Avtor: Ksenija Ramovš, datum: 10.2.2010

Človek v glavnem ne živi v fizičnem, telesnem, materialnem svetu, temveč v svetu simbolov. S simboli si človek ne ustvarja in oblikuje ter posreduje samo besedne govorice in medsebojnega medčloveškega stika, marveč si ustvarja obenem tretji vmesni svet simbolov med seboj (subjektom) in predmetnim svetom zunaj sebe, med seboj in zunanjo fizično naravo (trojni svet: psihični, fizični, simbolični). Človek živi v simboličnem svetu misli, besed, jezika in govorice, socialnih in gospodarskih sistemov, znanosti in umetnosti, ideoloških in verskih stvaritev. Tudi njegov fizični svet z vso trivialno okolico, pa vse do knjig in avtomobilov, mest in cest in tankov in bomb je samo materializacija človekove besedne simbolične dejavnosti; saj je človek z vsemi temi stvaritvami in dosežki svoje »kulture« še zmeraj v svojevrstnem dialogu, pogovoru, v katerem mu vse te stvari odgovarjajo kot nekakšna antiinteligenca njegovega lastnega dialoškega duha … Zdrava človeška družba sloni na medsebojnem pogovoru in njegovem sporazumevanju, nikakor pa ne na medsebojnem nezaupanju in nesporazumih. Še dalje: zdrava človeška družba se razvija v tekmovalnosti, ki sloni na dogovoru, ne pa na bojevitosti, ki pretrga vsak pogovor. Če naj bi v družbi prihodnosti ali »zdravega humanizma« imeli namesto dosedanjih vojska in morilskih medsebojnih spopadov športne tekme, potem smo danes samo pred strašljivo karikaturo take družbe, ko se sredi športne tekme igralci spopadajo v nespravljiv sovražni pretep, ki nam ga televizija posreduje »v živo«.

Da, dialog je danes za nas vse kar odločilna etična naloga, ki naj bi jo postopno izpolnjevali, če hočemo, da bomo razvijali resnični humanizem in ustvarjali zdravo družbo brez bolezenskih simptomov psihonevroze. Danes je, žal, svet zastrupljen, v velikem in malem, s težko uničljivimi infekti medsebojnega nezaupanja, sovražnosti in napadalnosti. Zlepa nismo zmožni pravega dobrohotnega pogovora, ne da bi sproti spuščali strupene puščice v hladni ironiji. Če smo rekli, da je za pravi dialog potrebna tekmovalnost, ki jo nosi dobrohotnost, ne pa napadalnost, ki dopušča drugemu, da zmaguje, in to zmago drugega tudi prenese brez maščevalnosti, potem moramo poseči še dalje: biti moramo zmožni v drugem, se pravi v »bližnjem« priznati tudi njegovo drugačnost, ne da bi ga zaradi tega odklanjali ali prezirali. Temu pravimo tudi: priznavati moramo pluralizem vrednot in mišljenja, ne da bi bili zaradi tega čustveno neprijetno prizadeti.

Za dosego tega cilja je človek potreben posebne vaje, učenja in vzgoje. Potrebna pa je v temelju posebna osebnostna drža, ki ji pravimo altruizem ali nesebičnost. Samo nesebičen človek je zmožen res pravega spravljivega pogovora. Naloga dialoga je apel na človekovo nesebičnost. Brez altruizma ni dialoga. V tem je vsa človečnost človeka, dialoškega bitja; v tem je humanizem  človekove dialoške narave. Logos pogovora najde svoj humanizem zlasti v etosu krščanstva.