Avtor: Anton Mlinar, datum: 9.2.2010

Lillian Rubin, danes 84-letna slikarka in pisateljica, pred tem po poklicu sociologinja in psihoterapevtka, je med drugim znana tudi po svojem izvirnem pristopu k vprašanjem staranja in starosti. V obdobju aktivnih let se je uveljavila tudi na področju znanstvene in strokovne literature s področja svetovanja, pisateljski in umetniški poklic pa je odkrila šele na pragu upokojenske dobe. Pregledovati je začela svoje članke in zapiske iz vsakdanje prakse in jih v obliki intervjujev prelivati na papir z namenom, da s pogledom skoznje dobi nov pogled na človeka in njegov sosvet. Danes priložnostno še vedno sodeluje v raziskovalnih projektih Kalifornijske univerze (Berkeley) s področja družbenih oz. populacijskih sprememb. Tako so nastajale tudi njene knjige, na primer Intimni tujci (Intimate Strangers, 1983), Svet bolečine (World of Pain, 1992), Zapletena življenja (Tangled Lives, 2000) in druge. Nedavno tega je izdala novo – nezahtevno in hkrati zahtevno – in zanimivo delo o najštevilčnejši generaciji v ameriški družbi, ki se je rodila v prvih letih po drugi svetovni vojni in je začela pritiskati na pokojninsko obdobje. Mišljena je skupina 79-ih milijonov ljudi, rojenih v obdobju t. i. 'baby boom generacije'. Ob vseh skrbeh, ki jih poraja ta pojav v ZDA – in v neki obliki tudi drugod v zahodni civilizaciji –, si je Rubinova vzela čas še za branje 'počez'.

Ta generacija se bo, taka so predvidevanja, dotaknila kar nekaj socialno-političnih, gospodarskih in kulturnih sistemov ter elementov ameriškega načina življenja, nekatere od njih nevarno zamajala, in sicer ne glede na visoko življenjsko pričakovanje, na katerega po statističnih podatkih računa ta generacija in na kar je ta civilizacija ponosna, pač pa zaradi njega: pojav, ki je tako rekoč pred vrati in za katerega se ne ve, kakšne učinke bo imel na generacijo še starejših in seveda predvsem na generacijo aktivnega prebivalstva, po avtoričinem mnenju ni nujno tak, da bi se ga morali bati. Knjiga je napisana z občutkom za preprostost resnice in s sočutjem, z dobršno mero humorja in veselega modrovanja o tem, kako se temeljne družbene skupine prijateljev in znancev zmanjšujejo, ko ljudje umirajo, kako starejši doživljajo svojo spolnost, kako bledijo nekatere življenjske barve, se poglabljajo brazde na obrazu in telesu, kako starejši čutijo klic, da se usposobijo sprejeti nalogo, da bodo živeli dostojanstveno in nekaterim opravkom v življenju podaljšali 'rok trajanja' vsaj še za malo časa, da se ne bi izogibali vprašanjem o umiranju in smrti. Lillian Rubin je 35 let delala kot psihoterapevtka in se že takrat srečevala z vprašanji, kaj bo storila s svojim življenjem, ki ji še ostaja (eden njenih člankov iz leta 1969). V poklicnem delu je videla, da se je starost (oz. upokojitvena doba) večini ljudi – čim so lahko začeli upravičeno računati na to, da bodo ta leta doživeli in da bodo morda trajala – zdela kot še nepopisan list, da o starosti ne vedo nič, razen da bi list zares radi popisali sami z medsebojno skrbjo, vzgojo vnukov, potovanji, utrjevanjem prijateljstev ipd. 'Ostanek let' v šestdesetih letih 20. stoletja je štel med pet pri moških in petnajst let pri ženskah. Ob koncu 'baby boom generacije' na to vprašanje ni bilo težko odgovoriti. Toda ne glede na to, kako se je v zadnjih desetletjih statistično povečalo življenjsko pričakovanje, je zavest, da je to zadnje obdobje življenja in da je smrt ena prvih, ki začne trkati na vrata in se noče umakniti z domačega praga, tako izzivalna, da ne prenese površnih odgovorov. Zavest, da bo človek v tem obdobju vedno, ko bo prestopil prag, moral srečati vsiljivko smrt, dobesedno popolnoma spremeni način razmišljanja, vpraševanja in odgovarjanja na vsa druga vprašanja, ki so obetala tolikšno upanje.

