Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 10.2.2010

Evropska komisija je februarja finančnim ministrom EU pripravila poročilo o vplivu staranja prebivalstva na javne izdatke in jih vzpodbudila k večjim naporom za reforme, potrebne v luči naglega staranja prebivalstva. V poročilu govorijo o tem, da bodo ob sedanjih politikah do leta 2050 izdatki za upokojitev, zdravstveno varstvo in dolgotrajno nego, ki so povezani s staranjem prebivalstva, povzročili znatno povišanje javnih izdatkov v večini držav članic EU.

V poročilu so izčrpne projekcije do leta 2050 glede stroškov za pokojnine, zdravstveno varstvo, dolgotrajno nego, izobraževanje in brezposelnost v vsaki od petindvajsetih držav članic EU. Predvidevajo, da bodo demografske spremembe, ki so posledica nizke rodnosti in višanja pričakovane življenjske dobe, precejšnje. Povzročile bodo, da se bo delovno aktivna populacija (15-64 let) zmanjšala za 16% (48 milijonov ljudi) in da bo prebivalstvo, staro 65 let in več, naraslo za 77% (58 milijonov ljudi). Upokojevanje baby-boom generacije od leta 2010 naprej in nenehno višanje življenjske dobe tudi pomeni, da bo imela Evropa do leta 2050 na vsako staro osebo samo dva človeka (namesto sedanjih štirih) v delovnoaktivni dobi.

Poročilo predvideva, da se bo povprečna stopnja rasti DBP v EU do leta 2050 zmanjšala z 2,4% (2004) (oz. 1,9% leta 2030) na 1,2%. Do leta 2050 naj bi se javni izdatki za pokojnine in zdravstveno varstvo povišali za 4% DBP. V istem obdobju bodo pritiski javnih pokojninskih izdatkov precej močni, vendar različni med državami. Tako se bodo najmanj povišali v Italiji in na Švedskem, za 0,4% oz. 0,6% DBP, največ pa na Portugalskem (9,7%) in na Cipru (10,5%).

Čeprav bo večina držav EU izkusila porast dolgoročnih javnih izdatkov za pokojnine, bosta Poljska in Avstrija, zahvaljujoč reformi svojega pokojninskega sistema, sčasoma doživeli znižanje izdatkov za pokojnine. Tako naj bi imeli leta 2050 nižje javne pokojninske izdatke kot pa leta 2004.

V poročilu so osvežene uradne projekcije Evropske komisije iz leta 2001, saj upoštevajo reforme pokojninskih sistemov v zadnjih petih letih. Kot zagotavljajo avtorji, so projekcije primerljive med državami članicami, kljub njihovim različnim nacionalnim pokojninskim sistemom, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Izzivi, s katerimi se soočajo Ciper, Slovenija, Madžarska in Češka, so med najtežjimi v celotni EU. Čeprav sta Slovenija in Češka že naredili pokojninski reformi v 90-ih letih prejšnjega stoletja, po mnenju avtorjev spremembe niso bile zadostne.

Ta izčrpna študija je zanimiva za ekonomiste, politike in vse, ki se ukvarjajo s tem področjem.