Avtor: Barbara Oražem Grm, datum: 10.2.2010

Naraščanje števila starejših ljudi je v večini današnjih družb prej znamenje alarma kot pa razlog za veselje. Pričujoče poročilo poudari drugi del, torej dejstvo, da bi v  starosti morali videti bogato in aktivno obdobje življenja, ki lahko še veliko ponudi, če le ta potencial prepoznamo in mu omogočimo udejanjenje.  Raziskovalci so potrdili domnevo, da je dobro zdravje v starosti povezano z občutki zmogljivosti, kontrole nad lastnim življenjem, višjo stopnjo neodvisnosti in optimizma glede let, ki sledijo. Kmalu po upokojitvi, kar posebej velja za ekonomsko razvitejše države, je opazen dvig ravni zdravja, kvalitete življenja in občutka samostojnosti. Raziskovalci so ta pojav poimenovali »upokojitveni bonus«. Zdravje je v državah gospodarsko razvitega sveta boljše. Statistike pričujočega poročila kažejo, da okoli tri četrtine šestdesetletnikov in dve tretjini sedemdesetletnikov svoje znanje ocenjuje kot dobro ali zelo dobro. Najvišji delež zdravja sedemdesetletnikov je moč najti v Kanadi (76%), Združenem kraljestvu (73%) in ZDA (72%). V urbanih, modernih okoljih Azije, Latinske Amerike in Afrike je trend podoben. Izsledki raziskave so pokazali, da se zdravi 60- in 70-letniki v doživljanju kontrole nad svojim življenjem in v kvaliteti le-tega od skupine 40- in 50-letnikov pomembno ne razlikujejo. Pri nekaterih se je celo izkazalo, da se omenjeno po 60. letu še nekoliko izboljša. Raziskovalni podatki so obenem potrdili, da pomeni tretje življenjsko obdobje pomemben prispevek k dobrobiti družbe, in sicer se slednje odraža na treh ravneh:

1. na ravni prostovoljskega dela kot prispevka h globalni ekonomiji – prostovoljsko delo pomeni bilijone dolarjev za državne blagajne na letni ravni. V ZDA in Angliji ta prispevek ocenjujejo na skupnih 23 milijard dolarjev vsako leto. Je dober pokazatelj angažiranosti ljudi v družbi. V angleško govorečih državah so prostovoljske organizacije pogosto imenovane »tretji sektor«, ki je v zagotavljanju družbene blaginje dopolnilen javnemu in privatnemu sektorju. Glede na vložene ure v prostovoljstvo je vodilna Južna Koreja; 50-letni prostovoljci namenijo skrbi za sočloveka povprečno 5,4 ure tedensko, 60-letniki 5,9 ure, in tisti v sedemdesetih letih 6,5 ur.

2. na ravni sveta dela, kar se nanaša na delo v poznejših letih in plačevanje davkov. Ljudje nad 60. letom starosti ne delujejo le v prostovoljskem sektorju, obstaja tudi velik del tistih, ki še nadaljujejo z delom. V ekonomsko razvitejšem svetu je delež starejših, ki vztrajajo z delom, večji kot v državah v razvoju, čeprav to ni pravilo. V ZDA je denimo delež zaposlenih sedemdesetletnikov kar 19 %, kar pa ne velja na primer za Francijo (1% ljudi nad 70. letom, ki so še aktivni v svetu dela;  nad 60. letom  9%). V tranzicijskih državah je – z nekaj izjemami (med njimi Rusija, Filipini, Mehika) – delež zaposlenih iz tretjega življenjskega obdobja veliko manjši. Te razlike kažejo tako na različne vladne kot tudi zaposlitvene politike (npr. zgodnje oziroma pozne sheme upokojevanja), izhajajo pa tudi iz različnih zdravstvenih statusov prebivalcev držav (manj ali bolj razvitih), ki so bile vključene v raziskavo. Zgodnje upokojevanje je bilo v največji meri prisotno v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, in sicer kot odziv na veliko brezposelnost mlade generacije. Namen podjetij je bil narediti prostor mlajšim iskalcem zaposlitve. Na splošno velja, da polovica današnjih  zaposlenih 40- in 50-letnikov namerava nadaljevati z delom, dokler se bo dalo, 29% pa se želi upokojiti takoj, ko bodo za to dovolj stari. Predčasne upokojitve si želi okoli 12%. Poročilo poudarja, da bi morale vladne politike držav razviti več posluha za še vedno prisotne poklicne aspiracije starejših, saj predstavljajo dragocen kapital v smislu izkušenj in znanja.

3. na ravni družine, ki pomeni podpiranje članov ožje družine (finančna podpora, skrb, konkretna pomoč v gospodinjstvu, varovanje vnukov …). Poročilo kaže, da imajo starejši (ne glede na državo in kontinent) še vedno pomemben in nepogrešljiv stik s svojimi družinskimi člani (npr. z odraslimi otroki, vnuki) in da se čutijo odgovorne za njihovo dobrobit. Udeleženci raziskave so izražali močno osebno identifikacijo z družinskimi člani, prevladovalo je tudi močno težišče k temu, da se kot osebe opisujejo v kontekstu vlog, ki jih imajo v  družini.  Študija »Prihodnost upokojevanja« je tudi pokazala, da starejši ljudje svojim družinskim članom dajejo več, kot od njih prejemajo.

Na splošno poročilo potrjuje, da stari ljudje večinoma samostojno vodijo svoja življenja in da so pozitivno naravnani glede sebe v prihodnosti. Optimistični izsledki in napovedi so vsekakor dobrodošli, pa vendar se ob branju mestoma oglaša kanček nezaupljivosti, denimo ko človek prebere trditev, kot je na primer ta, da so današnji 70-letniki novi 50-letniki. Da v upokojitvi ne vidimo začetka obdobja nebogljenosti in slabotnosti, je prav, kajti ob vsaj zmernem zdravju je to gotovo lahko čas prav posebnega zadovoljstva, ki se kaže v možnostih prijetnega druženja, konjičkov, potovanj, pa tudi raznovrstnega družbeno koristnega dela. In vendar, govoriti o »novih 50-letnikih« ni umestno. Gre za favoriziranje mlajših let, kot bi le-ta bila nekaj veliko bolj ekskluzivnega, medtem ko je dejansko starost bolje zanikati.