Avtor: Anita Kovačič, datum: 10.2.2010

Socialna oskrba na domu oziroma socialna pomoč na domu je doživela zelo nagel in uspešen razvoj, ko je iz javnih del prerasla v temeljno socialno varstveno storitev za stare ljudi v njihovem domačem okolju. Ramovš jo ocenjuje kot največji dosežek slovenske sociale na področju skrbi za stare v samostojni Sloveniji. Pri njenem razvoju so imeli centri za socialno delo in domovi za stare ljudi pomembno vlogo.

V Sloveniji je danes približno 20% prebivalstva starega nad 60 let, od katerih jih okoli četrtina (okoli 100.000) potrebuje pomoč in oskrbo. V domači družinski oskrbi je še vedno približno dvakrat več starih ljudi, ki potrebujejo oskrbo, kakor jih je v ustanovah za stare ljudi. Več kot polovica starih ljudi, ki potrebujejo razmeroma veliko oskrbe, je torej povsem odvisna od neformalne socialne mreže.

Na Fakulteti za socialno delo sta lani (2005) zagovarjali diplomsko delo študentki prostovoljski družabnici starim ljudem, Martina Težak in Alenka Bunderla. V njuni nalogi je prikazana socialna pomoč na domu ter primerjava tega dela v centrih za socialno delo Lenart in Metlika. Avtorici predstavita splošna spoznanja o staranju, ki poteka od rojstva do smrti, in starosti – o tretjem enako pomembnem življenjskem obdobju človeka. Skrb za stare ljudi prikažeta skozi zgodovino od staranja v tradicionalni družbi do staranja danes. V Sloveniji se povečuje delež starega prebivalstva, zlasti najstarejših starih ljudi, kot povsod v razvitem svetu. Sorazmerno s tem pa se povečuje tudi potreba po negi v starostni onemoglosti. Čeprav so prioritetne vrednote današnjega časa lepota, mladost, avtonomija, neodvisnost in podobne, je zelo pomembno, da star človek in njegovi bližnji priznajo onemoglost, potrebo po pomoči in starost sprejmejo kljub tegobam, ki jih to obdobje življenja prinaša, da živijo kvalitetno in smiselno življenje. Človek se mora pripravljati na kakovostno starost že od mladosti dalje, tako da je v rednem osebnem odnosu z vsaj enim človekom iz vsake generacije.

V drugem delu naloge avtorici predstavita socialno varstvo starih ljudi v Sloveniji, ga razdelita na dve področji in sicer na formalno mrežo pomoči, ki jo zagotavljajo domovi za stare ljudi, centri za socialno delo, dnevni centri, varovana stanovanja in drugi, ter na neformalne mreže pomoči, ki jih zagotavljajo družina, nevladne prostovoljske organizacije – razna društva s prostovoljci, medgeneracijske skupine, društva upokojencev in drugi. Socialno oskrbo na domu, utemeljita s predpisi Zakona o socialnem varstvu ter Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, z ukrepi v Nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2005 ter Programa razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji do leta 2005. Zbrane so torej bistvene normativne podlage za socialno oskrbo na domu in opredelitev: »Socialna oskrba na domu je namenjena upravičencem, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem bivalnem okolju, če se zaradi starosti ali hude invalidnosti ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti. Gre za različne oblike organizirane praktične pomoči in uslug, s katerimi se upravičencem vsaj za določen čas nadomesti potrebo po institucionalnem varstvu v zavod, v drugi družini ali v drugi organizirani obliki.« (str. 49)

Namen in pomen socialne oskrbe oziroma socialne pomoči na domu je, po besedah avtoric, da se s to obliko pomoči razbremenijo domači, ki živijo s starim človekom, prav tako pa se s tem upošteva osnovno gerontološko načelo, da naj star človek živi čim dlje v domačem okolju, saj se mu tako omogoči, da ohranja samostojnost in zasebnost. Neposredno izvajanje storitve traja povprečno 4 ure dnevno na upravičenca oziroma do 20 ur tedensko. Socialno oskrbo na domu izvajajo strokovni delavci, strokovni sodelavci ter laični delavci in sicer po normativu po en izvajalec na pet upravičencev.

Raziskava je bila opravljena med vsemi uporabniki pomoči na domu pri  CSD Metlika in CSD Lenart. Na terenu sta osebno anketirali 30 uporabnikov (22 žensk in 8 moških) in podatke kvalitativno in kvantitativno obdelali in uredili. V vaškem okolju živi 19, v mestnem pa 11 uporabnikov socialne pomoči na domu. Njihova povprečna starost je v Lenartu 73,5 leta, v Metliki pa 67,3 leta. Od vseh anketiranih jih je 14 ovdovelih, 12 je samskih, 2 pa sta poročena oz. živita skupaj s partnerjem. Glede na zdravstveno stanje jih je 14 starostno oslabelih in 14 invalidov. Delno pokretnih jih je 11 kronično bolnih pa 10.

