Avtor: Anita Kovačič Stepišnik, datum: 9.2.2010

Knjižica je izšla ob 40. obletnici ustanovitve Inštituta za gerontologijo in geriatrijo, ki se je zaključila s slavnostno akademijo in strokovnim simpozijem na Inštitutu Antona Trstenjaka. Prof. dr. Bojan Accetto je za življenjsko delo na področju slovenske gerontologije, medicinske geriatrije in interdisciplinarne gerontologije prejel zlati red za zasluge predsednika Republike Slovenije.

Prof. dr. Accetto je že konec petdesetih let začel orati ledino na področju razvijanja geriatrije in gerontologije, in tako je leta 1966 Skupščina Republike Slovenije ustanovila Inštitut za gerontologijo, ki ga je prof. dr. Accetto vodil do leta 1983. Ta Inštitut je bil tudi med prvimi tovrstnimi na svetu; bil je cenjen in znan po svojih dosežkih. Iz avtorjevega rokopisa poročila iz leta 1971 se jasno pokaže, da je bil namen ustanovitve dosežen: »Kljub težavam, ki spremljajo vsako novo inštitucijo, pa menimo, da je že sedaj Inštitut dokazal, kako nujna je bila potreba po taki ustanovi v Sloveniji, ki bo v dolgem času koristila v pedagoško-izobraževalnem in znanstveno-raziskovalnem delu ne le starejšim prebivalcem Slovenije, temveč vsej Jugoslaviji.« Tako že leta 1971 – komaj pet let po ustanovitvi in to v času, ko še ni bilo toliko starih ljudi kot jih je danes, po skoraj 40 letih. Ali to pomeni, da smo naredili korak nazaj?

Nazaj verjetno ne, so se pa stvari na področju gerontologije po letu 1983 bistveno upočasnile in nekaj let celo mirovale. Počasi, po letu 1992, ko je bil ustanovljen Inštitut Antona Trstenjaka, se je kolesje spet začelo premikati. Da se stvari premikajo v pravo smer je potrdila 1994 SAZU, ko je postala soustanoviteljica, deset let kasneje pa še Vlada RS, ko je Inštitut Antona Trstenjaka postal tudi uradno Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

Knjižica Bojana Accetta na svojih skromnih 87 straneh vsebuje močan naboj. Avtor v obliki krajših sestavkov predstavi zgodbe, ki so ga zaznamovale kot zdravnika in človeka. Sam poudari, da vsebina te knjižice osvetljuje mnoge dileme v odnosu zdravnik-bolnik in bralcu omogoči vpogled v notranje stiske bolnikov in tudi zdravnikov, kar je lahko dobro izhodišče za razmišljanje vsakega človeka, ki se slej ko prej znajde v polni čakalnici ambulante.

V prvem poglavju avtor spregovori o lastni – zdravnikovi dilemi, sporočiti prognozo bolniku in njegovim bližnjim ali ne. Iz preprostega človeškega stališča zaključi poglavje, da je potrebno vložiti veliko truda, ocenjevanja tako bolnika kot svojcev, preden se zdravnik odloči, komu in na kakšen način sporočiti prognozo.

Pripoved nadaljuje s svojimi – kot se izrazi sam – usodnimi, srečanji s starostjo. Med delom na ljubljanski interni kliniki je v letih po vojni srečeval večinoma mlade bolnike in kot zdravnik imel vtis, da zelo starih ljudi sploh ni, saj starejših bolnikov okrog 60, 65 ali celo 70 let sploh ni bilo. Stanje se je malce spremenilo v drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja, kakšno je stanje danes, pa tako vemo.

V obdobju po vojni je bil v okolici Ljubljane že dom za stare in onemogle na Bokalcah, v katerem so prebivali predvsem onemogli in stari ljudje, ki zaradi socialne, finančne in v manjši meri zdravstvene problematike niso imeli biti kje drugje. Zdravstvene razmere so bile slabe, dom je »slovel« kot ena izmed naših največjih hiralnic, imeli so le enega honorarnega zdravnika, eno medicinsko sestro ter nekaj bolničark ter strežnic, ki pa delu niti po znanju niti po številčnosti niso bili kos.

