Avtor: Anita Kovačič, datum: 10.2.2010

Marjeta Čadej nas v raziskavi z naslovom Oskrba starih ljudi v tuji družini, ki jo je kot študentka Fakultete za socialno delo opravila leta 2005 za diplomsko nalogo, uvodoma seznani s splošnimi spoznanji o starosti in staranju, dotakne se problematike staranja v današnji družbi in predstavi vlogo socialnega dela s starimi ter naloge, ki jih moramo izvajati po zakonu o socialnem varstvu (ZSV), po programu razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva do leta 2005 in načela varstva starejših oseb. Tako dobimo vse osnovne informacije s tega področja socialnega dela, kar je potrebno za razumevanje oskrbe starega človeka v tuji družini. V nadaljevanju je prikazana študija primera družine, ki izvaja oskrbo starih ljudi. Na eni strani so prikazani razlogi, zakaj se je družina odločila za izvajanje tovrstne oskrbe in kakšne storitve ponuja, na drugi strani pa je predstavljen pogled uporabnikov in razlogi, zaradi katerih so se odločili za ta način bivanja ter kako so s tem zadovoljni. Predstavljena je tudi vloga Centra za socialno delo (CSD) oziroma pristojnega socialnega delavca, ki sodeluje z družino.

Program varstva starejših za obdobje od leta 1997 do leta 2005 ima za cilj, da se zaradi pomanjkanja mest v domovih za stare dogradi in razvije mreža institucionalnega varstva za ljudi, starejše od 65 let. Poleg dopolnjevanja kapacitet v javnih zavodih je bil cilj tudi postopna pluralizacija nosilcev storitev s podeljevanjem koncesij in z uvajanjem zasebništva. Začela se je razvijati in širiti mreža organiziranih storitev v bivalnem okolju – dnevni centri za stare, različne oblike pomoči na domu (socialna oskrba na domu, pomoč na daljavo). Poleg teh mrež pomoči je avtorica predstavila tudi programe, ki težijo k medgeneracijskemu povezovanju v novih, spremenjenih razmerah, v katerih smo se znašli zaradi odpovedi »tradicionalnega povezovanja« vseh generacij. Čadejeva trdi, da je v sodobnih institucionalnih oblikah bivanja izjemno pomembno razvijati tudi prostovoljstvo kot sodobno obliko temeljne človeške lastnosti – solidarnosti in v veliki meri tudi samopomoči.

Star človek se zelo težko odloči in pripravi na odhod od doma in pogosto se zgodi, da se za to odloči šele takrat, ko ga prisilijo okoliščine (bolezen, izguba partnerja …); in takrat se pri človeku toliko bolj pojavlja občutek strahu, negotovosti, včasih tudi jeze. Ida Hojnik Zupanc je zapisala, da je to življenjska odločitev in verjetno zadnja tako zahtevna, ki jo mora človek sprejeti. Pri nas se nekateri domovi že povezujejo z okoljem, tako da lahko ljudje, ki se pripravljajo na odhod v dom, le-tega spoznajo prek raznih aktivnostih, ki se jih lahko udeležujejo in se v njih srečujejo z varovanci in zaposlenimi. Potrebni so odprti, čuteči pogovori med svojcem ter starim človekom in povezava obojih s socialno delavko iz doma. Socialna delavka iz doma ima zelo pomembno vlogo pri pripravi starega človeka na to odločitev, da ugotovi, kaj je prispevalo k odločitvi za odhod v dom. Najbolj pomembno pa je, pravi avtorica, da se staremu človeku ničesar ne vsiljuje, predvsem dokler lahko sam sprejema odločitve, saj je zelo pomembno, da upoštevamo njegovo željo in izhajamo iz njegovih potreb.

V občini Laško imajo od leta 2001 dom za starejše, katerega ustanovitelj je zdravilišče Laško in ima koncesijo za 150 varovancev (v letu 2005). Socialna pomoč na domu se v občini izvaja že od leta 1992 in je zelo dobro sprejeta, saj imajo zdaj že prek 90 uporabnikov in 10 oskrbovalk na domu. Kljub dobro razviti pomoči na domu še več kot 60 ljudi čaka na sprejem v dom, čakanje pa lahko traja tudi eno leto ali več. Zaradi dolge čakalne dobe je leta 2001 CSD Laško na podlagi ZSV nastanil prva dva varovanca v oskrbniško družino, saj zanju kljub prizadevanjem niso našli prostora v obstoječih zavodih, niti v domači niti v sosednjih občinah. Z oskrbniško družino je CSD sklenil pogodbo, ki obsega osnovno in zdravstveno oskrbo. V času raziskave je v tej oskrbniški družini bivalo 5 starejših oseb, nameščenih prek CSD, ostali, teh je 20, pa so kot gostje nastanjeni na turistični kmetiji in koristijo usluge po principu »hotelskih gostov«.

Ramovš opredeljuje, da socialna oskrba starega človeka v tuji, to je oskrbniški družini, temelji na strokovnih spoznanjih, ki so v preteklih desetletjih pokazala, da je za vzgojo in življenje mladega človeka, ki nima možnosti živeti v lastni družini, bolj naravna in cenejša namestitev v nadomestni, rejniški družini kakor v velikem vzgojnem zavodu.

Oskrbniško družino za starega človeka je treba odgovorno izbrati po strokovnih merilih, jo usposobiti in poskrbeti za podporno socialno mrežo, da lahko opravlja svojo vlogo kakovostno. Mrežo oskrbniških družin v kraju je smiselno razvijati v povezavi z razvojem krajevnega medgeneracijskega središča, v katerem bi potekalo usposabljanje in mesečno intervizijsko srečavanje oskrbniških družin, prav tako pa bi bile te družine deležne storitev drugih programov (npr. patronažne službe), saj potrebujejo določeno zunanjo podporno in organizacijsko mrežo za svoje uspešno delovanje, podobno kakor družine, ki doma oskrbujejo starega družinskega člana. Socialna mreža, ki je organizirana v krajevnem medgeneracijskem središču, je tudi dobra varovalka pred zlorabami starih ljudi v tuji oskrbi; zaščito pred zlorabami pa je nujno zagotoviti.