V CSD Lenart se socialna pomoč na domu izvaja od leta 1992. Storitev sofinancirajo občina, Zavod RS za zaposlovanje ter uporabnik sam (od 35 do 75% cene storitve). V letu 2005 imajo zaposlene štiri oskrbovalke, ki so v stalnem stiku s patronažno službo in z občinami (Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana). Avtorici ugotavljata, da bi bilo v prihodnje nujno potrebno, da se ustanovi regijska javna služba, ki bi lahko pomoč nudila tudi za vikende in praznike.

Tudi CSD Metlika izvaja pomoč na domu od leta 1992. Tam je bilo spomladi 2005 zaposlenih 4,5 strokovnih delavcev in 1,5 oskrbovalke, ki izvajajo pomoč na domu. V letu 2004 so imeli največ 25 oskrbovancev naenkrat. V Metliki je še en socialno varstveni zavod – Dom počitka Metlika, ki opravlja dejavnost institucionalnega varstva starejših in odraslih duševno bolnih in duševno prizadetih oseb s kapaciteto za 181 stanovalcev.

Največ starih ljudi je za to obliko pomoči izvedelo v CSD in od znancev; v Lenartu tudi od zdravnika, v Metliki pa v domu za stare. Pred začetkom organizirane socialne oskrbe so starim ljudem v Lenartu nudili največ pomoči sosedje, otroci in sorodniki, v Metliki pa zakonec in otroci. Največ ljudi potrebuje pomoč zaradi starosti (13), sledijo bolezen, invalidnost in osamljenost. Ljudje so zelo pogosto odgovarjali, da pomoč potrebujejo zato, ker so ostali sami. Kljub socialnim oskrbovalkam stari ljudje še vedno potrebujejo pomoč, ki jim jo nudijo otroci in sosedje in sorodniki. 17 uporabnikov prejema pomoč že več kot tri leta in sicer večina po eno uro na teden (prinašanje hrane), nekaj ji prejema pomoč po več ur, trije pa do deset ur na teden. Gospodinjsko pomoč potrebuje 20 starih ljudi, 14 jih ima družabništvo in spremstvo, 11 je takih, ki imajo večja enkratna opravila (nekateri koristijo samo eno vrsto pomoči, nekateri pa več hkrati). Pri osebni higieni potrebuje pomoč 9 oseb in sicer v Lenartu. V Metliki, kjer nudijo tudi možnost dostave hrane na dom, prejema hrano več kot polovica anketiranih. Več kot polovica anketiranih ne potrebuje dodatne pomoči in menijo, da jim je pomoč oskrbovalke izboljšala kvaliteto življenja, zadovoljni so, da imajo s tem možnost, da čim dlje ostanejo v domačem okolju, že posamezen obisk več kot polovici, popestri in polepša dan. S pomočjo jih je večina zelo zadovoljnih, največ nezadovoljstva se pojavlja le zaradi prekratkega časa storitve in cene.

V raziskavi sta se avtorici pozanimali tudi za mnenje uporabnikov o domu za stare ljudi. V dom bi odšlo 11 vprašanih, ampak samo, če bi popolnoma onemogli, 9 bi jih šlo, če bi finančno zmogli, 5 jih zelo želi oditi v dom, 4 pa o tej možnosti niso niti razmišljali. Na vprašanje, kaj pričakujejo od doma, so odgovarjali, da pričakujejo zadovoljitev osnovnih materialnih potreb (urejene razmere, dobro oskrbo in kvalitetno osebje), mnogi so izrazili željo po samski sobi. Zelo velika želja tistih, ki želijo v dom, je tudi človeška bližina z drugimi in razne dejavnosti, ki bi preprečevale njihovo osamljenost. Poleg tega so ljudje izražali željo po spoštovanju, enakopravnosti in pripadnosti.

Avtorici sta v nalogi ugotovili tudi, da so na območju CSD Lenart uporabniki splošno bolj zadovoljni in da cena storitve ne vpliva na število ur pomoči. Tako v Metliki kot v Lenartu formalni viri (zdravnik, patronažna služba, bolnica, CSD, …) in neformalni viri (svojci, sorodniki, sosedje, …) enako obveščajo o storitvi socialne pomoči na domu.

V prihodnje bo treba program socialne pomoči na domu širiti in dopolnjevati. V Sloveniji so že uveljavljeni programi, ki pomagajo starim ljudem v domačem okolju, pa naj živijo sami ali v družini. Vendar pa je potrebna organizacijska povezava tega in drugih programov za stare, saj gre sedaj veliko njihovih sil v prazno, ker med njimi ni povezave in sodelovanja. Sinergija teh programov (pomoči družini s starim človekom, socialne oskrbe na domu, patronažne zdravstvene nege in prostovoljstva), njihovih strokovnih znanj in prostovoljskih sil lahko v prihodnjih letih odločilno rešuje naglo rastoče potrebe ob rasti deleža starega prebivalstva, odpovedovanja medgeneracijske povezanosti in zmožnosti družine za oskrbo starih ljudi. Sinergijo bo mogoče doseči tako, da bodo krajevne skupnosti ustanavljale medgeneracijska središča, v katerih bodo za skupnost skupaj delovali vsi navedeni programi; o njih in o programih, ki jih bo še treba dopolnjevati in razvijati, govori članek J. Ramovša v reviji Kakovostna starost letnik 8, št. 3.