Avtor: Jože Ramovš, datum: 9.2.2010

Od 6. do 8. novembra 2007 je bila v Leónu v Španiji ministrska konferenca UNECE (Ekonomski in socialni svet Združenih narodov, Ekonomska komisija za Evropo). Na njej je bilo 25 ministrov in okrog 300 delegatov iz celotne regije. Tako v pripravi kakor pri poteku konference so sodelovale tudi nevladne organizacije tretjega sektorja. Konferenca se je odvijala z namenom, da pregleda stanje prilagajanja evropskih vlad na demografske spremembe prebivalstva. Staranje prebivalstva je leta 2002 postavila v ospredje svetovne politike 2. svetovna skupščina OZN o staranju v Madridu z znanima dokumentoma: Mednarodnim načrtom ukrepov v zvezi s staranjem in Politično deklaracijo. Poleti istega leta je ministrska konferenca držav UNECE v Berlinu prilagodila dokument OZN za evropske razmere in sprejela Regionalno strategijo za uresničevanje madridskih dokumentov z načrti akcij glede staranja z desetimi obveznimi usmeritvami. Nedavna ministrska konferenca UNECE v Leónu v Španiji se je torej odvijala ob peti obletnici sprejema teh prelomnih političnih dokumentov in je imela namen pregledati stanje njihovega uresničevanja ter začrtati politične smernice za naprej. To je bila tudi 25. obletnica prve svetovne skupščine o staranju leta 1982 na Dunaju.

V primerjavi z dokumenti izpred petih let je leónska deklaracija kratka. Obsega 24 členov, ki jih iz domače strani UNECE-ja natisnemo na štiri strani. Njen poudarek je medgeneracijsko sožijte; to izraža že naslov: DRUŽBA ZA VSE GENERACIJE. Sledi torej zeleni knjigi EU o odzivu na demografske spremembe (2005), ki je prav v naslovu izrekla dejstvo, da je rešitev sedanjih demografskih problemov v Evropi možna le kot NOVA SOLIDARNOST MED GENERACIJAMI. Leónska deklaracija UNECE tudi s podnaslovom sledi resnemu tonu omenjenega dokumenta Sveta EU, katerega besedilo se začenja s stavkom: »Evropa se danes sooča z demografskimi spremembami, ki so po svojem obsegu in teži brez primere.« Zgovoren je tudi podnaslov nove leónske deklaracije: IZZIVI IN PRILOŽNOSTI, ki je v duhu ekonomije, saj jo je izdala ekonomska komisija. Če jemlje socialno problematiko medčloveškega in medgeneracijskega sožitja v okvirih današnje demografske krize in staranja prebivalstva v Evropi resno celo ekonomski svet, ki se običajno omejuje na dobiček, preživetje in razvoj, je to za zdravstvo, socialo in antropološke vede resen opomin, da se iz parcialnih teorij in analiz obrnejo v iskanje novih preživetvenih sintez naše kulture. Podnaslov leónske deklaracije izraža antropološko dejstvo, da je osebna in družbena kriza križišče, iz katerega pelje ena pot v nazadovanje, druga pa v novo kakovost življenja in sožitja, kajti kriza je obrambno opozorilo, da sta človek ali družba šla na pot, ki ni v skladu z zakonitostmi človeka. Krhanje komplementarne povezanosti med starejšimi in mlajšimi z izolacijo srednje generacije v mrzlično deloholijo pehanja za napredkom in materialnim udobjem se je pokazalo za zablodo, pri kateri odpovedujejo osnovni biološki preživetveni mehanizmi enostavne reprodukcije in socialni mehanizmi solidarnega sožitja na mikro in makro socialni ravni.

Preglejmo sedaj vsebino deklaracije leónske ministrske konference UNECE.

Predstavniki Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo pozdravljajo dviganje pričakovanega trajanja življenja kot pomemben dosežek evropskih družb. Potrjujejo zaveze, ki so jih sprejeli v Berlinski deklaraciji leta 2002, in pozdravljajo dosežena prilagajanja na staranje prebivalstva. Zavedajo se, da se v večini evropskih držav izteka 'demografski bonus' velike srednje generacije, ki je bila rojena v povojnih desetletjih. Pri tem so med evropskimi državami precejšnje razlike: nekatere bodo relativno ugodno strukturo prebivalstva imele še nekaj let, kar pomeni tudi ugodnejše pogoje za prilagoditev na višek staranja družbe (čl. 1-3).

Pri pregledu uresničevanja desetih obvez berlinske izvedbene strategije ugotavljajo, da je treba še veliko postoriti, vendar pa je v mnogih evropskih državah mogoče opaziti izboljšano oskrbo starejših v ustanovah in doma, večjo izbiro programov, povišanje starosti upokojevanja in zmanjševanje bremena revščine v starosti, boljšo nacionalno in regionalno koordinacijo, večje vključevanje državljanov v izdelavo politik glede staranja ter večje vključevanje organizirane civilne družbe in znanosti (čl. 4-5).

Deklaracija poudarja brezpogojno zavezanost cilju družbe za vse generacije, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, na zaščiti pred starostno diskriminacijo, socialnem sožitju in enakih možnostih za oba spola v vseh starostnih obdobjih. Vprašanja o staranju postavlja v ospredje pozornosti na krajevni, nacionalni in mednarodni ravni. Politike bodo temeljile na medsebojni odvisnosti generacij. Po strukturi morajo biti celostne, pravilno povezane, ščititi morajo pravice oseb vseh starosti (čl 6).

