Avtor: Alenka Zorč, datum: 10.2.2010

Med priročniki Mestne zveze upokojencev je v letošnjem letu izšel priročnik za delo z dementnimi ljudmi Poti k sporazumevanju: pomoč starejšim pri demenci. Njegova avtorica je Jennie Powell, medicinska sestra, ki vrsto let dela v zdravstvu z dementnimi ljudmi. Na podlagi njenih izkušenj in izkušenj njenih sodelavcev je nastala zbirka praktičnih in uporabnih nasvetov, ki so sistematično v štirinajstih poglavjih zbrani v pričujočem priročniku. Ta je v osnovi namenjen poklicnim negovalcem, ki negujejo dementne ljudi v domovih za starejše osebe, prav pa lahko pride tudi ljudem, ki doma negujejo dementnega človeka, in svojcem, ki z njegovo pomočjo lahko bolje razumejo naravo bolezni in njen vpliv na zmanjšanje sposobnosti komunikacije.

Avtorica priročnika želi na preprost način približati demenco ljudem, ki je ne poznajo, pri čemer poudari predvsem razlago, kaj se dogaja v možganih bolnika, kako razmišlja, kje ima primanjkljaje in kako se to odraža v vsakdanjem življenju in stikih s soljudmi. Za določene težave, s katerimi se soočamo pri stiku z dementnimi ljudmi, naniza mnogo preprostih in inovativnih rešitev, ki lahko skupno življenje močno olajšajo enim in drugim. Hkrati avtorica ves čas poudarja, da predlagane rešitve niso edine možne in popolne, vsako od njih je potrebno preizkusiti in jo po potrebi prilagoditi. Tako npr. gledanje nogometne tekme po televiziji v prostem času nekoga zaposli in v tem uživa, drugega pa vznemiri in še poslabša njegovo duševno stanje.

V uvodu avtorica naveže pristen stik z bralcem in mu da vedeti, da razume in pozna težavnost in napornost spremljanja in negovanja ljudi z demenco. Gre za plemenito, a vendarle tudi zahtevno delo, ki ga dodatno ovira še težava s sporazumevanjem med negovalcem in dementno osebo. Z razumevanjem težav, ki nastajajo pri komunikaciji z dementnim človekom, in poznavanjem možnosti, kako jih preseči ali vsaj omiliti, pa lahko dementnemu človeku omogočimo kvalitetnejše življenje in sebi olajšamo delo.

V prvem poglavju se bralec na kratko seznani z običajnim načinom sporazumevanja med ljudmi, z verbalnim in neverbalnim komuniciranjem ter načinom oblikovanja zamisli, ki so predpogoj komunikacije. Če bi na primer želeli, da nam sosed poda jabolko, bi si sami najprej naslikali v mislih podobo jabolka (naša zamisel) in nato prosili soseda, ki bi si ravno tako najprej v mislih ustvaril svojo podobo jabolka, in nam ga nato, ko je razumel sporočilo, tudi podal. V naslednjih dveh poglavjih izvemo, katere težave pri komuniciranju se pojavljajo pri starejših ljudeh z boleznijo demence in kako vplivajo na besedno sporočanje. Tako npr. dementen človek želi, da mu podamo jabolko, pa ne najde prave besede zanj; ali pa ga negovalec vpraša, če želi jesti jabolko, dementen človek pa si ne more zamisliti jabolka in tako tudi ne more ustrezno odgovoriti na vprašanje.

Kako se je možno odzvati na motnje v besednem sporočanju, je vodilna tema četrtega poglavja. Kot osnovni pristop avtorica predlaga »napotilo ABC«. Ob upoštevanju napotila se negovalec izogiba konfrontaciji z dementno osebo, ravna smotrno, tako da vnaprej predvidi kritična stanja in se jim poskuša izogniti ter ob potrebi ubesedi čustva varovanca in ga potolaži, kadar je vznemirjen. Poleg osnovnega pristopa so v tem poglavju opisani še primeri iz prakse, razlaga, zakaj pride do njih, in konkretni nasveti za ravnanje, da je situacija lažja.

Kaj je to pripomoček za spominjanje izvemo v petem poglavju. Velika težava dementnega človeka je, da sproti pozablja stvari in dogodke iz svojega življenja. V takšnih razmerah pa se niti on sam ne počuti dobro, ker se nejasno zaveda, da nekaj ni v redu, pa tudi mi ne vemo, kako bi navezali stik in začeli smiseln pogovor z njim. Pomoč v takšnih težavah je lahko spominski album, katerega pripravimo že v zgodnjih stopnjah obolenja in v katerega bo lahko človek kadarkoli pogledal ter si obnovil vsaj del spomina. Dodana so natančna navodila, kako narediti tak album, da bo res dober in koristen pripomoček.