Avtor je leta 1958 prvič obiskal ta dom in prav to prvo srečanje s starimi bolniki na Bokalcah je bilo odločujoče, da se je pričel intenzivneje ukvarjati z geriatrično medicino. Njegov prvi vtis ob obisku doma na Bokalcah: »Mnogi starejši bolniki so ležali v svojih posteljah, ki nikakor niso zaslužile pridevka, da so urejene bolniške postelje. Žimnice so bile strgane, iz strganin je gledala žima, na nekaterih mestih žimnica ni pokrivala kovinske vzmetnice, ker je bila prekratka, tako, da so počivale noge  teh revežev kar na železnih vzmetnicah … Ob prenapolnjenosti posameznih prostorov s posteljami je bil to res težak vtis in ubijajoč.«

V naslednjem poglavju avtor, spet skozi primer – dilemo, ki se je pojavljala (in se žal še ponavlja), spregovori o tem, kakšno stališče do rehabilitacije starejšega bolnika naj zavzame zdravnik pri hudo bolnem starem človeku, pri katerem ni več upanja na bistveno izboljšanje. Vmes razmišlja o razvoju slovenske gerontologije, ki se je k sreči razvijala v smeri ustanavljanja kombiniranih domov za stare (kjer pa dandanes spet stopamo z dobre poti), kjer stari stanovalci, tudi če zbolijo, ostanejo v istem domu (žal večinoma ne v isti sobi, ker je večina domov vseeno deljenih na stanovanjski in negovalni del). Staremu človeku, ki ostane vsaj v isti zgradbi, ne vzamemo še zadnjega upanja in – kot pravi avtor – nikoli ne dvignemo rok od človeka, saj mu tako lahko nudimo vsaj ustrezni duševni mir. Stare ljudi v bolnišnici je potrebno vedno zdraviti na tistih specialističnih oddelkih, kamor spadajo zaradi narave svoje bolezni, ne pa ločeno samo zato, ker so stari. Ločitev starejših in mlajših s psihološkega stališča ni utemeljena in je glede na današnje razmere lahko celo škodljiva. 

Knjiga res opravičuje svoj naslov, saj avtor spregovori tudi o nebogljenosti novopečenih zdravnikov ter poudari, kako pomemben je prvi stik z bolnikom: kar se nauči študent medicine v času študija, ga bo spremljalo kot zdravnika vse življenje, in kar se bo naučil v začetnem obdobju klinično-medicinskega študija, mu bo omogočalo, da ga bodo imeli za dobrega zdravnika, dobrega diagnostika in, kar je najpomembnejše, za dobrega človeka. Zdravnik si mora pridobiti bolnikovo zaupanje, imeti mora veliko potrpljenja, velik dar opazovanja in ocenjevati bolnika kot celoto ter delati v njegovo korist po načelu: Ne škoditi!

V drugem delu knjige so zbrane misli iz knjig dr. Accetta in sicer pregledno, modro in utemeljeno po poglavjih. Misli o staranju, starih ljudeh, o aktivnosti v starosti in po upokojitvi, o boleznih v starosti, o starejših bolnikih, o skrbi za stare ljudi skozi zgodovino starostnega varstva v Sloveniji in o domovih za stare, skratka poglavja, ki so tudi danes še kako aktualna in vredna pozornosti. Posebna poglavja so namenjena tudi problematiki staranja prebivalstva, o čemer se zadnje čase zelo veliko govori in česar se je dr. Accetto dobro zavedal, gerontologiji, kjer so povzeta njegova načela sodobne gerontologije, in geriatriji, ki se ukvarja le z medicinskimi problemi v starosti. Prof. dr. Accetto si je sam zastavljal vprašanje, ali so sploh potrebne geriatrične bolnišnice, in poudarjal, kako pomembno je povezovanje različnih strok, kar je v okviru inštituta za gerontologijo in geriatrijo tudi dosledno izvrševal. 

Med zdravniki in bolniki je vsekakor delo, ki ga je vredno vzeti v roke in prebrati. Knjižica je napisana v zelo berljivem slogu, z zanimivimi primeri, ki bralca – ne glede na izobrazbo – pritegne in mu ponudi dobro izhodišče za razmišljanje.