Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 9.2.2010

Ekonomsko-socialni svet Združenih narodov je izdal poročilo, v katerem obravnava pomembnejše dogajanje na področju staranja v letih po drugi svetovni konferenci o staranju (leta 2002). V njem se ukvarja s široko paleto socio-ekonomskih problematik: s sistemi socialne zaščite, udeležbo starih ljudi na trgu delovne sile, s pristopi k zdravstvenem varstvu, s socialnimi storitvami, z bojem proti starizmu in opolnomočenjem starih ljudi. Po madridski konferenci o staranju so vlade vpeljale vrsto ukrepov, ki so odziv na različne izzive staranja prebivalstva. V poročilu obravnavajo le glavni razvoj dogodkov in ga predstavijo prek šestih področij, ki naj bi najmočneje vplivala na oblikovanje politik:

a)      Demografska slika

Povprečna starost svetovnega prebivalstva je 28 let, leta 2050 pa bo že 38 let. V istem obdobju se bo prebivalstvo, staro 60 let in več, dramatično povečalo z današnjih 10% na 22%. Delež svetovnega prebivalstva se letno poveča za 1,2%, stari ljudje za 2 %, najstarejši stari (80+ let) pa za 4,2%. Ti trendi so vplivali na to, da so v nekaterih državah začeli razlikovati med kategorijami starih oseb. Med starimi ljudmi prevladujejo ženske. Feminizacija staranja prebivalstva predstavlja velik izziv, saj je v mnogih deželah v razvoju višji delež žensk kot moških samskih, zunaj trga delovne sile in nepismenih. Medtem ko stopnja rodnosti upada, se dolžina življenja povečuje. Slednje je izrazito tudi v deželah v razvoju, kjer lahko moški in ženske pričakujejo, da bodo živeli 15 let dlje kot pred petdesetimi leti. Razlike v pričakovani življenjski dobi so med kontinenti še vedno velike. Razlika v deležu starega prebivalstva bo med državami Azije, Latinske Amerike, Severne Amerike in Oceanije do leta 2050 izginila. Afrika in Evropa bosta odstopali od povprečja, prva v nižjem deležu starega prebivalstva (10%), druga pa v višjem (34,5%). Koeficient starostne odvisnosti se bo do leta 2050 v manj razvitih državah potrojil, v bolj razvitih pa podvojil.

b)      K trajnostnim sistemom socialne zaščite

Neenakost v dostopnosti socialne zaščite v starosti je še vedno prisotna. V razvitih državah ponujajo univerzalno dostopne programe socialne zaščite, v državah v razvoju pa je napredek v tej smeri počasen. Kar nekaj držav v razvoju (npr. Botswana, Brazilija, Mauricus, Nepal, Južna Afrika) je začelo s pobudami za uvedbo univerzalnega socialnega pokojninskega načrta. V mnogih razvitih državah so začeli vzpodbujati ljudi, da ostanejo zaposleni dlje časa. V nekaterih državah v razvoju so vpeljali »socialne pokojnine«, prek katerih zagotavljajo povečanje prihodka starih ljudi z nizkimi pokojninami. Deklaracija Livingstone, ki jo je podpisalo 13 afriških držav, je med drugim pripomogla, da so v Lesotu, eni najrevnejših držav sveta, z letom 2004 uvedli univerzalno starostno pokojnino za državljane, stare 70 let in več. Leta 2002 je bila v 23-ih premožnejših državah OECD srednja starost ob upokojitvi 60 let, čez tri desetletja pa naj bi porasla za pet let.

c)      Trg delovne sile in starejši delavci

Staranje prebivalstva pomembno vpliva na delovno silo in položaj starejših delavcev. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so starejše delavce (50+ let) vzpodbujali k zgodnejši upokojitvi, kar je pomenilo, da so se predhodno upokojevali visoko usposobljeni delavci. Danes si evropske države z različnimi pobudami in ukrepi prizadevajo za povišanje zaposlenosti starejše populacije. V Evropi je stopnja zaposlenosti moških, starih 65 let in več, 8%, 57% v Afriki, 37% v Aziji in 38% v Latinski Ameriki. Na trgu delovne sile opazimo še en trend in sicer vse večje povpraševanje po delavcih, ki zagotavljajo dolgotrajno oskrbo starim ljudem. Trenutno povpraševanje zadovoljuje migracija zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev iz manj razvitih v bolj razvite države. V prihodnosti, ko bo problematika staranja pomembna tudi v državah v razvoju, se bodo morali ti migracijski procesi spremeniti, sicer bodo stare osebe v manj razvitih državah ostale same, brez družine in tako potencialnih oskrbovalcev. Od leta 2002 so številne države, npr. Danska in Finska, vpeljale nove in bolj fleksibilne delovne pogoje za starejše delavce in namenile več sredstev za njihovo usposabljanje.

