S podaljšanjem življenja in uspešnim nadziranjem nalezljivih bolezni so največji zdravstveni problem sedanjosti postale kronične nenalezljive bolezni. Prizadevajo vse telesne sisteme in povzročajo že 60% vseh smrti po svetu. Njihov nastanek in razvoj podpirajo dejavniki tveganja, ki se medsebojno prepletajo v škodljivih učinkih. S primernim načinom življenja in ravnanja pa se jim je mogoče izogniti. Kronične nenalezljive bolezni so pogostejše med revnimi posamezniki in v revnih državah. Bolniki, ki jih imajo, so največji porabniki zdravstvenih storitev, zdravstvo se ukvarja predvsem z njihovim zdravljenjem, premalo pa se stori za preventivo, ki je lahko zelo učinkovita, kot kažejo izkušnje v razvitih okoljih. Svetovna zdravstvena organizacija je pripravila Strategijo za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni, ki povzema vse dosedanje javno-zdravstvene pozitivne izkušnje in lahko vsem državam služi za osnovo pri pripravi njihovih strategij.

Pričujoči prispevek nudi pregled literature o zdravstvenih neenakostih med starimi ljudmi. V prvem poglavju avtor obravnava, kateri kazalci neenakosti so ustrezni za starejše prebivalstvo in kako se družbena neenakost spreminja s starostjo. Kratek opis zdravstvene neenakosti in možne razlage zanjo so podani v drugem poglavju. V zadnjem poglavju pa so prikazani izbrani rezultati mednarodnih raziskav o zdravstveni neenakosti med starimi ljudmi. Avtor na kratko razpravlja tudi o možnih razlagah za družbeno in zdravstveno neenakost med starimi ljudmi.

Krajevno medgeneracijsko središče je izvirni model za sinergično povezavo vseh političnih, civilnih in drugih programov, služb, organizacij in drugih subjektov, ki so v krajevni skupnosti pomembni za kakovostno staranje in solidarno sožitje med mlado, srednjo in tretjo generacijo. Poslanstvo medgeneracijskega središča je uvajanje novih potrebnih programov za ti dve področji družbenega sožitja, ki postaja zaradi staranja prebivalstva prednostnega pomena. Medgeneracijsko središče vodi strokovna služba, ki informira, izobražuje in ozavešča posameznike, družine, organizacije in celotno skupnost o potrebah in možnostih na področju staranja in medgeneracijske solidarnosti, povezuje javno politiko in vse potrebne programe na tem področju ter ustanavlja in vodi nove. Nepogrešljivi elementi medgeneracijskega središča so programi za pomoč družinam pri oskrbi starega človeka, programi za čim daljše samostojno življenje starih ljudi v svojem okolju ter vzdrževanje razvejane mreže medgeneracijskega prostovoljstva v kraju. Osnova modela krajevnega medgeneracijskega središča je celostna antropologija: holistično gledanje na človeka v njegovi telesni, duševni, socialni, duhovni, eksistencialni in razvojni razsežnosti, neločljivo dopolnjevanje telesnega, duševnega in socialnega zdravja, komplementarna povezanost vseh treh generacij ter življenjsko ravnotežje med posameznikom in skupnostjo, pri čemer se posveča zlasti veznim členom med obojim, to je družini in drugim skupinam, zlasti tistim, ki jih ljudje oblikujejo po lastni izbiri na principu samopomoči in solidarnosti. Zamisel medgeneracijskih središč je začel razvijati avtor tega članka na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje leta 2002. Osnova za to so bila raziskovalna spoznanja in praktične izkušnje pri razvijanju in uvajanju socialne mreže več kot dvajsetih programov za kakovostno staranje in solidarno sožitje med generacijami. Članek prikazuje antropološka izhodišča krajevnega medgeneracijskega središča, socialne potrebe, evropske in slovenske politične dokumente, na katere ta model odgovarja, opiše koncept in sestavine, metodiko in menedžment pri njegovem uvajanju v skupnosti ter konkretne izkušnje pri uvajanju medgeneracijskih središč leta 2007 v treh različnih krajih po Sloveniji.

Povzemamo priročnik, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija izdala z namenom, da mestom, ki to želijo, posreduje navodila, kako naj ravnajo in kaj naj storijo, da bi bili njihove ulice, uradi, dejavnosti, storitve, prireditve in bivališča starim ljudem bolj prijazni. Oobjavljamo seznam vseh 83 navodil, kar tudi v Sloveniji omogoča vsem mestom, ki želijo postati starosti prijazna, da primerjajo svoje ureditve in se odločijo, kaj bodo izboljšala.

Povzemamo vsebino deklaracije leónske ministrske konference UNECE. Namen konference je bil pregledati stanje prilagajanja evropskih vlad na demografske spremembe prebivalstva.

Povzemamo knjigo Lillian Rubin o staranju v Ameriki. Knjiga ima dvanajst poglavij. V njih obravnava naslednje teme: pogled na svet skozi očala; kako ostati mlad v starosti, da se lahko normalno postaraš; ven iz zaprtosti; koliko je vredna starost, kako se vrednoti in ali sivi lasje še štejejo; kako se poročiti s seboj in s celotno družbo (po smrti življenjskega sopotnika); zlata leta; vedno bolj trepetajoče medsebojne vezi; kako skrbeti za mamo in očeta.

Evropska komisija je sprejela celovito strategijo na področju zdravja. V beli knjigi Skupaj za zdravje: strateški pristop za EU v obdobju 2008–2013 predlaga smernice in ukrepe za reševanje zdravstvenih vprašanj v Evropski uniji. Opredeli temeljna štiri načela za ukrepanje Evropske skupnosti na zdravstvenem področju.

Povzemamo glavna spoznanja študije o trendih in hudi onemoglosti starih ljudi v dvanajstih državah OECD.  Avtorji poudarjajo nujnost razvoja in širitve dolgotrajne oskrbe.

Ameriško avtomobilsko združenje je izvedlo študijo, v kateri so ocenjevali, ali lahko krajše usposabljanje starejših voznikov izboljša njihove vozniške sposobnosti. Pokazalo se je, da lahko s pomočjo dodatnega usposabljanja starejši vozniki dlje časa varno vozijo in ohranijo mobilnost tudi zunaj lastnega doma.

Brošura povzema izsledke projekta ProNetz (dobesedno 'ZaMrežo'), ki ga je med leti 2000 in 2002 vodila skupina sodelavcev pod pokroviteljstvom univerzitetne klinike v Eppenheimu blizu Hamburga. Ta projekt je bil eden prvih mrežnih projektov, katerega osnovni namen je bil povezati raziskovalno delo na specifičnem področju, da se naloge in cilji ne bi podvajali, obenem pa tudi razviti digitalizacijo informacij in spoznanj različnih projektov do te stopnje, da bi uporabniku omogočala enostaven dostop do izsledkov različnih projektov.

Prof. dr. Bojan Accetto je starosta slovenske gerontologije. Povzemamo nekaj njegovih misli in mnenj o starosti in dostojanstvenem staranju, ki so bile objavljene v knjigi Med zdravniki in bolniki: Štirideset let od ustanovitve Inštituta za gerontologijo in geriatrijo.