možnost, da potrdi ali ovrže obstoječe družbene stereotipe o staranju in fizičnih aktivnostih v starosti, s čimer lahko raven mladostnikove tesnobe (vezane na misli o lastnem staranju), kot ugotavljajo nekateri raziskovalci (Pollner in Stein, 1996), naraste ali upade. Parminder in Faulkner, pisca prispevka, poudarjata nujno potrebo po novih empiričnih raziskavah s tega področja. Menita namreč, da so izkušnje medgeneracijskih parov ali skupin ob ustrezno vodenih telesnih aktivnostih dobre. Izpostavljata dejstvo, da tako druženje ni samo na telesni ravni, ampak tudi na socialni. Komunikacija, ki se vzpostavi med ljudmi različnih starosti, pripomore k temu, da si eni in drugi oblikujejo nova stališča – o sebi in o mlajšem oziroma starejšem sočloveku. Mladi naj bi po njunem prepričanju pridobili bolj pozitivne miselne sheme o staranju (tudi lastnem) in pomenu vzdrževanja telesne aktivnosti tekom celotnega življenja. Kaj vse od druženja pridobijo starejši, zgovorno prikažejo primeri praks, kjer so tovrstne programe že preizkusili.

Romack (2004), avtor projekta, ki so ga poimenovali 'Prosti vozičkarji', je več študentov za osem tednov angažiral tako, da so trikrat tedensko rekreirali starejše osebe na invalidskih vozičkih. Enajst stanovalcev doma se je vključilo v projekt in deset od njih je pokazalo bistveno izboljšanje v strokovno merjenih telesnih zmogljivostih. Poleg tega je osem oseb izmed enajstih na Beckovi skali občutkov nemoči doseglo pomembno boljše vrednosti; končne meritve v izraženosti občutkov lastne nemoči so bile v primerjavi z začetnimi – pred programom – nižje. Eden od študentov je povedal: »Ko človek pomisli na ustanove, kot so domovi za stare, se vsili negativna podoba. Včasih sem na domove in njihove stanovalce gledal drugače. Pri našem programu sem spoznal, da so starejši, ko se vključijo v dobro zastavljene aktivnosti, skupina ljudi, ki uživa, se smeji, šali ipd. Veliko negativnih prepričanj o starosti sem bil primoran spremeniti.« Neki drugi študent je zapisal: »Delo v domu se me je resnično dotaknilo. Spoznal sem, da starejši niso le neki godrnjavi ljudje, ki čakajo na smrt.«             Zanimivo je tudi nekoliko starejše poročilo (Sherman, 1997) o vplivu kreativnih plesnih delavnic, v katere so bili deset tednov vključeni starejši ljudje in gluhi otroci. Na podlagi opazovanja in intervjujev je avtor ugotovil, da je bil medgeneracijski plesni program za obe skupini pozitivna in bogata izkušnja. Pri otrocih je opazil topel in sprejemajoč odnos do svojih starejših prijateljev, pri slednjih pa pravcato regeneracijo v moči, svežini, motivaciji, izraznosti in skrbi za otroke.

V diskusiji članka avtorja soglašata, da ima medgeneracijska telesno-gibalna dejavnost vzpodbuden vpliv na telesno in duševno blagostanje starejših, prav tako pa dobro vpliva tudi na mlajše. Poudarita pa še enkrat, da trdni znanstveni zaključki na podlagi obstoječih raziskav in literature niso mogoči. Večina študij, na katere sta pri pregledu literature naletela, je bila osredotočena na dobljene izkušnje mlajše populacije, kar sta označila kot pomankljivost. Če hočemo govoriti o prednostih medgeneracijskega gibalnega udejstvovanja, poudarjata, je nujno enakovredno spremljati obe generaciji. Kot slabost raziskav označita tudi to, da se potencialni vpliv druženja spremlja krajši čas (nekaj tednov), kaj pa se z učinki dogaja kasneje (ali so trajni), ne zvemo. In tretje, česar se v zaključkih dotakneta, je to, da je potrebno izdelati teoretično ozadje, ki bi pojasnjevalo mehanizem, skozi katerega prihaja do pozitivnega součinkovanja med generacijama, vključenima v telesno dejavnost (npr. hojo, plavanje, vadbo joge, ples ...). Avtorja skleneta, da je praktike in raziskovalce telesne dejavnosti potrebno opozarjati na pomen razvijanja novih medgeneracijskih programov, zasnovanih na telesni stimulaciji članov, kajti tudi izboljšana medgeneracijska komunikacija kot pomemben element tovrstnih dejavnosti pomembno pripomore k zdravju.