Avtor: Katja Tomažič, datum: 10.2.2010

Knjiga vsebuje izbor desetih velikih raziskav na temo kvalitetnega življenja v starosti. Vse raziskave so vključene v širši projekt Velike Britanije, ki ga je financiral ESRC (Economic and Social Research Council) in se imenuje  »Growing Older Programme« (GO). GO  sestavlja štiriindvajset kvalitetnih in poglobljenih raziskav, ki zajemajo šest večjih področij: opredelitev in merjenje kvalitete življenja (6 projektov), neenakosti v kvaliteti življenja (5 projektov), vloga tehnologije in arhitekture zgradb (1 projekt), zdravo in aktivno staranje (3 projekti), družina in podporne mreže (6 projektov), udeleževanje in staro starševstvo (3 projektov).

GO program ima dva osrednja cilja, in sicer izoblikovati široko zastavljen multidisciplinarni program, ki bi bil ustvarjen za zbiranje informacij, predelovanje novih znanj in spoznanj za širjenje kvalitete življenja, ter prispevati k razvoju politike in prakse na tem področju in s tem posledično vplivati na kvalitetno življenje starih ljudi.

S pomočjo raziskav ugotovimo, kaj je pravzaprav tisto, kar določa kvaliteto tretjega življenjskega obdobja. Najbolj dragoceno je, da te raziskave temeljijo na razmišljanju starih ljudi, ki sami določajo kvaliteto svojega življenja.

Delo je razdeljeno na dvanajst poglavij, pri čemer sta prvo in zadnje poglavje uvod oziroma zaključek. V uvodnem delu izvemo, kako je prišlo do nastanka te knjige in kaj GO program je. Osrednjih deset poglavij predstavlja deset ločenih raziskav, ki jih lahko med seboj povežemo in dobimo sliko o kakovosti življenja starih ljudi na območju Velike Britanije.  

Prvo poglavje daje zanimive izsledke kvalitativne raziskave mnenj starih ljudi o kvaliteti njihovega življenja. Zajema vzorec ljudi, starih 65 let in več (999 udeležencev). Temu sledi še del s poglobljenimi intervjuji z 80 ljudmi. S pomočjo teh intervjujev spoznamo dejavnike, ki – po mnenju starih ljudi –  določajo kvaliteto njihovega življenja v starosti. Pokazalo se je, da so glavni elementi, ki vplivajo na kvaliteto življenja, socialni odnosi (za to se je odločilo 96% intervjuvanih), dom in soseščina (96%), dobro psihično počutje in izgled (96%), aktivnosti in konjički, s katerimi se sami ukvarjajo (93%), zdravje (85%), socialna vloga (80%) in neodvisnost (69%).

V naslednjem poglavju raziskovalci ugotavljajo, kako etnična neenakost vpliva na dobro počutje starih ljudi iz etničnih manjšin (bangladeška, pakistanska, karibska in indijska). Kvantitativna in kvalitativna analiza odkrivata različnost kvalitete življenja med samimi etničnimi skupinami ter med etničnimi skupinami in prvotnim starim prebivalstvom. Skupno vsem etničnim manjšinam in belemu prebivalstvu je nižja raven kvalitete življenja v starosti zaradi zdravstvenih in finančnih težav.

V četrtem poglavju oziroma v tretji raziskavi spoznamo, kako okolje, materialno in socialno, vpliva na kvaliteto življenja starih ljudi. Iz velike količine podatkov izluščimo, da kvaliteta življenja temelji na načinu in moči povezav, ki jih star človek vzpostavlja s svojo materialno in socialno okolico, pokaže pa tudi nivo, ki ga v teh povezavah še hoče in zmore doseči.

Naslednje poglavje opisuje kvaliteto bivanja starih ljudi, ki živijo v najbolj odročnih delih urbanega okolja. Raziskovalci nam predstavijo pet dimenzij socialne izključenosti, ki pomembno vplivajo na kvaliteto življenja. To so materialni viri, socialni odnosi, družbeno udejstvovanje, osnovne storitve in soseščina. Odkrili so, da stari ljudje najbolj trpijo zaradi odsotnosti socialnih povezav.

