Avtor: Ksenija Ramovš, datum: 10.2.2010

V sedanjem času, ko tradicionalne oblike sožitja pešajo, ostajajo potrebe po pristnih človeških skupnostih velike. Človek v današnjem separiranem in potrošniško naravnanem svetu hrepeni po varnosti in jo velikokrat zadovoljuje na načine, ki še povečujejo praznoto in osamljenost, kar pa peha posameznike v še večje hlastanje po zapolnitvi te potrebe. Razmere so torej takšne, da zahtevajo organiziranje novih oblik povezanosti in posledično skupnosti. Medgeneracijski programi, ki jih razvijamo na Inštitutu Antona Trstenjaka, so ena izmed novih možnih oblik medčloveške in skupnostne povezanosti. Na pomembna vprašanja, zakaj je do preobrata iz tradicionalnih oblik skupinske pripadnosti prišlo, kakšne so vloge in sodobne oblike skupnosti in kateri so potenciali, ki jih te skupnosti  nosijo, obravnava Bahovec v svoji knjigi »Skupnosti: teorije, oblike, pomeni«. Knjižno delo je za širše bralstvo prilagojena in dopolnjena doktorska disertacija, ki jo je uspešno zagovarjal leta 2004 na FDV pod naslovom »Posameznik in skupnosti v postmoderni«. Pričujoči izbor vsebin v knjigi sledi hipotezi, da so skupnosti integralni del sodobnega življenja in da različne skupnosti na nekaterih področjih (osebnega in družbenega) življenja pomembno prispevajo k njegovem razvoju.

V prvem poglavju Bahovec opredeli različne pomene termina »skupnosti«, spregovori o družbenih odnosih v njih in razpravlja o človeku kot o bitju kulture, smisla in orientiranosti, pri čemur se naslanja predvsem na Sorakina in Luckmanna ter Bergerja. Avtor v prvem poglavju torej poudari, da je posameznik kot oseba v temelju svobodno bitje, posameznikova vpetost v družbeno-kulturno okolje pa je ključna za njegovo identiteto. Mreža medsebojnih odnosov med posamezniki, skupno kulturo, spominom itd. tvori holistične okvire, katerih kvaliteta je večja od vsote prispevkov posameznikov, ki skupino sestavljajo. V drugem poglavju avtor analizira  koncepte skupnosti pri nekaterih socioloških klasikih in sicer pri Tonniesu, Durkheimu in Webru, medtem ko so v tretjem poglavju knjige prikazani novejši prispevki k teoriji skupnosti. Analizi Parsonsove societalne in teritorialne skupnosti sledi Sorokinov prikaz celovite povezanosti »jaz in mi«. Ta rusko-ameriški sociolog je v svojem času veljal za izjemno pomembnega, piše Bahovec. Sorokin je ločeval tri osnovne tipe družbenih odnosov pri čemer naj bi se odnosi, ki so značilni za pristne skupnosti, bistveno razlikovali od pogodbenih in prisilnih/obveznih. V nadaljevanju tretjega poglavja Bahovec analizira še Bellahovo dvojnost sodobnih ameriških »skupnosti«. Iskanje kriterijev, s katerimi je mogoče jasneje ločiti pristne oblike skupnosti od njihovih psevdooblik, se nadaljuje v četrto poglavje, v katerem so analizirani ključni elementi in osrednji vidiki koncepta skupnosti. Pri tem avtor opredli smernice lastnega  pristopa, ki temelji na izhodišču pozitivne izkušnje skupnosti, to je skupnosti, v kateri se hkrati ohranja in gradi enkratnost in osebno dostojanstvo posameznih članov ter družbena povezanost. V njih je zajeta možnost razvoja pristnih posameznikov in pristnih skupnosti, ki vključuje kriterije, ki take skupnosti razločijo od zgolj individualističnih, kolektivističnih ali komunitarnih skupnosti. V petem poglavju je pod naslovom »Družbeno-kulturne poteze postmodernosti« poudarjeno, da je antropocentrični pogled na svet, ki je dominiral v celotnem obdobju moderne dobe, prišel v nerešljivo krizo in da bo nova faza civilizacije oblikovana na integrativnih smernicah. V postmoderni ali sedanji dobi, za katero so značilne male zgodbe, šibke identitete, fragmentarnost in površinskost, prevladuje pesimističen pogled na svet. Kljub pogostim dekonstruktivnim mislim v sodobnem času, pa so pri nekaterih avtorjih, kot je Hassan opaženi novi viri iskanja sožitja. Bahovec interpretira Hassana, ki pravi, da se različni pojavi prepletajo in da se približujejo pojavi, ki so se v moderni zdeli povsem avtonomni in medsebojno ločeni; religija in znanost, mit in tehnologija, intuicija in razum, popularna in visoka kultura, ženski in moški arhetipi  začenjajo spreminjati in poučevati drug drugega. Onstran meje dveh kultur, onstran mistikov in mehanicistov se začenja pojavljati značilna poteza nove zavesti. Sprememba zavesti ali zavedanja je bistvena za razumevanje pomembnega dela iskanja smisla v sodobnosti. V zadnjem obdobju, meni Bahovec, vedno več znanih religioznih in nereligioznih mislecev pritrjuje stališču, da je človekovo bistvo nekaj osebnega, oseba pa je bitje odnosov. Zato ni presenetljivo poudarjanje, da individualizacija ne razvije človeka v celoti, da mu ne daje odgovorov na vrsto vprašanj so-bivanja z drugimi in smisla življenja.