To je enajsta knjiga Lillian Rubin s tega področja. Vanjo je vključila pogovore, ki jih je imela s svojimi pacienti, ko je še opravljala svoj poklic. Svetovanju se pravzaprav še ni odpovedala in hoče s pisano besedo ta čas podaljšati. Dejansko ga tudi poglablja. Gleda s točke, na kateri se značaj vpraševanj temeljito spremeni: to, kar je bilo prej lahko, je nenadoma težko, ker položaj ni takšen, kot ga je kdo predvideval. Toda avtorici ne gre samo za diferencirano doživljanje obdobja pokoja (čeprav obdobje starosti ni obdobje brezdelja). Gleda na življenjska pričakovanja – ta čas podaljšuje, se diferencira in ne predstavlja več homogenega obdobja – in se ozira za presenečenji. Ne ukvarja se samo s težavami, pač pa tudi z iskanjem novih izzivov in pokončno hojo naprej, da bi se lahko vsak spopadel z novim poklicem 'biti star'. Kot ugotavlja avtorica, je to v ameriški družbi naporen poklic, saj se skozi prizmo gospodarskih družbenih ciljev sooča s starostjo kot nečim odvečnim – tako razmišlja večina ljudi do konca srednje dobe odraslosti – in starostjo (dolgostjo življenja) kot nečim pričakovanim (četudi mladi in srednja generacija ljudi o starosti razmišlja tako, da bodo dolgo živeli, da pa ne bodo nikoli stari). Za avtorico je to razlog, da se manj ukvarja s prepričevanjem prepričanih in da ostaja na tisti točki, kjer se značaj istih povsem vsakdanjih vprašanj radikalno spreminja. Po njenem je na tej točki večina odgovorov na vprašanja medgeneracijske solidarnosti, saj se ni več mogoče sprenevedati. Ko se človek sooči z dejanskimi razmerami, je lahko povedati resnico, lahko jo je slišati. Nenazadnje ne gre samo za stik generacij, pač pa za upanje, kako se bo kdo kot posameznik prebil čez največjo družbeno spremembo in ohranil 'pogajalske sposobnosti' v vlogah, ki ga čakajo, in za posledice dejansko razširjenega obzorja življenja. Poudariti je treba, da je avtoričina percepcija resničnosti polna sočutja do ljudi, ki prestopajo ta prag, in mestoma boleče resna.

Knjiga ima dvanajst poglavij. V njih obravnava naslednje teme: pogled na svet skozi očala (s tem poglavjem začne); kako ostati mlad v starosti, da se lahko normalno postaraš; ven iz zaprtosti; koliko je vredna starost, kako se vrednoti in ali sivi lasje še štejejo; kako se poročiti s seboj in s celotno družbo (po smrti življenjskega sopotnika); zlata leta (in nadaljuje: ne se hecat!); vedno bolj trepetajoče medsebojne vezi; kako skrbeti za mamo in očeta (dve generaciji v upokojenski dobi). Zanimivi so nekateri provokativni naslovi, npr. »Bolje je, kot bi lahko bilo, kajne?« ali »Hej, ljudje, zapravljate mojo dediščino!« (to je nekoliko spremenjeno besedilo enega njenih prvih člankov s tega področja) in »Zlata leta? Očitno iščeš brco«. Značilna resnicoljubnost, ki se ne boji pogledati 'noter' in vodi k vprašanjem, ki ne bodo nikoli lahka, saj tudi nikoli niso bila: kako živeti. V kratkih ocehah knjige ob izidu se je večkrat poudarjalo, da je to priročnik za konverzacijo. Nekomu se je zapisalo: »Včasih se je zdelo, da je za prehod iz dobe odraslosti v dobo starosti potreben obred. Danes je tu Lillian Rubin.«

V tekstu ni sentimentalnosti, postanih napotkov ali šal z dolgo brado, da je treba biti aktiven, kako gre to s kalorijami, kako se počutiti mlad in podobno. Nobenega prikrivanja ni o tem, da je starost drugačna, kot nanjo gledata mlada in srednja generacija, da je lahko tudi drugačna, kot nanjo gleda generacija, za katero se zdi, da bo v prihodnosti obsegala največji del življenja, zlasti za '79 milijonsko boom generacijo', ki v ZDA čaka v vrsti za upokojitev za današnjo generacijo starih. Je to blagoslov ali prekletstvo? V enem od naslovov se pošali iz 'zlatih let' in jih pocuka za sive lase. Zanjo je to obdobje podobno novemu kontinentu. Zdi se večji od doslej poznanih, ker zanj še ni zemljevida. V resnici ni tako velik. Pesti ga čisto drugačna skrb: kontinent je premajhen. Rubinova včasih svoje delo razume kot izdelovanje zemljevida. Medtem ko je sama 'sredi tega obdobja', ugotavlja, da bo na detajle tega zemljevida v ZDA vplivala generacija, ki na ta kontinent šele prihaja. Ta generacija je na eni strani triumf moderne civilizacije, na drugi strani pa tudi njena bolečina, duševna in fizična. Ker pisanje nenehno dopolnjuje avtoričina izkušnja, zlasti njen humor (»Šestdeset je po novem štirideset« in »Jih imaš osemdeset ali si star?« itn.), gre za značilnosti pisanja o starosti in staranju, ki bralca katerekoli starosti ne bodo pustile neopredeljenega.