Osamljenost si teoretiki različno razlagajo, prav tako kot si jo različno razlagamo »navadni« ljudje. Raziskavo na temo osamljenosti so naredili na podlagi osebnih mnenj starih ljudi, torej ali se oni sami počutijo osamljeni. Raziskati so želeli povezavo med osamljenostjo, socialno izolacijo in tem, da živijo sami. Med raziskavo so se oblikovali določeni rizični faktorji: socio-demografski, materialni viri, zdravstveni viri, socialni viri in socialna mreža. Dobljene rezultate so nato primerjali z rezultati raziskave iz sredine prejšnjega stoletja. Odkrili so, da se še vedno približno enak delež (7%) starega prebivalstva opredeljuje kot vedno oz. pogosto osamljen, pada pa delež tistih, ki zase pravijo, da niso nikoli osamljeni (leta 1948 je bilo takih 79%, leta 2001 pa 61%). To poglavje znova potrdi ugotovitve raziskave iz prejšnjega poglavja, da so za stare ljudi socialne povezave izrednega pomena.   

Sedmo poglavje se osredotoča na zdravstveno stanje in zakonski status starih moških. Podatki odkrivajo povezavo med omenjenima pojmoma. Samski moški so svoje zdravstveno stanje opredelili slabše kot moški v partnerski skupnosti. V najslabšem zdravstvenem stanju so ločeni starejši moški, pri katerih je najbolj razširjeno zdravju škodljivo vedenje (kajenje in poraba alkohola). Približno 30% jih pije več kot 21 enot na teden (1 enota = kozarec vina ali 3dcl piva ali ena merica žganja).

V osmem poglavju spoznamo, da znajo stare ženske ob pravi podpori in ob dani priložnosti zelo dobro opredeliti in izraziti svoje potrebe. Same pravijo, da »biti slišan« pomeni korak h kakovostnejšemu življenju.

Osrednja tema raziskave v devetem poglavju je mreža socialne opore med starimi iz etničnih manjšin. Ne glede na etnično pripadnost in spol, je velika večina starih ljudi v rednih stikih z družino in prijatelji. Ena tretjina udeleženih v raziskavi je podporo s strani družine, prijateljev, zdravstvenih in socialnih služb označila za nekaj, kar dviguje kvaliteto njihovega življenja. Bolj razvito mrežo imajo tisti, ki so se  v Veliko Britanijo priselili pred 30 ali 40 leti, in sicer zaradi zaposlitve ali partnerja, slabo razvito pa begunci in iskalci azila.

Staro starševstvo ima velik pomen v življenju starih ljudi. Deseto poglavje razkriva, da kar 90% starih pod 60 let in 85% starih nad 60 let označuje vlogo starega starša kot najpomembnejšo oziroma eno od najpomembnejših v svojem življenju. Le 4% starih staršev se s trditvijo, da staro starševstvo doprinese k bolj kvalitetnemu življenju, ni strinjalo.

Enajsto poglavje govori o dvigu kvalitete življenja starih, ki so v institucionalni oskrbi. Značilnost opisane raziskave je osredotočenost na slabotne, šibke, krhke stare ljudi v institucijah za stare, ki so ravno zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja mnogokrat prezrti in »neslišani«. Ugotovljeno je bilo, da je za kvalitetno življenje teh starih ljudi (da se zavedajo sami sebe,  da prejemajo ustrezno nego, da vzpostavljajo socialne odnose in se udeležujejo aktivnosti) nujno potrebna komunikacija, pa čeprav neverbalna.   

Predstavljena knjiga je zanimiva tako za bolj zahtevno in poglobljeno diplomsko izobraževanje kot za podiplomski študij s področja socialne gerontologije, socialnega dela, sociologije in socialne politike. Namenjena je vsem strokovnim delavcem, ki delajo s starimi, in tudi vsem strokovnjakom, ki spremljajo ter raziskujejo življenje in kakovost bivanja starih ljudi. Nenazadnje je priporočljiva za vse tiste, ki so v stiku s starim človekom in želijo omogočiti kvalitetnejše življenje njemu in sami sebi.