V najobsežnejšem in vsebinsko najpomembnejšem šestem poglavju pa avtor knjige raziskuje vlogo in pomen različnih skupnosti. Ugotavlja, da se pojavlja med posameznikom in družbo vmesno področje malih življenjskih skupnosti, ki imajo dvojno vlogo: na eni strani posamezniku omogočijo interakcijo v širše družbene okvire, na drugi družbenim makro strukturam dajejo legitimnost in substanco, ki je same po sebi nimajo. Skupnosti je več vrst in se med seboj razlikujejo. Prave ali pristne življenjske skupnosti se od enklav življenjskega stila med seboj razlikujejo tudi po vrstah socialnega kapitala. Mnoga združenja tipa enklav, klik ipd. so nosilci »negativnega« socialnega kapitala, to je kapitala, od katerega ima ožja skupina korist, širša družba pa izgubo. Nasprotno so tiste skupnosti, ki razvijajo pozitivne vezi z okolico, kakršne so tipične skupnosti komunitarizma, nosilci pozitivnega socialnega kapitala za posameznike in širšo družbo. Pravkar citirani odstavek bi lahko interpretirali s pojavom in razvojem raznih oblik za samopomoč, med katerimi avtorica tega članka pozna iz neposredne izkušnje dva sistema, ki proizvajata pozitivni socialni kapital in sicer prijateljske skupine zdravljenih alkoholikov in njihovih svojcev, ki jih je pod tem vidikom tudi raziskovala, ter medgeneracijske skupine za kakovostno starost.

Bahovčeva monografija je torej pomembna iz več razlogov. Prvič, z navajanjem družbenih klasikov in sistematično ter pregledno analizo nekaterih njihovih del povečuje celovito razumevanje različnih skupnosti in njihov prehod iz modernega v postmoderni čas. Drugič, k temi, to je k skupnostim, je avtor pristopil z jasno predstavljenimi izhodišči, ki odpirajo možnosti smiselnih interpretacij skupnosti, kakor tudi nadaljnjega  razvoja konstruktivnih teorij o skupnostih. Tretjič, je konkretni prispevek za prepoznavanje in vrednotenje pristnih skupnosti.

Za konec navajam citat iz sklepnega dela knjige, ki  definira pristne skupnosti in njihov pomen: »Prihodnji razvoj človeštva zahteva dejavno soočanje z vrsto problemov – in skupnosti so vsaj glede nekaterih vprašanj potencialni nosilec ustreznih rešitev. Odnosi pristne skupnosti omogočajo, da smo ljudje kot posamezniki, skupine, narodi, religije in civilizacije drug do drugega spoštljivi in dejavno zainteresirani. Z drugimi besedami, v odnosih pristne skupnosti si ljudje prizadevamo za celovito priznavanje in omogočanje osebnega in skupinskega dostojanstva ter integritete, za solidarno zainteresiranost za drugega, ne glede na to, ali nam je podoben ali ne. Ne gre le za interes za lastne skupnosti, ampak za iskanje skupnega dobrega in zavezanost skupni odgovornosti za prihodnost človeštva.«  Bahovčeva monografija o skupnostih je torej nepogrešljiv priročnik teorije za vse, ki se ukvarjamo z vprašanji medčloveškega in medgeneracijskega sožitja.