Avtor: Jože Ramovš, datum: 9.2.2010

Med stotinami medgeneracijskih skupin, ki se tedensko srečujejo po vsej Sloveniji, je tudi skupina Mlinček iz Mlinš pri Zagorju. Voditeljica Mojca Grden je z drugimi desetimi člani zbirala zgodbe starih ljudi iz te lepe vasi v notranjosti zasavskega hribovja. O tem pravi:

»Vse napisane zgodbe imajo resnično ozadje. Ob srečevanjih s starejšimi krajani smo jih odkrivali in zapisovali. Izpričane besede so nam vlile pogum za izdajo knjige.

Star človek je prava zakladnica življenjskih modrosti in vzor za pot, ki je pred nami. Vse,kar je naše starejše prijatelje skozi življenje spremljalo, jih pestilo, razveseljevalo, polnilo in z udarci usode utrjevalo, je živ dokaz, da so zmogli biti kljub svoji preprostosti tolažnik sami sebi z dobroto srca in potrpljenjem. In ob druženju z njimi smo se razdajali drug drugemu kot človek človeku v DAR« (str. 112–113).

Kar nekaj medgeneracijkih in prostovoljskih skupin po raznih krajih Slovenije je že pripravilo in izdalo svojo knjigo; v letu 2007 vem za kar dve: poleg te iz Mlinš so izdali lepo knjigo »Od pomladi do jeseni« medgeneracijski prostovoljci iz Dola in Dolskega pri Ljubljani (predstavljena je bila v zadnji lanski številke naše revije). Tak podvig je nekaj izjemnega. Vsaka medgeneracijska skupina in krajevna skupina prostovoljcev spravi pri svojih rednih srečanjih na dan toliko dragocenih življenjskih izkušenj in spoznanj, da bi jih bilo za več knjig. V vsaki stoti pa se najde zavzeta in nadarjena prostovoljka, ki spočne in rodi vizijo, da bi te izkušnje in življenjska spoznanja zapisovali in izdali v knjigi, ter izpelje številna dejanja, da se to uresniči. Prva je pred leti (1998) to naredila voditeljica Irena Pražnikar s svojo skupino Spominčice iz Griž pri Žalcu; njihova knjiga Spominčice je takoj pošla in naslednje leto je ob ponatisu etnolog Milan Natek navdušeno dejal, da bi Slovenci dobili najbolj dragoceno socialno etnografijo o tem, kako so doživljali in kako so naši starši in stari starši živeli svoje vsakdanje življenje v prvi polovici dvajsetega stoletja, če bi vsaj sto medgeneracijskih skupin po različnih krajih celotne Slovenije napisalo takšne knjige. Najnovejša, Iz doline mlinov, je spet en korak proti temu cilju; do deset knjig kaže, da bomo prišli kar kmalu.

Zgodbe iz doline mlinov so pestre po vsebini in obliki. Vsak bralec bo našel tako, ki mu bo posebno segla do srca: enemu živo opisovanje kmečkega dela pred nastopom industrijskega kmetovanja, drugemu vesele zgodbe o praznovanjih, uspehih in sreči ljudi ali pretresljive zgodbe o težavah vojnega časa, slabih letinah, pijančevanju in drugih socialnih boleznih ter smrtih v družinah, tretjemu opisi starih kmečkih poslopij, stanovanj, orodja, zlasti pa življenja otrok ter ljubezni in iznajdljivosti njihovih skrbnih mater, četrtemu lepe izkušnje prostovoljcev pri obiskovanju starih ljudi. Meni je globoko k srcu segla zgodba Moj obisk in njegovo slovo (Zgodbe iz doline mlinov, str. 70–71), ki opisuje družabniški obisk prostovoljke pri sosedi Hildi v domu za stare ljudi. Hilda je očitno preživljala zadnje ure svoje poslavljanja od sveta, ko se besede upočasnijo in utihnejo, moč pa dobi roka v roki in nemi stik iz oči v oči skozi okna človeških duš. Drugo polovico zgodbe navajam 'za pokušino' knjige:

»Na drugi strani postelje je sedel njen Franci. Njen mož. Že dlje časa je bil pri njej. Malo pred mojim prihodom jo je nahranil. Pomagal mi je, da bi se njegova Hilda odzvala na moje ogovarjanje. Ni uspel.

Začel se je pripravljati, da bo odšel domov, zato je Hildo poskusil nežno nameščati v tak položaj, v napol ležeče sedenje, da bi lahko po njegovem odhodu spremljala dogajanje na TV ekranu. Premikajoče slike so pritegnile njeno pozornost in zaradi tega je bila pred njeno posteljo nameščen televizijski sprejemnik.