Dementen človek pogosto ne ve, kaj naj počne čez dan ali kako naj se določenega opravila loti. To mu povzroča nemir, občutek nekoristnosti in celo obup. Avtorica v šestem poglavju predlaga razdelitev dneva z urnikom, ki ga naredimo skupaj z dementnim človekom. Tudi tukaj so dodana pregledna navodila in napotki za izdelavo in izvedbo tega predloga.

Iskren pogovor s sočlovekom potrebujemo vsi, ravno tako tudi dementni ljudje, kolikor so tega zmožni. Ob določenih predpostavkah se da navezati kratek in smiselen pogovor npr. z dementnim svojcem, ki bo obema nekaj dal. Na katere predpostavke moramo pri tem paziti, izvemo v sedmem poglavju. V tem poglavju je nanizanih kar nekaj predlogov in tem oz. možnih vprašanj, s pomočjo katerih začnemo pogovor, ki je smiseln in za oba sogovornika koristen. Eden od predlogov se nanaša na otroštvo in obiskovanje šole, kar je obsežna tema za pogovore, npr. kateri učitelj vam je bil najbolj pri srcu, kdo je bil takrat vaš najboljši prijatelj in še več bi se našlo.

V naslednjem poglavju je govora o televiziji, ki je lahko koristna dejavnost za popestritev prostega časa dementne osebe. Pri tem pa je pomembno, kateri program izberemo, saj lahko ravno nasprotno od naših želja, kak program človeka tudi vznemiri. Tako je bolje izbirati lahke oddaje, z malo govornih vsebin, reportaže o živalih, pokrajinah, glasbene in športne oddaje. 

Deveto poglavje nosi naslov »Pomoč dementnim ljudem pri težavah z dojemanjem stvari« in nam svetuje, kako pomagati človeku, da bo razumel stvari, ki mu jih govorimo. Najprej moramo ugotoviti, ali dovolj dobro sliši in vidi, ter ga opozoriti na tovrstne pripomočke, kadar sam pozabi nanje; npr. vključitev slušnega aparata, ki ga ima v ušesu. Potem pa je pomemben tudi način, na katerega mu nekaj sporočamo, da so šumi iz ozadja v največji možni meri izključeni, da mu govorimo jasno, od blizu, in še več nasvetov si lahko preberemo.

Demenca za obolelega človeka pomeni veliko oviro pri komuniciranju z okolico, kadar pa se ji pridruži še naglušnost, je ovira še večja, saj ima dementni ob tem še težave z logičnim mišljenjem. Tako se lahko zgodi, da bo pozabil na naglušnost, niti se ne bo zavedal, da nečesa ni slišal, in ne bo prosil sogovornika, naj ponovi povedano. Kako ravnati v takih primerih, nam avtorica priročnika svetuje v desetem poglavju.

Osrednja tema enajstega poglavja je bivanjsko okolje dementne osebe. To se lahko z malimi spremembami prilagodi na način, da je življenje dementne osebe v njem lažje, enostavnejše in predvsem, da se v svojem domu lažje znajde.

Vsebina zadnjih treh poglavij se nanaša na hudo obliko demence, ko besedna komunikacija ni več mogoča. Avtorica ob tem razmišlja, kako je vseeno mogoče ohranjati neki nivo kakovosti življenja osebe s hudo obliko demence. Tako je kljub močno okrnjenim sposobnostim vseeno možno razbrati počutje obolele osebe prek neverbalne komunikacije, tudi takšnim osebam je možno zapolniti čas s kakimi osnovnimi dejavnostmi, ki so jih zmožne opravljati. Na koncu je predstavljen še »pripomoček CLIPPER«. Gre za vprašalnik, ki nam lahko pomaga pri načrtovanju poteka dneva dementne osebe, kamor sodijo osnovne vsakodnevne dejavnosti, kot so osebna nega, prostočasne dejavnosti in podobno.

Priročnik priporočam bralcem, ki se srečujejo z dementnimi osebami v vsakdanjem življenju, saj si lahko z njegovo pomočjo pridobijo kar nekaj nasvetov, ki jim znajo priti še kako prav. Njegova prednost je v preprostem slogu izražanja, slikovito opisanih primerih iz prakse in bogatih, na trenutke hudomušnih ilustracijah. Poleg tega je avtoričino osnovno izhodišče iskanje preostalih sposobnosti dementne osebe in njihova krepitev ter zmanjševanje morebitnih primanjkljajev, kar je vsekakor dobrodošlo, saj bralec tako dobi občutek, da lahko tudi sam pripomore h kvalitetnejšemu življenju tako dementne osebe kot tudi njenih negovalcev.