Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 10.2.2010

Staranje prebivalstva je globalni pojav, ki močno vpliva na evropske države; predvsem se veča pritisk na finančno trdnost trenutnih evropskih socialnih sistemov. Evropske družbe se soočajo s strukturnimi spremembami v rodnosti in umrljivosti. Zaradi upada števila ljudi v delovno aktivni dobi se politiki že soočajo − ali pa se bodo kmalu − s potrebo po spremembi svoje politike do starejših delavcev. Oblikovati je treba politiko, ki bo izboljšala zaposlitvene možnosti starejših delavcev ter omogočila pozitivno okolje in institucionalne okvire za aktivno staranje. Čeprav se tej problematiki namenja vse več pozornosti, tako na mednarodnem kot na nacionalnem nivoju, so spremembe manj očitne na ravni posameznika in podjetij. Za uspeh koncepta aktivnega staranja je potrebno, da ta koncept spremlja vrsta ukrepov na področju izobraževanja, socialnih politik, reforme pokojninskega sistema, zaposlovanja in delovnega okolja. Na eni od razprav na konferenci Sveta Evrope, se je pokazalo, da morajo vlade prevzeti aktivno vlogo in ne več pasivno, kakršno so imele doslej. Ta 174 strani obsegajoča publikacija vsebuje dve študiji, v katerih so predstavljeni glavni demografski izzivi, ki jih prinaša staranje prebivalstva ter njihov vpliv na politiko vključno z zdravstvom, zaposlovanjem, javnimi stroški in družbenimi odnosi. Sicer pa je publikacija razdeljena na tri večja poglavja, ki so podkrepljena z velikim številom tabel. Prvi dve poglavji (katastrofalni scenarij ali zgodba o uspehu; staranje prebivalstva ter ekonomske in finančne posledice, ki jih prinaša) sta del prve študije, ki jo je napisal Ronald Schoenmaeckers, tretje poglavje − o starejših delavcih in njihovem položaju na trgu delovne sile ter v socialnih politikah − pa je študija Irene Kotowske.

V številnih tabelah so zbrani rezultati za EU-15 (države pred zadnjo razširitvijo), EU-25 (vključno z novimi članicami, med katerimi je tudi Slovenija) ali pa po posameznih petindvajsetih državah članicah EU.

Schoenmaeckers obravnava spremembe prebivalstva v svetu in specifičen položaj, ki ga ima Evropa. Tako je bil npr. ob prehodu v novo stoletje delež ljudi, starih 60 let in več, v Evropi še enkrat višji kot v svetovnem povprečju (20% vs. 10%). Avtor govori o spremembah v starostni strukturi prebivalstva Evrope med leti 1950 in 2050, primerja deleže starih ljudi med državami članicami Sveta Evrope, se ustavi pri ekonomskih in finančnih posledicah staranja prebivalstva ter na koncu obravnava še življenjske razmere starih ljudi (delež ljudi, ki živijo sami, in tistih, ki živijo v institucijah, ter zakonski stan prebivalstva) in izdatke za zdravstvo. Zanimiv je npr. podatek, da v zahodnoevropskih državah nad 40% žensk, starih 100 let in več, živi v domovih (Luksemburg: 60%, Švica: 58%, Nizozemska: 56%, Francija: 47%).

V študiji Kotowske lahko preberemo zanimivo projekcijo deleža oseb, starih 55-64 let v delovno aktivni populaciji (15-64 let). Ta delež je v državah članicah Sveta Evrope trenutno nekje med 7 in 20%, v Sloveniji je dobrih 15%. Projekcije ZN kažejo, da bo delovno aktivna populacija v državah članicah Sveta Evrope naraščala do leta 2010. Kljub temu pa je že tretjina držav članic do leta 2005 zaznala upad te delovno aktivne populacije. Ta upad postaja širši fenomen Evrope. Do leta 2025 bo delovno aktivna populacija v državah članicah upadla že za 88%. Sicer pa avtorica nudi še več zanimivih podatkov: o trendih v ekonomski aktivnosti prebivalstva, o starih ljudeh na trgu delovne sile v perspektivi lizbonske strategije, o reformi pokojninskih sistemov, o standardni upokojitveni starosti, o željah ljudi glede upokojitvene starosti itd.

Sicer pa sta obe študiji zelo bogati in uporabni za vse, ki delajo na področju gerontologije ter politike, pa tudi za druge oblikovalce socialnih politik. V poglobljenih študijah dobimo vrsto statističnih informacij po regijah ter posameznih državah (tudi Sloveniji), projekcij, pričakovanih trendov itd. Naj za konec navedem še misel, ki jo je izbral eden od avtorjev – Schoenmaeckers (str. 27): »Če na problem staranja prebivalstva gledamo kot na celoto, to sploh ni več problem, temveč le pesimistični pogled na veliko zmagoslavje civilizacije« (Frank Notestein).