d)      Zadovoljevanje naraščajočega povpraševanja po oskrbi

Eden od največjih izzivov starajoče se družbe je razvoj kvalitetnih, dostopnih in trajnih zdravstvenih in socialno-varstvenih storitev, še posebno dolgotrajne oskrbe. S staranjem se stari ljudje soočajo z več zdravstvenimi težavami, ki zahtevajo integrirane pristope zdravljenja, ki v večini držav še niso ustrezno razviti. Pomemben vidik ustrezne oskrbe bo integracija preventivnih, kurativnih in rehabilitacijskih ukrepov znotraj oskrbe, vključno s paliativno oskrbo in podporo oskrbovalcem. Javne razprave se pogosto še vedno osredotočajo na stroške zdravstvenih programov za naraščajočo staro populacijo. Nedavne študije pa so pokazale, da staranje samo po sebi ne pojasnjuje, zakaj so se skoraj vsepovsod po svetu stroški zdravstvene oskrbe dvignili veliko hitreje kot inflacija. Dolgoživost ima le malo vpliva na stroške zdravstvene oskrbe, kajti stroški so največji proti koncu življenja, ne glede na starost ob smrti. Glede na to bi bilo potencialno mogoče znižati stroške zdravstvene oskrbe, če bi se ta usmerila k ohranjanju zdravja stare populacije. Številne države so svoje politike usmerile k zdravemu staranju in ukrepom, ki vzpodbujajo, da stari ljudje ostanejo na svojem domu. Z upadanjem dosegljivih družinskih oskrbovalcev bodo vlade morale sprejeti izziv, kako zagotoviti ustrezne življenjske razmere za stare ljudi (npr. obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo). Čeprav so evropske države povečale storitve na domu starega človeka, jih je treba v prihodnje še razširiti, da bi pomagali naraščajočem številu odvisnih starih ljudi in njihovim oskrbovalcem. Vse več starih ljudi oskrbuje še starejše ljudi, pogosto starše. Na te nove trende se bo treba odzvati z ustrezno politiko, kot so storitve za neformalne oskrbovalce, vključno s starejšimi oskrbovalci. V večini držav EU se socialno-varstvene storitve prejemajo po principu preverjene potrebe (angl. means tested), kar pomeni, da mora večje število ljudi plačati celotne stroške oskrbe in so tako posledično družinski člani bolj pod pritiskom neformalne oskrbe. V številnih regijah je podpora neformalnim oskrbovalcem redka, prav tako je redko usposabljanje socialnih delavcev o potrebah oskrbovalcev. Negativni stereotipi o starih ljudeh in njihovi zdravstveni oskrbi so še vedno močni in pogosto vplivajo na zdravniško prakso. Treba bi bilo usposabljati družinske oskrbovalce in splošno prebivalstvo o procesu staranja. Pri oskrbi starih ljudi bi bilo nujno sodelovanje med zdravstvenimi in socialnovarstvenimi službami.

e)      Zaščita pravic starih ljudi, vzpodbujanje participacije starih ljudi in vzpodbujanje k pozitivni podobi staranja

Starostna diskriminacija je problematika, prisotna v skoraj vseh družbah. Stari ljudje so diskriminirani na različnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje, zaposlovanje in dostop do storitev. Glas starih ljudi le redko pride do načrtovalcev in nosilcev političnih odločitev. Vladam v boju proti starostni diskriminaciji učinkovito pomagajo civilna združenja, kot sta npr. Help Age International in AGE. Sodelovanje starih ljudi na različnih družbenih področjih je ključnega pomena za njihovo opolnomočenje. Stari ljudje morajo biti vključeni v vse faze političnih ukrepov, ki zadevajo staranje, vključno z oblikovanjem politik, njihovo izvedbo, nadzorovanjem in evalvacijo. Treba je tudi zagotoviti, da bodo stari ljudje v družbi priznani in cenjeni ter dobrodošli člani družbe. Žal temu ni vedno tako, saj so podobe starih ljudi pogosto negativne in neupravičene (še posebno na področju zaposlovanja). Svetovna zdravstvena organizacija je začela s promoviranjem pozitivnega pristopa k aktivnemu staranju. Razna podjetja so začela svoje izdelke usmerjati na starejše potrošnike. Na staranje se ne sme gledati le s pozitivnega ali le z negativnega vidika, prav tako ne kot na enodimenzionalen proces, ampak kot na fluidno, kompleksno in heterogeno obdobje.

f)       Raziskave o staranju in političnih ukrepih

Prioriteta raziskav o staranju so vse večja razširjenost debelosti in njene posledice na dolgoživost, upadanje števila prebivalstva v nekaterih državah in migracije. V študijah o duševnem zdravju se vse več pozornosti namenja zgodnjemu odkrivanju in preprečevanju starostnih tegob in bolezni, kot je npr. Alzheimerjeva bolezen. Izjemnega pomena sta nacionalno in mednarodno raziskovanje na področju staranja.

V poročilu ugotavljajo napredek na mnogih področjih, kot so npr. prizadevanja, da bi v državah v razvoju vpeljali programe socialne zaščite, vse večje zavedanje potrebe po promociji zaposlovanja starejših delavcev ter pobude za zaščito pravic starih ljudi. Ta napredek je neenakomeren v državah sveta, zato predlagajo ukrepe za boljšo integracijo starih oseb v skupnih prizadevanjih na področju starosti in staranja ter koordinirano delovanje vseh, ki se ukvarjajo z omenjeno problematiko na vseh nivojih.