Avtorica navaja, da je ta način varstva starejših zelo pozitiven, saj staremu človeku ponuja novo možnost, ki je vsaj malo podobna okolju, iz katerega izhaja. Predstavljena oskrbniška družina ima kmetijo in prav kmečko okolje je tisto, ki privlači marsikaterega starega človeka, saj jih veliko prihaja iz podobnega okolja.

Čadejeva je izvedla študijo primera. Imela je oseben intervju s socialno delavko s CSD Laško, ki dela s to družino, z oskrbnico in s petimi, komunikativnimi uporabniki te storitve. Namen naloge je bil prikazati, kako je organizirano delo pri oskrbi starega človeka v tuji družini in morebitne probleme, ki se pri tem pojavljajo, ter značilnosti uporabnikov, ki se za tovrstno nastanitev odločajo.

Razlogi za izvajanje storitev v tej oskrbniški družini so bile na eni strani potrebe v okolju, ki so jih zaznale tako socialne delavke v CSD kot oskrbniki, saj so se povečale potrebe po institucionalnem varstvu starejših, na drugi strani pa so razlogi tudi v tem, da so imeli, ko so začeli s kmečkim turizmom, že primerno urejene sobe, predvsem pa je bilo pomembno veselje oskrbnice do tovrstnega dela.

V okolju obstaja zelo velik interes po namestitvi starejših oseb v oskrbo k tuji družini, vendar pa je včasih (predvsem zaradi raznih afer) čutiti tudi nezaupanje in strah.

Oskrbnica se zelo prilagaja željam uporabnikov. Urnik imajo določen le za prehrano in nego, drugače pa so prek dneva organizirane razne aktivnosti, ki so odvisne tudi od letnega časa, poleg tega pa se na različne načine povezujejo z zunanjim okoljem. Zadovoljstvo s takšnim načinom sožitja je pri uporabnikih veliko, saj so zadovoljni tudi tisti, ki se za bivanje v oskrbniški družini niso odločili sami.

Vloga socialnega dela je z vidika socialnega delavca nadzorstvena in svetovalna. Poleg tega socialna delavka vodi dokumentacijo in ureja morebitne premestitve. Zanimivo je, da oskrbnica vidi vlogo socialnega delavca le kot nadzor nad opravljanjem storitev.

Ovire, ki se pojavljajo pri izvajanju oskrbe, so po besedah oskrbnice in socialne delavke posledica strogih zakonskih predpisov. Oskrbnica je izpostavila, da se ne strinja z zakonskim določilom, da lahko v oskrbniški družini hkrati biva le 6 uporabnikov storitve, saj to omogoča nizek zaslužek in posledično finančne probleme. Omenila pa je tudi, da je 24 urna odgovornost in skrb za stare ljudi izjemno zahtevna in obremenjujoča.

Bivanje v tuji družini ima v primerjavi z bivanjem v domu za stare mnoge prednosti. Ena izmed njih je življenje v majhni skupini, kar pomeni, da so uporabniki in osebje bolj povezani, da čutijo skupinsko pripadnost in se med seboj vsi poznajo. Način financiranja je enak domskemu. Z vidika uporabnika pomeni oskrba v tuji družini tudi novo možnost pri izbiri, saj po eni strani omogoča podoben življenjski stil kot prej v družini – predvsem za stare ljudi, ki so živeli v kmečkem okolju in so bili navajeni na vsakodnevno delo in obveznosti. Družinska oskrba se tako v nekaterih pogledih zelo približa človeku, saj se zaradi manjšega števila ljudi v oskrbi lažje prilagaja željam in potrebam uporabnikov.

Avtorica opozori, da bo potrebno v prihodnje posvetiti raziskovanju oskrbniških družin večjo pozornost. Njene raziskave – kkakršna je študija primera – ne moremo posploševati. Vsekakor pa velja, da je ta način izvajanja oskrbe dobrodošel za starejše ljudi, saj jim omogoči bivanje, ki je drugačno od bivanja v totalnih ustanovah, poleg tega pa daje možnost manjšim kmetijam, da razširijo dejavnost in si ustvarijo možnosti za preživetje.

Na Inštitutu Antona Trstenjaka smo raziskali 218 naključno izbranih ljudi, ki doma že oskrbujejo starega družinskega člana. Vprašali smo jih, ali bi bili pripravljeni za enako plačilo, kot je oskrbna cena v domu za stare ljudi, sprejeti v družinsko oskrbo tujega starega človeka. 8,3% jih je brezpogojno pritrdilo, 11,5% je pripravljeno to delati, če bi imeli zagotovljeno tudi strokovno in človeško podporo primerne službe in prostovoljcev, dobrih 25% pa je odgovorilo, da ne ve. Vsaka peta družina, ki skrbi za svojega starega družinskega člana, bi bila torej pripravljena oskrbovati tujega starega človeka. Ramovš poudarja, da bo −če bomo ustvarili strokovne, materialne in organizacijske pogoje − toliko družin pripravljenih oskrbovati tujega človeka, da bo ta program v resnici lahko postal dobra alternativna možnost nastanitvi v domu za stare ljudi. S sistematično in kvalitetno strokovno ter socialno politično skrbjo bi lahko težili k temu, da bi bil v naslednjih desetletjih v oskrbniških družinah v oskrbi podoben delež starih ljudi kakor v domovih za stare ljudi.