Deklaracija omenja vzpodbujanje pozitivne podobe staranja v izobraževalnem sistemu in družbenih občilih in spodbuja ozaveščenost o prispevku starejših v družinah in družbi. Kot pomembno pot do družbe vseh starosti poudarja aktivno državljanstvo z dinamično civilno družbo, kjer mladi in stari sami ukrepajo in sodelujejo pri reševanju nalog. Prijazno okolje za staranje, vseživljenjsko učenje, vključevanje v informacijsko-komunikacijske tehnologije, prostovoljstvo in vključevanje civilne družbe našteva kot odločilne dejavnike te usmeritve (čl. 7-8).

Glede sistemov socialnega varstva se deklaracija zavezuje k prizadevanju, da jih bodo razvijali v smeri zmanjševanja revščine in socialne izključenosti ter v izboljšanje kakovosti življenja v vseh starostih, predvideva pa tudi postopne reforme, da bodo sistemi zdržali v prihajajočih letih demografskega neravnotežja. Spodbuja ukrepe, ki bodo omogočili usklajenost ekonomske učinkovitosti in socialne varnosti, pri tem nalaga vsaki državi iskanje lastne učinkovite izvedbe (čl. 9).

Deseti člen je posvečen zdravemu staranju, naslednji pa negi onemoglih, pri čemer vidi uspešno strategijo le v ravnotežju in koordinaciji med javnim in privatnim sektorjem, družino in civilno družbo. Strategija je pozorna na naglo večanje nalog na področju oskrbe bolnih in onemoglih. Poudarja razvoj sistemov za dolgotrajno oskrbo, posebno za tiste, ki se odločajo ostati doma.

Epohalne novosti v primerjavi z moderno industrijsko družbo napovedujeta 13. in 14. člen. V tem sledita omenjenim dokumentom zadnjih let. Potek življenja med izobraževanjem, delom in upokojitvijo mora postati fleksibilen, medtem ko smo bili in smo v veliki meri še vedno navajeni, da izobraževanje sodi v mlada leta, delo v srednja, nato pa sledi upokojitev. Zgodovina človeštva potrjuje novo pravilo, ki gre vštric z bolonjsko spremembo študija, podaljševanjem gibljivega upokojevanja, vseživljenjskim učenjem in podobnimi usmeritvami, da so namreč učenje, delo in socialna varnost smiselno razporejene značilnosti vseh treh življenjskih obdobij. Dokument, ki upravičeno vidi v ekonomski rasti pomemben dejavnik pri doseganju družbe vseh starosti, poudarja, da bo nujno v starajoči se družbi v celoti izrabiti vse življenjske izkušnje in vse zmožnosti starejših ljudi, zato je nemudoma treba odstraniti omejitve in zavore glede podaljšanja delovne dobe in upokojitvene fleksibilnosti. Naslednja dva člena kažeta nekatere bistvene pogoje za to: izdelke in storitve prilagoditi starejšim ljudem, zlasti sodobno tehnologijo (čl. 15), vseživljenjsko učenje in vseživljenjska možnost zaposlitve (čl. 16).

V 17. členu je jedrnata zaveza ekonomske Evrope k ustvarjanju nove solidarnosti med generacijami kot nosilnega stebra družbe; k temu sodijo aktivnosti, ki ozaveščajo javnost o potencialih mladih in starejših, o razumevanju staranja in medgeneracijske solidarnosti. Naslednji člen govori o tem, da se UNECE zaveda usodnih posledic nizke rodnosti, če ta traja dlje časa. Politika se zavezuje k oblikovanju družini prijaznih strategij, ki bodo namenjene ponovnemu vzpodbujanju družinskega življenja. V njem je tudi obveza, da morajo družinski oskrbovalci – v večini so danes to ženske – dobiti pri tem javno pomoč in zaščito pred marginalizacijo v svojih profesionalnih aktivnostih in v sistemih socialne varnosti, dobiti morajo tudi informacije, usposabljanje in možnost oddiha.

V zadnjih petih členih deklaracija poziva k večanju mednarodnega sodelovanja pri izvedbi te in vseh sprejetih deklaracij, poudarja, da je raziskovanje ključno za razvoj učinkovitih strategij in programov, prepoznava pomembno vlogo nevladnih organizacij in sodelovanja z njimi, vzpodbuja prostovoljne prispevke in mednarodne donacije članic UNECE in drugih, priznava vlogo UNECE pri pomoči državam članicam pri uresničevanju tega in prejšnjih tovrstnih dokumentov ter se zahvaljuje gostiteljici konference.

Zadnji dan ministrske konference v Leónu, 8. novembra, so nevladne organizacije tretjega sektorja, ki so sodelovale na leónski konferenci, sprejele svojo deklaracijo, v kateri predstavljajo svoja stališča glede nadzora nad izvajanjem sprejetih strategij, glede revščine, staranja v revnejših deželah, zdravja, kakovosti življenja in preživetja, sodelovanja med nevladnimi organizacijami ter o potrebnosti pristopa od spodaj navzgor.

Upamo, da bo v naši javnosti kmalu na voljo uradni vladni prevod tega kratkega mednarodnega dokumenta, ki je strokovno prodoren in izjemno pomemben za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij v prihodnjih letih.