Avtor: Barbara Oražem Grm, datum: 10.2.2010

Urad Združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve je objavil poročilo z naslovom »Svetovna ekonomska in socialna študija 2007: Razvoj v starajočem se svetu«, ki temelji na analizi učinkov starajočih se družb na socialni in gospodarski razvoj po svetu. V poročilu je poudarjeno, da je dolgoživost pokazatelj splošnega človeškega napredka in predstavlja tako priložnost kot izziv. Glavni izziv je rešitev vse večjega problema, kako naj današnje številčno manjše delovne sile vzdržujejo vedno močnejše populacije starejših. Stanje – kot predvidevajo – lahko za določen čas rešujejo mednarodne migracije in nekatera druga prizadevanja (npr. da se v delovnih okoljih poveča zaposlenost žensk). Toda dejstvo, da se svetovno prebivalstvo stara, ostaja. Izhajajoč iz svetovne situacije kot celote, predstavljajo osebe, stare petdeset let in več, 17% ljudi znotraj starostne skupine od 15 do 64 let. Ta številka bo v prihodnje močno narasla, do 2050 ocenjujejo, da kar na 27,1%. V razvitem svetu je bil leta 2005 delež najmlajših zaposlenih (od 15 do 29 let) približno enak deležu delavcev, starih od 50 do 64 let, kar pa se bo do leta 2010 spremenilo v smeri višjega deleža starejših. Če pogledamo še nekoliko dlje v prihodnost, se do leta 2050 pričakuje, da bodo petdesetletniki in starejši predstavljali kar tretjino delovne sile v razvitem svetu. Državam v tranziciji se podoben preobrat napoveduje v letih 2020-2025. Leta 2045 predvidevajo, da bo delež starajoče se delovne sile dosegel svoj vrh; starejših delavcev bo okrog 34,8%. V nekaterih državah v razvoju pa je napoved spet drugačna; za Afriko, denimo, se pričakuje, da bo delovna sila vse do leta 2050 ostala pretežno mlada.

Zanimiv del poročila so demografski podatki. Leta 2005 je bilo v svetovnem merilu razmerje med spoloma 101 moški na 100 žensk, vendar če pogledamo le starostni razred 60 let in več, je to razmerje drugačno: 82 moških na 100 žensk. Ne le, da imajo ženske večjo verjetnost, da preživijo do svojega 60. leta, pač pa velja tudi to, da ko enkrat presežejo to točko, živijo dlje kot moški, stari nad 60 let. Poleg naraščanja števila žensk v populaciji starejših prebivalcev je opaziti še nekatere druge družbene trende, značilne za večino držav. Zlasti je očitna sprememba v strukturi družine, ki se zadnja leta formira kasneje kot v preteklosti. Naraščata tudi deleža ločitev in ljudi, ki ostanejo samski. Spreminjajo se način življenja in vrednostni sistemi.  Ženska emancipacija, njihova večja vključenost v svet dela in kariere ter vse bolj izpopolnjena možnost kontrole reprodukcije so najpomembnejši dejavniki zmanjšanja rodnosti, zlasti še v razvitem svetu, kjer je življenje brez otrok vse pogostejši pojav. Za zahodni del Nemčije na primer ocenjujejo, da bo tretjina moških in žensk, rojenih po letu 1960, ostala brez otrok. Vse to, kot že rečeno, močno vpliva na sestavo družine; v razvitem svetu šteje povprečno gospodinjstvo 2,8 članov, vse več je gospodinjstev z enim samim človekom. Kako živijo starejši ljudje po svetu, nam opišejo naslednji podatki: v državah v razvoju živi večina starejših v tako imenovanih večgeneracijskih gospodinjstvih, torej skupaj s svojimi odraslimi otroki, vnuki ali drugimi odraslimi. Le okoli 13% jih živi samih s partnerjem, 7% pa povsem samih. V ekonomsko razvitejšem svetu je situacija drugačna; 43% ljudi živi v samostojnem gospodinjstvu s partnerjem, 25% pa samih. Statistika, koliko ljudi živi v domovih za stare, je pomanjkljiva, ocenjujejo pa, da je ta delež v razvitem svetu relativno majhen, kar raziskovalci med drugim povezujejo s tem, da obstaja vse večja ponudba socialnih in zdravstvenih programov ter storitev, ki  starejšim omogočajo bivanje v lastnem domu, v različnih dnevnih centrih ipd. Švedska, na primer, je država, ki se lahko pohvali z dobro vpeljanim sistemom storitev v prid čim daljšemu življenju ljudi na svojem domu. Te storitve obsegajo pomoč pri osebni negi, pripravi obrokov, gospodinjskih opravilih, nakupovanju, in so namenjene vsem Švedom, starim 65 let in več.

Poročilo izpostavi tudi vprašanje prihodnosti sistemov zdravstvenega varstva, katerih stroški vse bolj naraščajo. To, kot ugotavljajo, ni povezano le z večanjem števila starejših, pač pa tudi z vrsto drugih dejavnikov, med njimi z dražjo medicinsko tehnologijo, učinkovitostjo ali neučinkovitostjo zdravstvenih storitev, z dvigom cen farmacevtskih izdelkov in zdravstveno-zavarovalniških polic ter podobno.

Obsežno poročilo, ki sicer naniza nekaj zaskrbljujočih statističnih napovedi glede prihodnosti, avtorji zaključujejo v optimističnem duhu, namreč, da so z dobro organizirano politiko, ki med drugim bolje izkoristi tudi družbene prispevke, ki jih starejši zmorejo in hočejo vlagati v razvoj, izzivi, ki jih prinaša staranje prebivalstva, lahko rešljivi.