Vsi njegovi dotiki in ravnanja so izžarevali posebno topel odnos in naklonjenost. In velike skrbi. Predvsem pa ljubezen.

Sledilo je slovo. Od njegove Hilde, žene, prijateljice, ljubljenega bitja, s katerim sta si toliko let delila in ljubila isti dom, sobo, posteljo, vzgajala skupaj tri hčere, se pehala za istimi cilji, se v dvoje veselila življenja in v obupu ter žalosti imela drug drugega v oporo. Zdaj pa je ta njegova Hilda le še nemočno dete v ženski obliki.

Slovo je bilo hitro, neskončno toplo in zelo osebno. Sklonil se je k njenemu upadlemu obrazu in jo poljubil na ustnice.

'Adijo, mama!' je še utegnil reči.

Njegov pogled pa je molče govoril: Še pridem, Hilda! Vedno znova bom ob tebi. Ne boj se!

Nežno jo je pobožal po glavi in odšel.

Z veliko bolečino, ki jo je bilo čutiti v Francijevih kretnjah ob slovesu in se je zarisala čez njegov obraz, je zapustil sobo. Rahlo je zaprl vrata, da ne bi zmotil tišine, ki se je tiste trenutke podvojila.

Prizor ob njegovem slovesu me je globoko ganil in se mi vtisnil v srce. Bila sem priča posebni ljubezni in hkrati usmiljenju.«

Dodajmo še en drobec. Ta živo opisuje korenine žive medgeneracijske povezanosti od otroštva do starosti. Tisoči medgeneracijskih prostovoljskih voditeljev skupin in družabnikov imajo te zdrave korenine v sebi, temeljito prostovoljsko usposabljanje in njihovo mesečno druženje za izmenjavo izkušenj omogoči, da iz korenin požene čudovita mladika medgeneracijskega prostovoljstva. V zgodbi Čas mineva, spomini na srečanja ostajajo beremo (str. 83):

»Tudi tete Pepe ne morem pozabiti. Bila je prijazna in dobrih rok. V sobici je imela šivalni stroj, s katerim je naredila kako novo oblačilo ali zakrpala luknje na starih hlačah.

Nekega dne mi je šivala nove hlače.

'Ne gre in ne gre,' se je jezila, ko nikakor ni mogla vdeti sukanca v šivanko. Poskusila sem jaz in takoj uspela.

'Si malce nerodna, a?' sem ji v smehu dejala, saj nisem razumela, da tega ne zmore zaradi slabega vida. Pa je tiho pripomnila:

'Ko boš v mojih letih, me boš razumela. Spoznala boš, kako je hudo, če se ti pogled zamegli.'

Ostajam s svojimi spomini. Od nekdaj mi je bilo druženje s starejšimi nekaj lepega, njihove življenjske zgodbe in izkušnje so me polnile. Kot bi me pripravljale na leta, ko človek potuje skozi svoje življenje v dobrem in slabem. Lepo mi je, da so znali v starih časih živeti bolj povezano z družinskimi člani, da so namenili veliko časa pogovorom za skupno mizo in se vedno skupaj dogovarjali o delu za prihodnji dan.

Zaradi vsega tega so vredni spoštovanja.

'Bom tudi jaz nekoč deležna takšnega spoštovanja?' se vprašujem.

Dež je ponehal. Iz premišljevanja me predrami smeh sosedovega otroka. Tako ljudje v naši dolini odhajajo, prihajajo novi, se rojevajo … Tudi umirajo … Tako življenje teče v urah, dnevih, tednih, mesecih in … letih.«

V knjigi je še vrsta zgodb, ki bi jih z veseljem navedel. Zelo prisrčna je tista o nežno lepih spominih na pokojno taščo in tasta – nikoli jih ni mogla klicati s tem dvomljivim nazivom – Lepo je bilo z njima (str. 17–18). Če vas mika branje, posezite po knjigi; pri urednici Mojci Grden iz Mlinš pri Zagorju jo verjetno lahko še nabavite. To in druge knjige, ki so jih izdale medgeneracijske skupine in skupine prostovoljcev, priporočam zlasti voditeljem skupin in družabnikom: lahko vam dodajo potrebno mero volje in moči, da boste sami pripravili svojo knjigo zgodb starih ljudi in medgeneracijskega sožitja iz vašega kraja, vsaka od teh knjig pa vam bo pokazala tudi drugačen način, kako to uresničiti.